Porodničar, ki je v porodno sobo prvi povabil očete
Bil je velik zagovornik poroda po naravni poti, poudarjal je pomen psihološke in čustvene komponente ter spoštljivo komunikacijo. Njegova zasluga je, da so očetje danes lahko navzoči pri porodu, kar so najprej uvedli v kranjski bolnišnici za ginekologijo in porodništvo, kjer je bil Marjan Pajntar dolgoletni vodja porodniškega oddelka. Boleče izkušnje porodnic so ga gnale v iskanje drugih poti do lajšanja bolečin, bil je pobudnik in soustanovitelj evropske sekcije mednarodnega združenja za hipnozo. Imel je velik vpliv na razvoj porodništva, kot ga poznamo danes.
Marjan Pajntar se je rodil 6. septembra leta 1932 v Ljubljani v družini s petimi otroki. Vselej je poudarjal, da je imel krasne starše. Oče mu je govoril, kar je tudi sam svojim pacientom velikokrat povedal. »Kadar se igraš, se igraj, kadar delaš, delaj, kadar se učiš, se pa uči. Bodi osredotočen na tisto, kar trenutno delaš,« je eno svojih življenjskih modrosti zaupal v intervjuju za Delo pred dvema letoma. Vpisal se je na klasično gimnazijo, a se z nekaj sošolci prepisal na realko, ko so jim v šestem letniku vzeli fiziko.
Ta ga je veselila, udeleževal se je tekmovanj, rad pa imel tudi matematiko, bil je odličen učenec in je nameraval študirati elektrotehniko, toda to bi pomenilo vsaj dve leti tehničnega risanja. Ker pa sta ga zelo zanimali še biologija in kemija, se je odločil za študij medicine. Kot študent je razmišljal, da bi specializiral vse drugo, samo porodničarstva ne, a ker ni imel stanovanja, se je odzval povabilu v jeseniško bolnišnico in tam spoznal, da rad operira in se ukvarja s psihologijo, zato se je odločil za ginekologijo in zdravljenje ženskih bolezni. Ko je zaključeval študij medicine, se je vpisal še na psihologijo.
Tanja Premru Sršen, ginekologinja in porodničarka, klinični oddelek za perinatologijo, ginekološka klinika
Profesor Pajntar je bil vedno konstruktivno kritičen do ustaljenega znanja in načina dela ter iskal nova spoznanja, ki bi pripeljala do boljše oskrbe nosečnic, porodnic in novorojenčkov. Razumevanje psihologije porodnic in iskanje mehanizmov poroda je vodilo profesorja, da je začel z lajšanjem porodne bolečine, z uvajanjem medicinske hipnoze in navzočnosti partnerja pri porodu. Upravičeno je domneval, da porod pri sproščeni porodnici, ki ima ob sebi nekoga, ki mu zaupa, poteka hitreje in z manj zapleti. To je bilo za tisti čas velik preskok v oskrbi porodnic. S sodelavci z znanjem elektrotehnike in računalništva je razvijal metodo merjenja in odčitavanja ter interpretacije električnih signalov v maternici v povezavi z normalnim in prezgodnjim porodom. Nastale so odmevne objave v cenjenih strokovnih revijah.
Ob temeljnem raziskovanju je namenil veliko časa načinu izboljšanja zdravstvenega varstva nosečnic, porodnic in novorojenčkov z analizami podatkov perinatalnega informacijskega sistema. V tem je bil med vodilnimi ne samo v Sloveniji, ampak v svetu. Njegovo delo so opazili tudi pri Svetovni zdravstveni organizaciji in ga povabili, da jim ga predstavi. S sodelavci je iskal najprimernejše kazalnike kakovosti za perinatologijo in bil glasnik sprotne analize njihovega gibanja ter sprejemanja ustreznih ukrepov za izboljšave. Oboje je postalo normalna obveza slovenskih perinatologov in neonatologov. Tudi zato je Slovenija po podatkih Europeristata, OECD in Svetovne banke med najbolj varnimi državami za nosečnice, porodnice in novorojenčke.
Lajšanje bolečin
Na Medicinski fakulteti je diplomiral leta 1958, tri leta pozneje še na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete. Specialistični izpit iz ginekologije in porodništva je opravil leta 1965, leta 1969 doktorat iz psihosomatike, kar je bilo v tistih časih tako rekoč bogokletno. Povedal je, da je prijavil »eno čudno temo«, kako psiha vpliva na telo, tedaj pa je veljalo prepričanje, da samo materija vpliva na psiho in ne tudi obratno. Raziskoval je namreč, kako osebnost ženske vpliva na potek poroda, in našel cel kup korelacij. Leta 1971 je dobil naziv docenta, pri 52 letih je postal redni profesor ginekologije in porodništva, leta 1995 pa višji svetnik.
Pri prvem porodu je bil pri 14 letih. Ko je oče iz Bežigrada odšel v Črnuče po porodno babico in ju dolgo ni bilo, je sprva zbežal na balkon, potem pa uslišal mamino prošnjo, naj bo ob njej, in jo držal za roko. Dobil je brata dvojčka, čeprav niso pričakovali dveh, tudi onadva sta doštudirala medicino. Prav ta izkušnja, predvsem pa boleče izkušnje porodnic, ki so še pred desetletji hude popadke trpele tudi po dva, celo tri dni, so ga gnale še v iskanje drugih poti do lajšanja bolečin.
»Že kot specializant na Jesenicah sem se zakopal v knjige, bil cele tedne v knjižnici in bral o tem, da bi se dalo pomagati ne le z zdravili. Po naključju je prišla k meni iz Kanala ob Soči rodit moja sestrična, ki je bila prvi poskusni zajček. In je bilo nadvse uspešno. Odtlej sem si izdatno pomagal s hipnozo,« je povedal. To je bilo 1. decembra 1962, potem se je razvedelo in zdravniki so k njemu začeli hoditi na tečaje. V Kranju je desetletje pozneje okoli 600 žensk rodilo pod hipnozo, kar je bila petina vseh porodnic.
Zaradi pozitivnih izkušenj z medicinsko hipnozo ga je jezilo, da otrokom predpisujejo tablete za različne stvari, ki jih je mogoče v hipnozi pozdraviti z besedo, denimo prehranjevalne motnje. »Ne bi vam znal našteti področij, na katerih se ne da čisto nič pomagati, so pa seveda takšna, pri katerih je težje, denimo obsesivno-kompulzivne motnje,« je priznaval. Tudi njegovi vnuki so bili rojeni pod hipnozo. Leta 1976 je bil pobudnik in soustanovitelj evropske sekcije mednarodnega združenja za hipnozo (ISH), ta je leta 1990 postala neodvisna zveza za hipnozo (ESH), že leta 1979 je pripomogel k ustanovitvi sekcije za klinično in eksperimentalno hipnozo pri Slovenskem zdravniškem društvu.
Nataša Tul Mandić ginekologinja in porodničarka, terapevtka medicinske hipnoze
Svojega velikega vzornika, mentorja in prijatelja sem prvič srečala v petem letniku medicine, ko je predaval klasično porodništvo. Prvi med našimi profesorji je poudarjal pomen psihološke in čustvene komponente ljudi za potek fizioloških in patoloških procesov v telesu. Delo s pacienti, sodelavci in študenti je bilo zanj vedno na prvem mestu. Vedno je opozarjal na pomen potrpežljive, spoštljive komunikacije s pacienti in med soljudmi, kar je danes veliko bolj samoumevno, kot je bilo pred več kot pol stoletja. Za uvajanje takih novosti sta bila potrebna izjemen um in pogum. Tudi za to, da je pripeljal psihosomatiko najprej v ginekologijo, nato pa še širše v medicino in v zavest ljudi. Specializanti ginekologije imajo po njegovi zaslugi že dve desetletji tečaj iz psihosomatike kot obvezni del specializacije. Svojemu delu je bil popolnoma predan, še do lani je na vseh tečajih medicinske hipnoze večino časa predaval kar sam.
Bil je rojen za porodništvo in medicinsko hipnozo. Slednjo je poučeval najprej na občasnih tečajih, leta 2007 pa zasnoval pravi učni program Tečaj medicinske hipnoze, ki ga je verjetno obiskalo že vsaj tisoč zdravnikov, psihologov, medicinskih sester in babic. To je bila prava Pajntarjeva šola medicinske hipnoze. Med letoma 1989 in 1999 je vodil službo za raziskovalno delo na ljubljanski ginekološki kliniki, pozneje je bil tudi vodja raziskovalnega dela na ljubljanskem UKC. Razpoloženje je bilo vedno zelo delavno, hkrati pa prijateljsko in spodbudno – tako za klinično, predvsem pa za raziskovalno delo. Pajo, kot smo ga klicali, je živel dolgo in na polno. Prepričan je bil, da si srečen, če delaš z veseljem in imaš prijatelje.
Zgled na Švedskem in v Veliki Britaniji
Njegova zasluga je, da so očetje danes lahko navzoči pri porodu, kar so najprej uvedli v kranjski bolnišnici za ginekologijo in porodništvo. Zgledoval se je po Švedski in Veliki Britaniji. »Na Švedskem takrat samo pet odstotkov očetov ni bilo pri porodu in veljali so za čudake, pri nas pa je bilo obratno, da so najprej prihajali na porod 'ta čudni'. To smo vpeljali in ohranili, pozneje pa so enako zahtevale ženske v Ljubljani in začelo se je tudi tam,« je povedal. Bil je velik zagovornik poroda po naravni poti.
Bil pa je tudi strasten zbiratelj sobnih rastlin, v nekem trenutku je imel največjo zbirko v Sloveniji, več kot dvesto rastlin, v stanovanju je gojil ribe, vzgajal ptiče, včasih je imel 350 kanarčkov, papig in drugih eksotičnih ptic. Ko se je lotil ovc, jih je imel 40 in prebral vse, kar je pisalo o njih. »Ni je stvari, ki je v življenju nisem počel,« je rad dejal. Tudi vikenda na morju in na Gorenjskem je zgradil sam, v tistem ob morju je položil ploščice v kopalnici, napeljal vodovod in elektriko.
»Menim, da si lahko srečen samo, če delaš in si uspešen, tudi če je tvoje delo, da greš na Triglav. Samo da nekaj počneš. Drugi pogoj za srečo pa je, da imaš dobre odnose z drugimi ljudmi. Imel sem veliko prijateljev in veliko pristnih odnosov. Ko se ozrem nazaj pri 90 letih, sem bil srečen, ker sem veliko delal in užival ter imel ogromno prijateljev,« je dejal ob visokem jubileju pred dvema letoma.
Leta 2009 mu je zdravniška zbornica podelila Hipokratovo priznanje za stanovsko in organizacijsko delo v medicini, leto pozneje pa predsednik republike red za zasluge za raziskovalno, klinično in pedagoško delo v perinatologiji in psihologiji. Njegovo delo kot psihologa nadaljujeta ena od treh hčera, terapevtka medicinske hipnoze Boni Pajntar Plut, in vnuk Žan Zelič. Za Boni Pajntar Plut prav tako ni bil samo oče, ampak tudi učitelj, mentor in vzornik, zato je neizmerno hvaležna, da je imela tako izjemnega očeta.
»Imel je ogromno znanja, idej in neustavljivo življenjsko energijo, predvsem pa je bil dober človek. Najbolj sta se me dotaknila njegov posebni čut za sočloveka in njegova srčnost, s svojimi najrazličnejšimi izkušnjami pa je veliko pripomogel k mojemu terapevtskemu delu,« je povedala za Delo. Vnuk Žan, mladi raziskovalec v Laboratoriju za kognitivno in vedenjsko nevroznanost na Univerzi v Pisi, pa je poudaril, da je bil dedek tisti, ki je v njem vzbudil zanimanje za duševne procese in medčloveške odnose. Iz otroštva se ga spominja kot dedka, ki je vselej kaj zanimivega počel in ga kaj novega naučil. »Vnuki smo z njim brali knjige, jahali konje, slikali z oljnimi barvami, pa tudi sekali drva.«
Adolf Lukanović predsednik Združenja ginekologov in porodničarjev Slovenije, dolgoletni strokovni direktor ljubljanske ginekološke klinike
Kot specializant ginekologije sem leta 1984 delal tri mesece pri njem v kranjski porodnišnici, ki je bila v 80. letih po njegovi zaslugi tako priljubljena. Strokovni nivo je dvignil skupaj s takratnim vodjo, primarijem Igorjem Vetrom. Slednji je uvedel intelektualno akademsko galantnost, Pajntar svoj raziskovalni nemir in skupaj sta uvedla indukcijo (sprožitev) poroda. Bil je izredno spreten porodničar. Hitrost pri kirurgih ni prednostna kvaliteta, pomembnejše so varnost, zanesljivost, popolnost, a pri njem je bilo vse hkrati.
Bil je prepoznavna, vodilna osebnost v perinatoloških krogih, ljudi je znal potegniti za sabo, bil je izvrsten mentor, znal je prenašati znanje in bil zelo dojemljiv za vsako mnenje, nevsiljivo je znal prenašati svoje ideje in vplival na neko splošno kolektivno miselnost in ustvarjanje pozitivnih delovnih odnosov. Imel je izredno sposobnost komunikacije, pri čemer mu je verjetno koristil študij psihologije. Bil je večni iskalec novega, boljšega in je razumel tisto, čemur pravimo kakovost življenja. Živel je nadvse polno, bil je radoživ in hudomušne narave, bon vivant, imel je velik krog prijateljev in jih gostil. Ni dejavnosti, da je Pajo ne bi izkusil, od gojenja rož do konj, s čimer je vplival tudi name. Ko sem bil na specializaciji v Kranju, sem sinku želel kupiti pasemsko mačko, Pajntar pa me je nagovarjal, češ, imej potem še mlade, ki jih boš prodal, pa boš imel za motor ali kolo. Vedno je bil poln idej, takšni ljudje pa včasih naletijo tudi na neodobravanje in sovražnike.
