Kako prijazno in varno je smučanje na Krvavcu?
Smučišča v naših zimskošportnih središčih so znova oživela in po daljšem času so zasnežene strmine polne mladih nadobudnih smučarjev, pa tudi takih srednjih let in starejših obiskovalcev. Na snegu je to pisana druščina smučarjev in deskarjev različnih generacij, smučišča pa so le ena in po naravi stvari na voljo vsem. Vsaj naj bi bila. Kdor pa redno obiskuje smučišče na Krvavcu, in sam sem med njimi, pa lahko ob zadnjih dogodkih v nedavnih smučarskih dneh dobi še nekoliko drugačno sliko.
Morda je to rezultat vsesplošnega stanja v naši družbi, kjer generacije z vsakim desetletjem prinašajo ali nosijo s seboj drugačne poglede na življenje, gradijo in ustvarjajo drugačne medsebojne odnose, drugačen sistem vrednot ali imajo preprosto drugačno življenjsko filozofijo. Velikokrat, žal, pri tem vidijo le sebe. Morda bi lahko kaj več storili v smeri ustrezne vzgoje in oblikovanja osebnosti mladih ljudi v naših »sodobnih« družinah.
Vse to seveda posledično vpliva na medgeneracijsko spoštovanje in sožitje, ki se v zadnjem času kar nekam izgublja. V mnogih primerih žal ni več spoštljivega odnosa do sivolasih »modelov«, kot nekateri imenujejo starejše ljudi. To se žal vedno bolj dogaja tudi na smučiščih.
Kako si lahko drugače razlagamo neljubi dogodek, ko starejši smučar nedolgo tega ob pomenku na novi sedežnici, ki nas pripelje na vrh Zvoha nad Krvavcem, pove, da je bil ogorčen ob naletu mladega smučarja, ki ga je seveda podrl in mu ob njegovem protestu zabrusil, »da je za take sivolase starce doma kavč in ne smučišče«. Lahko si mislimo, kako se je po takem pogovoru na snegu še iskrilo.
Gotovo si vsak, ki se zjutraj odpravi od doma z namenom, da obišče eno od naših smučišč, želi na snegu užiti kar največ zimskih radosti. Predvsem pa se želi zdrav in »v enem kosu« ter z »napolnjenim akumulatorjem« v popoldanskih ali večernih urah vrniti domov. Tudi temu žal vselej ni tako.
Dan pred poročanjem o hudi nesreči in trku dveh mladih smučarjev na Krvavcu, kjer je moral posredovati helikopter, sva bila s partnerko prav na tem smučišču. Sam ga seveda zelo dobro poznam in glede na to, da sem reden obiskovalec tudi drugih slovenskih smučišč in številnih v tujini, mi je dana zmožnost kritične presoje vedenja in ravnanja sedanjih generacij na snegu. Ugotoviti moram, da se je v desetletjih učiteljevanja in vodenja raznolikih skupin smučarjev, od osnovnošolskih, srednješolskih in tudi študentskih, ter še zlasti z uveljavljanjem zimske šole v naravi znanje smučanja mladih slovenskih smučarjev bistveno dvignilo. Tudi mediji so upravičeno povzeli oznako, da smo Slovenci postali prepoznaven smučarski narod.
Vendar se zdi, da takratnega zanosa in dela na snegu danes ne zaznavamo več v taki meri in na način, ki bi vsem udeležencem na smučiščih zagotavljal kolikor toliko brezskrbno in varno vijuganje na snegu. Na tem mestu si zato zastavljamo vprašanje, v čem je razlika in kaj se je zgodilo. Ta se kaže predvsem v vedenju na snegu, v medsebojnih odnosih med mlajšimi in starejšimi, ki so bistveno manj spoštljivi, kot so bili. Nekateri, zlasti mladi, s težko obvladljivo hitrostjo drvijo po smučišču, kot da so tam sami in kot da okoli njih ni drugih smučarjev. Težave povzročajo tudi mlajši in manj izkušeni deskarji na snegu. Problemi nastanejo še zlasti tam in takrat, kot je primer na Krvavcu, ko se smučišče zoži in se gostota smučarjev v zelo kratkem času bistveno poveča. Pa tudi tam, kjer so smučarska križišča oziroma se eno smučišče steka v drugo. V takih primerih morajo stopiti v ospredje pridobljene izkušnje in znanje smučarja, torej obvladanje smuči s poudarjenim stranskim lokom ali ustrezne deskarske deske. Če vsega tega ni dovolj, je trk neizbežen in razmetane smuči ter ležeči smučarji na snegu govorijo sami zase.
V strokovnih krogih vemo, da se ob takih situacijah in neugodnih okoliščinah za tiste z manj smučarskega znanja zgodi vrsta stvari, ki jih neveščim smučarjem in smučarkam ne uspe več nadzorovati. Zaradi premalo znanja, brez predhodno »naloženih« gibalnih smučarskih vzorcev in zaradi zapoznelih in povsem neustreznih reakcij nastane povsem neobvladljiv položaj. Posledice so trki, padci, zlomi ali še hujše poškodbe. Alarmni zvonci v naših reševalnih postajah potem zvonijo in reševalci hitijo reševat največkrat neodgovorne posameznike in seveda tudi tiste, ki so se nepričakovano znašli na njihovi poti.
Že pred časom so se v mednarodni smučarski organizaciji in tudi na nacionalnih ravneh zavedali dejstva, da se zlasti rekreativno smučanje hitro širi in da postajajo številna smučišča vse bolj polna. S tem se je pokazala potreba po pripravi in sprejetju vedenjskih pravil varnega smučanja in gibanja na snegu. Tudi pri nas smo sprejeli deset Fisovih pravil za vedenje in varno smučanje na smučiščih, ki veljajo za vse vrste udeležencev na snegu, torej za alpske smučarje, deskarje na snegu, telemark smučarje in smučarje oziroma smučarke vseh drugih slogov. Izjemni Miki Muster je v prispodobah Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje upodobil vseh deset pravil. Od tod prizadevanje naše osrednje smučarske organizacije in Zuts (Združenja učiteljev in trenerjev smučanja), da pričenjamo s tovrstnim izobraževanjem že v vrtcih in seveda v vseh šolah smučanja širom Slovenije ter v vseh slovenskih smučarskih središčih. Poskrbimo torej, da bomo skupaj – tudi s pomočjo nadzornikov na smučiščih (teh je na Krvavcu očitno premalo) in nas samih – povrnili zaupanje, da bo naše smučanje postalo znova varno, prijazno do vseh in doživljajsko kar se da bogato. Seveda bomo še vedno smučali na Krvavcu, vendar še z večjim poudarkom na svoji lastni varnosti in varnosti vseh ostalih udeležencev na smučišču.
