Cankarjev dom: čas za prvotni interjer »globoke hiše«?
Ob najavljenem terminu sem se 23. septembra udeležila dogodka Zvočni sprehod Globoka hiša, ki je bil pripravljen s strani Cankarjevega doma v spomin na arhitekta Edvarda Ravnikarja, najvidnejšega predstavnika slovenske moderne arhitekture in urbanizma, avtorja arhitekturne stvaritve stavbe največjega kulturnega pomena in kompleksa – Cankarjevega doma.
Cankarjev dom sodi med Ravnikarjeva najvidnejša in najpomembnejša dela. Letos mineva trideset let od smrti arhitekta. Cankarjev dom je pripravil niz razstav in prireditev, s katerimi se bo v sezoni 2023/2024 poklonil velikemu arhitektu. Kot se razbere iz objave povabila na dogodek, je prvi med temi Zvočni sprehod Globoka hiša avtorjev Irene Pivka in Braneta Zormana. Iz obrazložitve in opisa dogodka je razviden namen obeh avtorjev, da ustvarita arhitekturno-zgodovinsko zvočno zgodbo, ki razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev ter na gradnjo globoke, potopljene stavbe v središču Ljubljane. Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. V gledališkem listu sta zapisala: »Z zgodbo Globoka hiša želimo novim generacijam približati oblikovanje prostora in družbeni okvir tega pomembnega arhitekta. Generacijam pa, ki so doživele veliko gradnjo v svoji mladosti ter poznale prizadevanja Plečnika z nadaljevanjem pri njegovem učencu Ravnikarju, izostriti spomin in podčrtati aktualnost, kot jo le lahko omogoča časovna razdalja.«
Na dogodku nas ni bilo ravno veliko, bil je pa zanimiv, tudi za arhitekte, ki poznamo zgodovino in razvoj dela »Cankarjev dom«. Tudi za take, ki pri načrtovanju nismo sodelovali, pač pa delo spremljali bolj od daleč. Za mlajše arhitekte, ki jim zgodovinski razvoj arhitekturnega ustvarjanja objekta in kompleksa ni bližje poznan, pa je mogoče sprehod, kot je bil pripravljen, premalo strokovno »poveden«. Ker je naslov sprehoda Globoka hiša, smo nekateri pričakovali več vpogleda v »drobovje« objekta, a v glavnem nas je sprehod vodil skozi prostore, ki so javnosti tudi sicer dostopni.
Pri vsem je mogoči očitek predstavitvi ta, da v preddvorani v prvi kleti (prvo preddverje) ni bilo omenjeno, da arhitektura dvorane ni več v celoti originalna in da ni delo arhitekta, ki ga slavimo, in njegove ekipe. Pred leti je bila izvedena prenova tega prostora, na žalost ne po osnovnih načrtih iz časa gradnje, pač pa se je vključil nov avtor, prostoru je bilo odvzeto precej prvotne elegance in domiselnosti v arhitekturnih detajlih. V času prenove je bilo veliko polemik o upravičenosti takega pristopa k nujni prenovi prostora, vendar ob tem brez potrebe spremenjene arhitekture interjerja. Glede na dejstvo, da se danes ponovno opazi dotrajanost novo uporabljenih neuglednih materialov (predvsem tlak iz »bambusovega parketa«, ki je videti kot laminat?!, je dodobra odrsan), bi bilo treba razmisliti, da se prvotne zasnove interjerja uporabijo znova – predvsem tekstilni pod in stropne obdelave so prostoru dajali bistveno več elegance in arhitekturnega vtisa.
Delo je 9. julija 2011 pod naslovom Gradbišče Cankarjevega doma: parket bo in pika (na povezavi https://old.delo.si/kultura/oder/gradbisce-cankarjevega-dom-parket-bo-in-pika.html) objavilo naslednje: »Ker akt o celoviti spomeniški zaščiti kompleksa TR še ni sprejet, je lahko vodstvo CD praktično brez ovir, kljub prošnjam spomeniškovarstvene in arhitekturne stroke za sodelovanje, začelo s samovoljno izvedbo projekta, ki pod naslovom tehničnih in funkcionalnih izboljšav korenito posega v arhitekturno podobo prostora, zelo pomembnega za slovensko arhitekturno dediščino in kulturo nasploh.« V tistem času je bilo objavljenih tudi več odmevov na članek, med drugim sem takrat komentirala (»Odgovornim za prenovo notranjosti kulturno kongresnega centra Cankarjev dom«): »Kako se v podobnih primerih obnaša tujina (in iz vsega kuje tudi svoj »kulturni kapital«, uspešno prodaja v okviru »kulturnega turizma«, torej unovči), je nazorno razvidno iz »potopisa« spoštovanega arhitekta Janeza Suhadolca v članku z naslovom Po porečji reke Po, objavljenem v Delovi prilogi Polet 17. marca 2011, številka 11, stran 24. Avtor opisuje postanek v kraju Fusine in obisk tamkajšnjega kampa. Kamp vključuje sanitarije, ki jih je leta 1958 oblikoval znani italijanski arhitekt Carlo Scarpa. Njegovo avtorsko delo je Italija zaščitila v okviru zaščite s strani italijanskega zavoda za spomeniško varstvo. Lastniki kampa naj bi zaradi tega ne bili »preveč navdušeni, saj jih zaščita ovira pri obnovah in domnevno nujno potrebnih modernizacijah«. Vendar se morajo očitno podrediti »nacionalnemu interesu« varstva kulture.
Slovenski Cankarjev dom je vse kaj drugega kot sanitarije manjšega kampa nekje sredi Italije, arhitekt Ravnikar pa je kot avtor primerljiv z arhitektom Scarpo, vsaj s stališča slovenske družbe in države ter zaščite ustvarjenih vrednot na njenem prostoru. Temu bi moralo slediti tudi razmišljanje javnosti v odnosu do svojih vrednot (tudi grajenih) in vseh odgovornih za njihovo zaščito in ohranjanje.
»Arhitektura« ni samo fasadni plašč neke stavbe – vključuje tudi vse, kar je avtor v taki stavbi oblikoval. Oblika, forma (v celostnem pristopu k oblikovanju), pomeni v takih primerih določen diktat funkcionalnosti in ekonomiki »v imenu višjih ciljev« (kot je to sposobna spoznati sosednja Italija – kljub nepregledni množici kulturne dediščine, ki jo poseduje, česar za Slovenijo ne moremo trditi).
Dodajam – tudi sicer je treba za interjerje javnih zgradb bolj pozorno skrbeti, upoštevati pri tem v večji meri avtorstvo v arhitekturi in arhitekturo samo.
