V maniri držav tretjega sveta sprejemamo družbi škodljiv zakon
Vlada je v začetku septembra poslala v državni zbor predlog novele zakona o igrah na srečo (ZIS). Vsi deležniki po vrsti vladi očitajo, da je predlog novele v parlament prišel brez ustrezne zakonsko predpisane javne razprave, brez posveta s stroko in v nasprotju z mednarodno konvencijo o pravicah invalidov.
Še bolj kot sporen način priprave novele pa vpletene moti sporna vsebina. Kot pravijo na Loteriji Slovenije, predlog vsebuje več škodljivih elementov, ob tem, da prinaša drastičen odmik od ureditve v drugih evropskih državah, jih motita predvsem odpiranje trga klasičnih iger (torej loterijskih iger in športnih stav) zasebnikom in tujcem ter znižanje koncesijske dajatve s sedanjih povprečno 43 na najmanj pet odstotkov.
Loterijske igre pri nas prireja le Loterija Slovenije, ki je v solastništvu Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (Fiho) in Fundacije za šport (FŠO) ter države, ki 40 odstotkov te delniške družbe obvladuje prek Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kapitalske družbe (Kad).
»Igre na srečo so gospodarska dejavnost posebne narave, ugotavlja sodišče EU, saj ni mogoče prezreti moralnih, verskih ali kulturnih vidikov loterijskih iger.
Zaradi visokih vplačil in dobitkov predstavljajo veliko tveganje goljufij in kaznivih dejanj. Spodbujajo k prekomernemu trošenju, kar ima škodljive osebne in družbene posledice. Obenem bistveno prispevajo k financiranju dobrodelnih dejavnosti ali dejavnosti v javnem interesu. Države članice EU jih zato omejujejo in preprečujejo, da bi bile zgolj vir dobička kogarkoli,« nam je pojasnila predsednica uprave Loterije Slovenije Romana Dernovšek.
Na nedavni seji komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v državnem svetu je udeležencem pojasnjevala, da je novela ZIS v sedanji obliki za Slovenijo škodljiva. Kot ključne negativne posledice nove ureditve Dernovškova napoveduje znatno povečanje števila zasvojenih z igrami na srečo in porast kriminala, predvsem goljufij, prirejanja izidov ter pranja denarja.
Med negativne posledice je uvrstila tudi uničenje sistemskega financiranja slovenskih invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij, Fiho namreč več kot 90 odstotkov svojih sredstev prejme iz koncesijskih dajatev, ki jih plača Loterija Slovenije.
»Če se bo sedanja efektivna stopnja koncesijske dajatve s 43 odstotkov znižala na predvidenih pet odstotkov, bi morali novi zasebni prireditelji ustvariti najmanj še štirikrat toliko prometa, kot ga Loterija Slovenije ustvari danes, da bi koncesijske dajatve zgolj ohranili na trenutni ravni,« opozarja Romana Dernovšek.
Prireditelji iger v tekmi za igralce svojo ponudbo najlažje izboljšajo tako, da višajo skupni delež skladov za dobitke; oblikujejo maso dobitkov nizkih vrednosti, s katerimi igralca kot primež »držijo« v igri, saj igralci dobitke nizkih vrednosti ves čas vračajo v igro in si s tem povečujejo izgube.
Dernovškova opozarja še na znatne javnofinančne posledice odprtja trga klasičnih iger na srečo. Z neizogibnim znižanjem dobitkov se bodo najprej znižali prihodki slovenskih občin. Po zdaj veljavni ureditvi namreč občina, v kateri ima dobitnik prijavljeno stalno prebivališče, pobere 15 odstotkov davka na vse dobitke, višje od 300 evrov. Med letoma 2012 in 2020 je bilo iz tega naslova obračunanih 34,2 milijona evrov davka.
Novela pa ima lahko negativne posledice tudi za državno blagajno, država je kot 40-odstotna delničarka Loterije Slovenije v zadnjih desetih letih prejela 20 milijonov evrov dividend. »Ne pozabite, da je Loterija Slovenije z odlokom državnega zbora iz leta 2015 opredeljena celo kot strateška naložba države. Naravnost paradoksalno se zdi, da država na tak način deluje v škodo svoje strateške naložbe in tako neposredno proti svojemu interesu v korist zasebnih interesov,« opozarja Romana Dernovšek.
Popolna odsotnost transparentnosti
Čeprav je bil predlog novele ZIS pripravljen v nepreglednem postopku, pa udeležene najbolj skrbi, da jim nihče od predlagateljev novele s finančnega ministrstva nikoli ni predstavil kakršnegakoli podatka o tem, kakšne družbene in finančne učinke si sploh obetajo z uveljavitvijo novele.
»To je bilo sprejeto na način, ki po mojem mnenju niti v Zimbabveju ne bi bil dopusten za zakonodajni postopek. V javni razpravi je bil en zakon, h kateremu smo dali pripombe, ki niso bile prav korenite, in te so bile upoštevane. Do zadnjega trenutka je bil na spletu objavljen tak predlog zakona, potem pa je čez noč v državni zbor prišel povsem spremenjen predlog zakona, ki je posegel v odprtje trga in spremembo višine koncesij, kar pa za nas ni sprejemljivo,« pravi Borut Sever, predsednik krovne invalidske organizacije NSIOS.
O tem so iz NSIOS takoj obvestili evropsko komisijo, ki ima možnost ustaviti zakonodajne postopke, ki se nanašajo na urejanje spletne dejavnosti, igre na srečo so med drugim tudi spletna dejavnost, Sever pa obenem opozarja tudi, da je bila s končnim, spremenjenim predlogom novele zakona o igrah na srečo kršena tudi mednarodna konvencija o invalidih, ki pravi, da se o kateremkoli zakonskem področju, ki zadeva invalide, ni dopustno odločati brez udeležbe invalidov.
»Kaj je glavni problem? Da, strinjam se, da spremenimo zakon. A vprašajmo se, kaj bomo s tem dosegli? Kako bo sprememba vplivala na deležnike? Na prejemnike koncesijskih sredstev, na lastnike Loterije Slovenije in Športne loterije, kako bo vplivala na družbo oziroma na zasvojenost z igrami na srečo? Niti ne eno od konkretnih vprašanj nismo dobili jasnega in prepričljivega odgovora,« pravi Sever.
Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju o predlogu o spremembah in dopolnitvah zakona o igrah na srečo Severju pritrjuje tako vsebinsko kot nomotehnično.
»Zakonodajno-pravna služba ... ugotavlja, da je predlog zakona sporen z vseh vidikov presoje,« so v svojem mnenju zapisali v ZPS. Predlagatelj, v tem primeru je to finančno ministrstvo, bi moral pripraviti povsem nov predlog zakona in ne le novelirati obstoječega. Opozorili so še, da predlagatelj v svojem gradivu za večino navedenih sprememb zakona sploh ne navaja razlogov. V nasprotju s poslovniškimi določbami je tudi odsotnost obrazložitve predlaganih zakonskih sprememb.
»Všeč mi je, da ostro stališče do predloga novele ni moja ocena, ampak je kritično oceno zapisala zakonodajno-pravna služba parlamenta. Bojim se, da tu vsi skupaj skačemo v prazen bazen. Kakšni so interesi, ki vodijo takšno početje, ne vem. Zgodb o nekakšnih dogovorih z novimi ponudniki je kar nekaj in ni nemogoče, da kakšna tudi drži. V to se ne bi spuščal,« opozarja Sever.
Zakaj natanko se trg odpira? Katere cilje naj bi s tem dosegli? »Ob odprtju trga bo konkurenca naredila vse, da bodo dobitki višji, bo pa ob tem manj denarja iz prihodkov ponudnikov iger na srečo ostalo za koncesije. S sedanjih predpisanih 43 odstotkov prihodkov se s predlogom novega zakona ta delež zmanjša na pet odstotkov. Kaj to pomeni? Če pridejo tuji lastniki, se bodo borili za igralce tudi z višjim deležem prihodkov, ki bo namenjen dobitkom. Vse to gre lahko le na račun dobička in denarja za koncesije,« pojasnjuje Sever.
Čeprav se vsi deležniki strinjajo, da je predlagana prenova zakona slaba za vse skupaj, se zdi, da finančno ministrstvo pod vodstvom Andreja Širclja rine z glavo skozi zid in pri tem nikomur ne daje pojasnil.
»V državnem svetu bo ta zakon zagotovo padel, o tem sem stoodstotno prepričan. Če ne pade tam, bomo pa zbrali toliko podpisov za referendum, kot jih Slovenija še ni videla,« je prepričan Sever in si je izračunal, da bi invalidske organizacije za svoje programe po morebitni uveljavitvi novega zakona dobile približno za tretjino manj sredstev od sedanjih 18 milijonov evrov na leto, kar bi lahko bilo usodno za približno polovico njihovih programov.
Sever opozarja, da je omenjenih 18 milijonov namenjenih financiranju programov za 300.000 najbolj občutljivih prebivalcev Slovenije; ker so ti programi že zdaj skromno zastavljeni, bi zmanjšanje sredstev za tretjino za marsikaterega lahko bilo usodno.
Vidik zasvojenosti? Prav nič dobrega!
Tudi Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti Nova Gorica, je vse prej kot navdušen nad predlogom novega zakona o igrah na srečo, ki pomembno širi celotno dejavnost igralništva, saj se odpira področje klasičnih iger na srečo in stav, sočasno pa povečuje število igralnih naprav v igralnih salonih.
»Igre na srečo predstavljajo dejavnost, za katero lahko rečem, da nam prinaša več škode kot koristi. Glede na navedeno bi jo prepovedal, vendar se zavedam, da jo moramo obdržati in razvijati, sicer bi ljudje odšli čez mejo. Danes, ko živimo z internetom, to resnično ni težava,« pravi Kramli.
Kot je spoznal v pogovorih s svojimi varovanci, odvisnimi od iger na srečo, ti igrajo tako pri domačih kot tujih prirediteljih, in sicer vse vrste iger, pri tujih prirediteljih predvsem igrajo spletni poker in internetne kazinojske igre. K razvoju problematičnega igranja po njegovih izkušnjah najbolj prispevajo igralni avtomati, ki delujejo zunaj urejenih okolij, igralne mize ter internetno igralništvo (poker, avtomati, stave).
Domača ponudba spletnih stav in loterijskih iger je povsem primerljiva, če ne enaka tuji ponudbi, vendar morajo pri slovenskih prirediteljih igralci plačati več dajatev, zato se nekateri odločijo za igranje v tujini. Igralce moti zlasti davek na srečke, ki ga v tujini prireditelji ne poznajo. Igralce iger na srečo moti, da jim tuji prireditelji pogosto brez razloga blokirajo račune in ne morejo do svojih sredstev, zlasti če so uspešni pri igranju, pri čemer nimajo pravne varnosti.
Ugotovil je tudi, da na prekomerno porabo za srečke vpliva tudi višina dobitka pri loterijskih igrah, osebe, ki igrajo na igralnih avtomatih, pogosto igrajo tudi stave, medtem ko v igralnicah in igralnih salonih pretežno igrajo tujci (v igralnicah je prek 80 odstotkov tujih državljanov).
Upoštevajoč vse omenjeno je Kramli prepričan, da je ponudbe iger na srečo v Sloveniji dovolj. Slovenske igralnice so prepoznavne.
»Čeprav deluje nekoliko oportuno, pa bi se strinjal, da se s tresočo se roko zapiše morebitno povečanje števila igralnih naprav v igralnih salonih, saj jih obiskuje več tujcev kot slovenskih državljanov. Resni negativni učinki te dejavnosti bodo torej izvoženi. S povečanjem števila igralnih avtomatov ne povečujemo števila subjektov, ki smejo opravljati to dejavnost, in tako tudi ne dvigujemo surove konkurenčnosti med obstoječimi in novimi subjekti,« ocenjuje Kramli.
Tudi glede ponudbe stav in loterijskih iger je prepričan, da jih je že sedaj več kot dovolj. Dva milijona prebivalcev ima dve loteriji. Tudi v Italiji imajo dve loteriji, in če bi bila pri njih ureditev, kot jo imamo trenutno pri nas, bi namesto dveh imeli kar 60 loterij, opozarja Kramli.
Loto in stave sta najbolj igrani igri, pri čemer Kramli športne stave ocenjuje kot najbolj tvegano igro na srečo, ki zahteva posebno pozornost. »Igranje stav, tako športnih kot drugih, dosega vse večje razsežnosti, posledično prihaja do prirejanja športnih izidov, kar pa je generirano z vse višjimi vplačili. S tem so ogroženi integriteta športa in celotne družbe ter tudi pravni red, kar pripelje do enormnih stroškov za državo,« meni Kramli.
Ker vse stavnice ponujajo iste športne tekme, si je težko predstavljati, katere dodatne tekme in možnosti bi lahko ponudili novi koncesionarji. Tako so v iskanju dodatne ponudbe stav prisiljeni ponujati športne dogodke iz držav in športov, kjer je bistveno večja možnost za dogovarjanje izidov. Kramli opozarja, da bo pojavu novih stavničarjev zagotovo sledil porast negativnih posledic. Dvig stavnih kvot namreč dodatno vpliva na večjo porabo igralcev za stave.
»Razen težav z zasvojenostjo ne vidim prav ničesar, zlasti pa upam, da se zaradi novih prirediteljev, ki jih omenja zakon, ne bodo začele odpirati stavnice po vzoru iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in drugih držav, kjer se bolj malo ozirajo na težave svojih državljanov s tovrstno odvisnostjo. Doslej nevidna ali manj vidna ponudba teh iger se bo spremenila v izrazito bolj agresivno. Drugače niti ne more biti, saj se bodo novi prireditelji borili za igralce. Stavnic na vsakem vogalu resnično ne potrebujemo,« poudarja sogovornik.
Pri predlogu novele zakona ga med drugim moti tudi, da sploh ne omenja negativnih posledic igranja iger na srečo. Prav tako ne govori o nadzoru, njegovi učinkovitosti in povečanih potrebah, če bi bilo prirediteljev več. Kritičen je tudi do dejstva, da zakon ne predvideva porabe proračunskih sredstev v obdobju, za katero je bil državni proračun sprejet.
»Sprašujem se, kdo bo kril vse negativne posledice te dejavnosti tudi v prihodnosti. Že sedaj delamo v nemogočih razmerah. Po mojem vedenju znašajo stroški države na osebo, ki ima težave s prekomernim igranjem, med 800 in 1200 evri na letni ravni. Če zgolj pomnožimo s številom zasvojenih in problematičnih igralcev, torej približno 50.000, znaša neto družbeni strošek med 40 in 60 milijonov, ob dejstvu, da nam večino prihodkov ustvarijo tuji državljani, saj imamo izvozno usmerjeno igralništvo,« opozarja Kramli.
Na spletni strani finančne uprave je zapisan podatek, da sta plačali obe loteriji približno 26 milijonov dajatev brez davka na srečke, kar je znatno manj od prej navedenih neto družbenih stroškov.
Z odpiranjem trga klasičnih iger na srečo se bo ta strošek zagotovo izdatno povečal. Omenjanje monopola, duopola in podobno Kramli ocenjuje kot popolnoma nepotrebno. »Država naj ima takšno ponudbo iger na srečo, kot jo premore z vidika potrošnje svojih državljanov. Kakšno ureditev naj imajo še manjše države od naše? Bo tudi tam problematiziran monopol, duopol ali pa »tripol«? Ali si res želimo, da bodo družine porabile več sredstev za igre na srečo? Na račun česa? Izobraževanja, rekreacije, hrane, športa ...« se sprašuje Kramli.
Z vidika družbenih posledic predlagani zakon ocenjuje kot popolnoma neprimeren in družbeno škodljiv. Več ponudnikov ne zagotavlja tudi več sredstev, imeli pa bomo le višjo prodajo in večjo stopnjo hude zasvojenosti ter zaradi visokih izplačil manjši izkupiček.
Zakaj za vraga vlada menja zmagovalnega konja?
Philippe Valemminck je pravnik iz Bruslja, specialist za področje iger na srečo z več kot 30-letnimi izkušnjami, je odličen poznavalec dejavnosti iger na srečo, ureditev po svetu in sodnih primerov. Zelo dobro mu je poznana tudi ureditev iger na srečo v Sloveniji, ki jo ocenjuje za zgledno.
»Ne razumem, kaj za vraga se dogaja pri vas. Zakaj bi vlada želela odpreti trg, za katerega je po vsej Evropi in vsem svetu povsem normalno, da je zaprt? Spremljam dogajanje po vsem svetu in tudi pri vas in od vaše vlade nisem zasledil niti enega razumnega, s številkami podprtega argumenta v prid odločitvi, da se znebite zmagovalnega konja, kar vaša loterija ta hip vsekakor je. Res nikakor ne najdem smiselnega argumenta za načrtovane spremembe,« pravi Valemminck.
Sogovornik, ki je bil sestavni del ekip, ki so urejale regulacijo iger na srečo v državah Evropske unije, zelo podrobno pozna sodno prakso na tem področju, sodeloval je pri več kot 60 sodnih postopkih.
»Ali gre pri igrah na srečo za običajno gospodarsko dejavnost? Ne gre. To je zelo občutljiva in družbi potencialno nevarna dejavnost, zato sodišča ponavadi odločijo, da je monopol ustrezen način za regulacijo te dejavnosti in tveganj, ki jo spremljajo, kot so kriminal, pranje denarja in odvisnosti od iger na srečo,« pojasnjuje sogovornik.
Monopol na področju iger na srečo po njegovi oceni prinaša velikanske prednosti pred odprtjem trga, celo več, sodišča so po njegovih zagotovilih večkrat presodila, da je konkurenca pri loterijah slaba zamisel. Ker se tekmeci med seboj za igralce borijo z višjimi dobitki, kar igre dela bolj privlačne in odpira več možnosti za zasvojenost.
V podporo svojim trditvam je sogovornik spomnil, da imajo celo v tržnemu gospodarstvu in konkurenci zgledno privrženih Združenih državah Amerike v veliki večini zveznih držav monopol pri prirejanju loterijskih iger na srečo. Kar 45 držav ima monopol državnih loterij, temu pravijo naravni monopol, v petih državah pa so tovrstne igre prepovedane.
Da bi ugotovili, kakšne so posledice liberalizacije trga iger na srečo, Slovencem ni treba daleč. Če pristojno ministrstvo že ni priskrbelo presoje posledic in študij, kaj prinaša liberalizacija, Valemminck svetuje Sloveniji pogled na tranzicijske države Zahodnega Balkana, kjer imajo razmeroma liberalne trge.
Pojdite si na jug pogledat, kaj nas čaka
Letos februarja je bila na Hrvaškem objavljena raziskava z naslovom Ekonomski in družbeni stroški odvisnosti od iger na srečo v Republiki Hrvaški, v kateri so avtorji z Univerze v Zagrebu ugotovili, da družbeni stroški odvisnosti od iger na srečo na Hrvaškem predstavljajo od 34 do kar 77 odstotkov skupnih letnih prihodkov, ki jih ustvarijo ponudniki iger na srečo.
Medtem ko ima 10 do 15 odstotkov mladih (od 18 do 35 let) v zahodni Evropi težave s prekomernim igranjem iger na srečo, je raziskava hrvaške sekcije mednarodnega policijskega združenja med hrvaškimi dijaki iz leta 2019 pokazala, da se jih je s temi igrami vsaj enkrat v življenju srečalo 75 odstotkov, med njimi jih je 26 odstotkov takih, ki kažejo tveganje, da razvijejo odvisnost od iger na srečo, 11 odstotkov pa jih že kaže znake odvisnosti.
Pri mladih, ki kažejo patološke znake odvisnosti od iger na srečo, je veliko večja verjetnost, da zaidejo v resnejše težave s kriminalom, opozarjajo hrvaški raziskovalci. Med bolj osupljivimi podatki so avtorji izpostavili, da je kar 60 odstotkov vprašanih najstnikov odgovorilo, da jih ob igranju na srečo uslužbenci na loteriji, v stavnici ali v igralnici sploh niso vprašali po starosti.
Če je na Hrvaškem hudo, je v Bosni in Hercegovini in v Srbiji še huje.
»Bili so dobitki in zaslužek, vse to je prišlo zelo hitro. Toda to tudi hitro izgine, potem čez nekaj časa ni ničesar več. Nisem imel več niti žepnine za šolo, nič. Ko grem v šolo, najprej vstopim v ta kafič. Moram odigrati vsaj eno igro in tako se začne, z enim listkom. V nekaterih stavnicah te sploh ne vprašajo za starost,« je v prispevku nacionalne televizije o odvisnostih od iger na srečo med mladimi v Republiki Srbski pripovedoval 15-letni dijak.
Čeprav tudi v Bosni in Hercegovini in njeni srbski entiteti zakon o igrah na srečo prepoveduje igranje teh iger mladoletnim, ta problem ni sistemsko rešen, v zakonu pa tudi ni predpisane najmanjše razdalje med šolami in stavnicami, je opozorila Dragica Radović, ombudsmanka za pravice otrok v Republiki Srbski.
»Slovenija je v marsičem vedno bila zgled drugim državam nekdanje Jugoslavije, ni razloga, da pri regulaciji iger na srečo ne bi bila zgled. In tudi če morda komu ni zgled, Bosna in Hercegovina in Republika Srbska res nikomur ne moreta biti zgled na tem področju,« pravi Vladimir Vasić, sociolog z Univerze v vzhodnem Sarajevu.
»Pri nas imate igralne salone in stavnice na vsakem vogalu, v vsakem lokalu, v bližini šol, neposredno v stanovanjskih stavbah, povsod. V BiH na splošno so igre na srečo močno prelahko dostopne vsem v tej izjemno revni družbi,« pove Vasić in spomni, da igre na srečo v možganih sprožajo podobne procese kot nekateri narkotiki.
Posebna tragedija te tranzicijske družbe je v tem, da ljudje bližnjico za izhod iz brezupa prevečkrat iščejo v igrah na srečo.
»Da je tragedija še večja, imamo med zasvojenimi vse več mladih, zelo mladih, tudi otrok, po drugi strani pa med zelo dejavnimi igralci najdemo tudi vse več starejših ljudi s skrajno nizkimi pokojninami,« pove Vasić.
Pri mladih se prvi znaki odvisnosti od iger na srečo najprej pokažejo v obliki pogostejših izostankov od pouka, kasneje pa še v življenjskem slogu, ki si ga s staršem znanimi dohodki ne bi mogli privoščiti. Ko jim sreča obrne hrbet, pa jih pomanjkanje denarja pogosto pahne v različna kazniva dejanja, goljufije, kraje, rope in podobno, opozarja sociolog.
»Kot je pri nas navada, se vedno ukvarjamo zgolj s posledicami in zgroženi ugotavljamo dejstva, s preventivo tovrstne socialne patologije se ne ukvarja nihče. Da se zavedanje škodljivosti polne liberalizacije krepi, pa že vidimo po prvih potezah oblasti, v Republiki Srbski je država prevzela nadzor nad zasebnimi stavnicami. Se pa bojim, da tega ne počnejo iz skrbi za zaščito potrošnika, temveč zato, ker je v tem poslu denar,« pravi Vasić.
Velik del problema sogovornik vidi tudi v šibki lokalni skupnosti, medtem ko imajo lastniki igralnic in stavnic vedno na voljo veliko denarja, se jim občina težko upre, ko si zaželijo določene lokacije za novo stavnico.
»Naša družba je morda na preveč ravneh povsem liberalizirana in prav pri nas se lahko v živo vidi, kakšne so negativne posledice popolne liberalizacije določenega trga. Zato ni potrebe, da Slovenci ponavljate naše napake, obiščite nas in se prepričajte na svoje oči, kaj prineseta liberalizacija in ne povsem dosledno izvajanje tiste malo regulative, ki jo imamo,« dodaja Vasić.
Šport odločno proti
»Absolutno in odločno zavračamo vsebino predloga tega zakona, ker smo prepričani, da bo dolgoročno škodljiv za šport. To stališče smo ravnokar na seji izvršnega odbora OKS sprejeli soglasno in enoznačno,« nam je v torek po seji izvršnega odbora povedal predsednik OKS Bogdan Gabrovec.
Ob tem je spomnil, da so že prejšnje vlade večkrat proti koncu svojih mandatov skušale v naglici in ob čim manj javne razprave spremeniti zakon o igrah na srečo, da bi odprle vrata tujim, zlasti spletnim ponudnikom iger na srečo, a nikoli še niso bile uspešne pri tem.
»Treba se je zavedati, da so pritiski spletnih igralniških velikanov velikanski, v politiki pa je velikanska skušnjava, da se jim ustreže. In niti približno ne govorim zgolj o desni politiki, v mislih imam tudi levo politiko, obe strani sta ali sta bili v določenem trenutku naklonjeni odprtju trga na škodo vseh nas, celotne skupnosti.
To, da novi ponudniki ne bodo tu plačevali davkov in koncesij, je verjetno še najmanjša škoda. Vprašajmo se, kako uporabna pot je to za pranje umazanega denarja. Za organizirani kriminal? In kakšne družbene posledice lahko prinese večja ponudba iger,« se sprašuje Gabrovec.
Tudi v Fundaciji za šport, ki skrbi za financiranje športnih organizacij in je poleg Fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij prejemnica sredstev iz koncesij od iger na srečo, so nezadovoljni s predlogom novega zakona.
»Kar zadeva nas, gre za popolnoma nepojasnjeno zadevo, ki na Fundaciji za šport (FŠO) in posledično na financiranju športa lahko pusti samo negativne posledice. Da bi razjasnili, za kaj gre, smo imeli posebno sejo sveta fundacije na to temo, kamor smo povabili predstavnike Loterije Slovenije, Športne loterije in finančnega ministrstva kot predlagatelja novele, da nam predstavijo, kakšne so projekcije finančnih posledic po spremembi zakona. S finančnega ministrstva ni bilo nikogar, zato nam še vedno ni znano, kakšne so morebitne pozitivne posledice teh sprememb,« pravi Aleš Remih, predsednik sveta FŠO.
Ker ni videl vladnih izračunov oziroma projekcij finančnega ministrstva, je Remih tako kot vsi drugi deležniki prisiljen upoštevati izračune, ki jih je videl. Če držijo izračuni, da bodo morali ob bistveno nižjih koncesijskih dajatvah ponudniki iger na srečo za štirikrat povečati prihodke, da bi zneske zbranih koncesijskih dajatev ohranili na sedanji ravni, se Remih boji, da to nikakor ni dober obet za slovenski šport in še manj za slovensko družbo nasploh. ●
