Hiša na hiši, hiša ob hiši
»V tej hiši sem bila srečna celo življenje, k temu so prispevali družina, dobro vzdušje in zelo prijetno okolje. Hiše smo gradili v stanovanjski zadrugi. V pritličju je hiša precej majhna, ampak funkcionalna. Iz predsobe se pride v kuhinjo, desno so vrata v dnevno sobo. Kuhinja je prehodna, zdaj, ko se premikam s hojico, lahko krožim in nabiram korake,« je nekaj odlik vrstne hiše arhitekta Marjana Šorlija na Velikovški v Ljubljani za aktualno razstavo v ljubljanski galeriji Dessa nanizala ena od stanovalk Anka Jerman.
Tudi zamrežena loža na severu služi svojemu namenu, tu smo sušili perilo. Ob loži je kopalnica in hiša se lahko zjutraj hitro prezrači, je dodala pripadnica prve generacije, ki je tu zaživela v drugi polovici 50. let. Poudarila je, da je bila hiša funkcionalna, zanjo je bila »nobel«.
Kot še posebej dragocen opisuje zunanji prostor, ki ga vidi kot podaljšano dnevno sobo, tam se dogajajo vsi pikniki in praznovanja, saj sprejme tudi večjo družbo. »Atrij mi da veljavo! Vsi mislijo, da grem na morje, jaz pa sem veliko zunaj, sonce in mir mi prijata. Toliko in toliko sosedov, ki so hiše gradili takrat kot mi, se je odločilo za tradicionalne enonadstropne hiše. Zdaj pa pravijo, da so naše nizke atrijske hiše boljše. Vse je v enem nivoju in z atrijem se hiša poveča,« je zaupala avtorjem razstave 11 x 2, 3, 4 … v vrsto: vrstne hiše in dvojčki, ki bo v Dessi na ogled do 14. decembra.
Velika produkcija, malo zglednega
Po premoru in lanski obuditvi serije razstav 11 x ena – lani so predstavili enajst podeželskih dvokapnic – so zdaj skušali prikazati enajst zglednih primerov vrstnih hiš, ki se zdijo glede na produkcijo precej aktualna tipologija, a marsikaj, kar se še gradi, še ni primerno za objavo, še več pa je primerov, ki niso dovolj kakovostni in niso ustrezali merilom avtoric izbora Kristine Dešman, Maje Ivanič, Špele Kuhar, Špele Nardoni Kovač, Vesne Perovnik in Damjane Zaviršek Hudnik.
Po besedah zadnje so sodobne vrstne hiše marsikdaj preveč uniformirane in ne omogočajo individualnosti. Večina jih ima osrednji bivalni prostor v pritličju, pogosto tudi s toaleto in pisarnico, zgornje nadstropje pa se deli na spalnico s teraso in dvema otroškima sobama. Pogosto je preveč hiš v enem nizu, tako da še zlasti v nepozidanem okolju tvorijo kar nekakšne zidove.
Arhitekti pri načrtovanju v želji, da bi izpolnili usmeritve prostorskih aktov in ustregli željam naročnikov, prepogosto pozabijo na skladnost razmerij; višina hiš je sicer v skladu s prostorskim aktom, prav tako imajo dopustne naklone streh in kolenčne zidove, a se ne skladajo z višinami in podobo hiš. Materiali niso uporabljeni dovolj inovativno, prav tako niso dovolj premišljeni tlorisi hiš, da bi se jih dalo spreminjati skozi različna življenjska obdobja.
Gradijo jih praviloma zasebni investitorji, in to za neznanega naročnika, zato je interier izdelan le do določene mere. Zunanje površine so marsikdaj neobdelane, pogosto ni oblikovana niti ulica, tako da so hiše brez skupnega javnega prostora, s tem pa tudi ni možnosti, da bi se razvila sosedska skupnost. V primerjavi z nekaterimi vrstnimi hišami, zgrajenimi od 50. do začetka 70. let, ki sta jih – predvsem manj znane tudi strokovni javnosti – v zgodovinskem pregledu k razstavi poseben omenila Andraž Keršič in Ajda Bračič, imajo novodobne prepogosto že vidno ločene vrtove, z ograjami, čez katere ni mogoče pogledovati.
»Pri starih hišah so bili vrtovi večinoma brez ograje, življenje je kar steklo, zdaj so v večini parcele strogo ločene. Zunanji atriji so razmeroma majhne kvadrature, in če ni ograj, si stanovalci lahko optično povečajo svoj prostor s pogledom še na sosedove vrtove,« dodaja kustosinja in arhitektka Damjana Zaviršek Hudnik. Zaradi vsega naštetega in ob pomanjkanju kakovostnih primerov iz zadnjega obdobja so se v njihovem izboru 11 vrstnih hiš naposled znašli tudi dvojčki.
Skoraj vse prednosti individualne gradnje
Po besedah arhitekturne kritičarke Kristine Dešman so vrstne hiše zelo dober kompromis med individualno in kolektivno gradnjo. Gre za zgoščeno gradnjo, ki omogoča ustvarjanje skupnosti s sosedi, kar je v današnjem času vnovič vrednota, hkrati pa posamezniku omogoča skoraj vse prednosti individualne gradnje. Hiša z vrtom je za večino Slovencev še vedno ideal, in ta tipologija ga premore, poleg tega je prostorsko in energetsko racionalnejša, manj je potrebe po cestni komunalni infrastrukturi. Vrstne hiše je mogoče graditi na manjših parcelah tudi znotraj urbanega tkiva.
»Iskale smo hiše, ki se vklapljajo v lokalno okolje in navezujejo na lokalno tradicijo, tiste, ki se poigravajo s tlorisi in jih je mogoče prilagajati različnim življenjskim obdobjem, takšne, ki uporabljajo neke arhitekturne prijeme, kot so zamiki in nadstreški, s čimer je mogoče doseči intimne prostore in vrtove, predvsem pa na videz zmanjšati njihov volumen,« je naštela sogovornica.
V izboru je izpostavila naselje Terasne vrstne hiše F6 s 30 enotami na Brdu v Ljubljani za republiški stanovanjski sklad s podpisom Bevk Perović arhitektov, ki so se po njenih besedah poigravali s prerezom hiše, nizali so hišo na hišo in hišo ob hišo oziroma preizkušali zlaganje enega večjega in enega manjšega stanovanja po višini. Hiše se ponašajo tudi s skupnim zunanjim prostorom, na drugi strani pa se odpirajo v zelenje.
Zanimive se ji zdijo Verižne hiše na Celovški v Ljubljani Gregorc Vrhovec arhitektov in Coinhab arhitektov, birojev različnih generacij, ki so bili načrtovalci in hkrati naročniki. »To so hiše za mlade družine. Nekatere se stikajo z daljšo, druge s krajšo stranico ter se ponašajo z različnimi okenskimi odprtinami. Kljub temu da gre za velik kačast volumen v obliki črke L, se živahno lomi, kar ustvarja vtis, da je videti kot majhno naselje,« pojasnjuje Kristina Dešman.
Kot zglednega navaja tudi A036, opečni dvojček na Viču v Ljubljani biroja Arhitektura, ki je bil zgrajen za znanega naročnika in je umeščen v gosto urbano tkivo ter se s svojo ozkostjo prilagaja parceli. Fasada iz temne opeke, prazni volumni in okna dvostanovanjski stavbi dajejo skorajda kiparsko podobo, ga vidi sogovornica.
Kot hiše, ki so malo drznejše in gredo še nekoliko dlje, so nekakšna sodobna interpretacija modernistične vrstne hiše in se navezujejo na Murgle, tudi v materialnosti in uporabi opeke, tako Dešmanova kot Zaviršek Hudnikova opisujeta Soške vile biroja Ofis v Solkanu.
Gre za zgoščeno gradnjo, ki omogoča ustvarjanje skupnosti s sosedi, kar je v današnjem času vnovič vrednota, hkrati pa posamezniku omogoča skoraj vse prednosti individualne gradnje.
Kristina Dešman
Za zdaj je zgrajenih pet od 28 načrtovanih. Poleg tega, da tako kot denimo Verižne hiše ob Celovški, naselje A036 na Brdu ali dvojčka v ljubljanskem predmestju biroja Kombinat premorejo ambicijo, da se z oblikovanjem zunanjega prostora oblikuje skupnost, dopuščajo, da si stanovalci bivalne prostore uredijo v nadstropju in gledajo nad svojim atrijem v zelenje v daljavi.
»V zgodovinski pregled smo vključili izkušnje stanovalcev v več desetletjih starih vrstnih hišah, ki so zelo pozitivne, zelo radi živijo v njih. Vendar mislim, da imajo tudi kakovostne sodobne isti potencial in omogočajo prijetno bivanje,« je prepričana Kristina Dešman.
Spregledani vzori, ki so lahko navdih za današnji čas
Arhitekta Andraž Keršič in Ajda Bračič sta v zgodovinskem pregledu k razstavi izbrala manj znane primere kakovostnih modernističnih vrstnih hiš, ki so jih zasnovali arhitekti kot lastna bivališča oziroma v okviru stanovanjskih zadrug. Večina teh hiš je bila zgrajena v zelo skromnih razmerah, šlo je za organizirano gradnjo v lastni režiji, tudi univerzitetni profesorji so svoje gradili z lastnimi rokami.
Večinoma gre za spregledane primere, čeprav bi bili po Keršičevih besedah lahko še danes v navdih. Pri izboru sta se naslonila na članek arhitekta Franceta Ivanška, leta 1960 objavljen v reviji Arhitekt, s 13 primeri vrstnih hiš.
Kaj aktualnega kažejo več desetletij stari primeri? Racionalno zasnovo, nobena od hiš ni velika, a imajo zelo fleksibilne prostore ter dobro povezanost z zunanjim prostorom. Še pomembnejše se jima zdijo izjave prve ali druge generacije stanovalcev, ki so tudi po sedmih desetletjih pozitivne, bivanje v teh hišah jih je izpolnilo, kar vidita kot največje priznanje tej arhitekturi. Tudi stanovalci sami prepoznavajo prednost dobrih zasnov.
Četudi je težko izpostaviti kakšnega avtorja oziroma projekt, izstopajo vrstne hiše zadruge Univerza na Jelovškovi in Layerjevi, ki jih je arhitekt Stane Dolenc zasnoval kot fleksibilen mehanizem. Lastniki so si lahko po etažah razporejali bivalne in spalne prostore ter kuhinjo, tako da je v eni hiši spalnica v pritličju in dnevna soba v nadstropju, v drugi pa obratno. Prav tako so si glede na gmotne zmožnosti in želje lahko izbrali fasado, tako so nekatere izvedene v ometu, druge v kamnu, lesu ali opeki, kar je stanovalcem omogočalo nekaj individualnosti.
Celo strokovni javnosti so pogosto neznane atrijske vrstne hiše na Velikovški za Bežigradom v Ljubljani arhitekta Marjana Šorlija, ki se je po sogovornikovih besedah nad atrijskimi hišami navdušil pri slavnem ameriškem arhitektu Franku Lloydu Wrightu, nekaj časa je celo bival v njegovem domu Taliesin West.
Zanimive se mu zdijo tudi vrstne hiše za uslužbence podjetja Trata v Kočevju po načrtih arhitektov Stanka Kristla in Ilije Arnautovića, ki so nastale v zgodnjih 50. letih, še pred razstavo Stanovanje za naše razmere, na kateri se je stroka prvič uradno zavzela za popularizacijo vrstnih hiš. Grajene so polmontažno iz skromnih materialov, v pravilnem rastru 60 centimetrov, južne fasade so narejene iz lesenih profilov.
»Vse te hiše so izkoriščale gmotne zmožnosti lastnikov in lokalne materiale. Vrstne hiše Svetozarja Križaja v Vipavi so se naslonile na tamkajšnjo stavbarsko tradicijo. Zasnoval jih je okoli skupnega dvorišča z zunanjimi ganki, po katerih dostopaš vanje. Prav tako je lokalno tradicijo upošteval Edo Mihevc v Piranu in pozneje na Belvederju v Kopru,« je naštel. Kot posebnejša tipološka in likovna rešitev se kaže mini naselje zadruge Likovnik v Podgori pri Šentvidu, kjer je pet slikarjev in kiparjev gradilo pet vrstnih hiš z ateljeji, torej s prostori za delo na domu. »Šlo je za zelo napredne modele bivanja,« je sklenil Keršič.
Skupaj z Zaviršek Hudnikovo ugotavljata, da so bile vrstne hiše, zgrajene pred sedemdesetimi ali šestdesetimi leti, sicer manjše in bolj skromno zastavljene, so pa v tej svoji skromnosti pokazale več drznosti in eksperimentiranja, med drugim z umestitvijo medetaž, prehodnih sob, delov, ki so lahko razumljeni kot notranji ali zunanji, z bivalnimi prostori v nadstropju ... »Zgodovinski primeri te vedno znova presenetijo in navdušijo,« sta sklenili.
