Poglej me v oči
Na televizijskem zaslonu gledam Japonko, ki ji je potres porušil hišo. »Do temeljev,« je povedala in se smehljala, kot da bi pravkar dejala, da je njeno življenje lepo in da je v veselem razpoloženju pričakala novo leto.
Spomnila sem se, kako mi je pred dvema letoma in pol prijateljica v Tokiu pojasnila, zakaj imamo mi na Zahodu odpor do nošenja zaščitnih mask, ljudje na Daljnem vzhodu pa jih nosijo, tudi ko ni pandemije.
»Vi veliko govorite in ste osredotočeni na usta, mi pa misli in občutke izražamo z očmi. Zato se vam zdi neznosno, ko vam pokrijejo usta, nam pa je popolnoma vseeno. Pomembno je, da se vidijo oči.«
Nasmeh ni vedno odsev ugodja. In ni vedno izraz sreče. V Aziji je nasmeh sporočilo: nočem te obremenjevati s svojimi težavami. Hvala za skrb, a nikar naj te ne razžalosti moja žalost. Nasmeh je empatija do empatičnosti. In opozorilo: ne sodi me po tem, kar ti govorijo moje ustnice. Poglej me v oči.
In res, oči omenjene Japonke so bile polne strahotnih zgodb. Ni jokala. Njene oči so bile suhe. A so nemočno kričale, v obupu jokale, pripovedovale, kako se je lomila hiša, kako je izginjala zgodovina in krvavela prihodnost. Nasmeh na njenem obrazu je ostal kot krč neobvladljive groze, ki je z besedami ni hotela in mogla opisati. Vprašali ste me, kako v prihodnje … ne vem, ali obstaja kakšna prihodnost ... je molče govorila ženska z nasmehom in suhimi očmi.
Nasmeh prvega dne letošnjega leta je bil podoben kriku, ki noče, da bi se ga slišalo, ki samega sebe golta zato, da bi življenje prodrlo izpod ruševin in se nadaljevalo. Japonka je z nasmehom odpirala prostor vzajemnega sočutja med tistimi, ki so bili prizadeti, in tistimi, ki jim pomagajo, da bi vse to nekako preživeli.
Nasmeh je tolažba, ki jo ona namenja tistim, ki ne vedo, kako potolažiti ljudi na robu vzdržljivosti. Nasmeh ni izraz vljudnosti. Nasmeh je poziv, prošnja, želja: »Poglej me v oči!«
