Svinjepisje
Ne maram za naše,
so slabe krvi,
mam rajši Taljane,
k' jim boljši stoji;
šla bom na Laško,
v mesto Turin,
prinesla bom »mačko«
nazaj brez kocin.
Zgornje verze, menda posvečene Cilki, hčeri gostilničarja Mayerja, ki se je poročila v Torino, pripisujejo našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu, njegovi bolj konservativni sodobniki pa so jih uvrstili med svinjepisje, v zbirko gostilniških stihov, sestavljeno iz hvalnic mladim dekletom, žaljivk sodobnikov in udrihanja čez cerkev.
To »kosmato« poezijo prešernoslovci puščajo ob strani, avtorstvo je vprašljivo zaradi potvorb, sodobnike je skrbelo tudi za njegov sloves. Nekaj teh besedil je zbral literarni zgodovinar Miran Hladnik in so zanimivo branje.
Nanje sem se spomnila ob vesteh, ki te dni polnijo kulturne rubrike, namreč, da bodo zaradi rasizma v novih izdajah cenzurirali Jamesa Bonda, zaradi opisov, ki se nanašajo na telesno težo, duševno zdravje, spol in raso, pa otroško literaturo Roalda Dahla.
Kdo je naslednji? Dickens, ki je Indijce primerjal s psi? Rudyard Kipling, še en znan rasist? Priljubljeni avtor današnje mladine Dav Pilkey, ki se je leta 2021 že moral opravičiti zaradi »škodljivih rasnih stereotipov«? Hemingway, Bukowski ali Francis Scott Fitzgerald, ker so preveč pili in so slab zgled za mladino? Kje se bomo ustavili?
Znano je, da je bil Dahl antisemit, njegova družina se je zaradi tega dejstva že javno opravičila, toda nedvomno je tudi eden najboljših piscev otroške literature vseh časov, literarno tisočkrat bolj nadarjen od ljudi v založbi, ki zdaj »revidirajo« njegov opus.
Zamerim mu eno samo stvar, da je ultimativno zlobnico v Matildi, ravnateljico Volovškarco, poimenoval Agata. Matilda je ena najljubših knjig moje hčerke, in ko sem ji jo prvič prebrala na glas, me je, ko se je čisto na koncu knjige na šolski tabli izpisalo moje ime, še nekaj mesecev klicala Volovškarca.
