Dobil je tudi nagrado vilenica

Po rodu je bil Jud, po jeziku je pripadal srbski kulturi, dokler je lahko, je trdil, da je jugoslovanski pisatelj, 18 let je živel v Kanadi. Vsekakor je bil pisatelj, prevajalec in literarni urednik David Albahari, ki je v ponedeljek po daljši bolezni umrl v Beogradu, kamor se je vrnil leta 2012, zanimiva mešanica vseh mogočih vplivov, ki jih je na Balkanu seveda na pretek. Za svoje ustvarjanje je dobil vrsto nagrad. V času, ko je še živel v Kanadi, je dobil tudi slovensko vilenico.

Ustvarjal je približno pol stoletja, odkar je leta 1973 izšla njegova prva knjiga Porodično vreme. Pet let pozneje je izdal prvi roman Sudija Dimitrijević. Za roman Opis smrti je leta 1982 dobil srbsko Andrićevo nagrado, leta 1996 pa za roman Vaba (Mamac) nagrado za najboljši srbski roman revije NIN, ki jo podeljujejo že od sredine 30. let 20. stoletja; do razpada Jugoslavije so jo podeljevali za najboljši jugoslovanski roman.

Albahari velja za klasika srbske literature. Že v letih 1996/1997 je Narodna knjiga izdala njegova zbrana dela v desetih knjigah. Njegova bibliografija je zelo obsežna, obsega približno 40 romanov, zbirk kratke proze, zbirk esejev in nekaj del za otroke. Tri knjige Albaharija, ki je umrl star 75 let, imamo v slovenščini, izbor zgodb Besede so nekaj drugega (Aleph, 2007), prej omenjeni roman Vaba (Cankarjeva založba, 2008) in roman Götz in Meyer (2013, Cankarjeva založba). Njegove knjige so sicer prevedli v več kot 20 jezikov.

Pisatelj se je rodil leta 1948 v Peći na Kosovu. Družina je bila verna in je obhajala vse judovske praznike. Čeprav Albahari pozneje v življenju ni bil aktiven vernik, je vseskozi ostal ukoreninjen v judovsko skupnost, ki je med drugo svetovno vojno v holokavstu in kmalu po njej zaradi selitev v Izrael izgubila veliko večino članov. Leta 1991 je postal predsednik Zveze judovskih skupnosti Jugoslavije, med vojno v Bosni in Hercegovini pa je pomagal pri reševanju Judov iz obkoljenega Sarajeva, ki so ga od aprila 1992 do februarja 1996 oblegali Srbi.

V Zagrebu je v mladosti Albahari študiral angleški jezik in literaturo. Zato ni nenavadno, da je bil plodovit prevajalec ameriških, britanskih, avstralskih in kanadskih pisateljev, med njimi nobelovca Saula Bellowa in Vladimirja Nabokova. Od leta 1973 do selitve v Kanado leta 1994 je delal tudi v uredništvih več beograjskih revij in založb.

V Kanado je z družino šel, kot je povedal, predvsem iz občutka osebnega nezadovoljstva in iz bojazni za prihodnost družine. Najprej je mislil, da bo ostal samo eno leto na tako imenovani pisteljski rezidenci, a se je obdobje raztegnilo na 18 let. V intervjuju za Delo je leta 2007 Albahari povedal, da ima »zdaj dve domovini – Srbija je prava domovina, Kanada pa zatočišče, dežela miru«. Dodal je, da bi si na starost nemara raje izbral ravnino okoli Zemuna kot kanadsko gorovje. Dejansko se je pet let za tem intervjujem vrnil v domovino.

V času, ko so mu podelili vilenico, je bil še v Kanadi, zato je upravičeno sodeloval na okrogli mizi Srednjeevropske pobude z naslovom Avtorji nomadi. Takrat je tudi povedal, da je vilenica zanj vedno bila najpomembnejše priznanje za pisatelje iz srednje Evrope. To, da je postal njen dobitnik, je vidi kot nekaj, kar je dokončno potrdilo njegovo literarno identiteto. Tudi v času, ko je živel v Kanadi, je namreč pisal v srbskem jeziku in se ni pridružil številnim pisateljem, ki se iz takšnih ali drugačnih vzrokov preselijo v tujino in začnejo tudi ustvarjati v jeziku novega okolja.