Ljudje že od nekdaj čutimo potrebo, da bi razumeli svet okoli sebe, zakaj se nam dogaja nekaj slabega, zakaj ravno nam in kdo je za to kriv. Starodavna ljudstva so za naravne katastrofe, denimo, okrivila bogove ter jih z bolj ali manj krutimi daritvami poskušala prepričati, naj jim prizanesejo. Na vreme, natančneje točo, smo poskušali vplivati s topovi in zvonovi, celo kisom. Četudi nič od tega ni delovalo, so ljudje imeli vsaj občutek, da ne sedijo križem rok, ampak poskušajo usodo vzeti v svoje roke ter pomagati. In tako so se počutili bolje.

Po zelo podobnem principu delujejo teorije zarote. »Ko smo v stiski, prestrašeni, hočemo razumeti, kaj se dogaja in zakaj se to dogaja. Če sovražnika poznam, lahko spet vzpostavim nadzor, to vrne občutek varnosti in anksioznost se zniža,« pojasnjuje integrativna psihoterapevtka dr. Alja Fabjan.

Po covidu-19 in 5G se teoretiki zarot pri nas spet precej ukvarjajo z vremenom. Čeprav imamo strokovnjake, ki že dolgo proučujejo vremenske pojave in okolje ter znajo razumljivo pojasniti, kaj se dogaja in zakaj, je močna neurja in zdaj še poplave, ki besnijo nad Slovenijo, težko doumeti, sploh če ostaneš brez vsega. Zakaj jaz? Zakaj zdaj? »Teorije zarot omogočajo nekakšen umik od realnosti. So kot nekakšna droga. Ko je v realnosti prehudo, se umaknemo v eno od teorij, v neko 'filmsko' zgodbo,« pravi Fabjanova in dodaja, da je tudi veliko lažje za vse okriviti nekaj in nekoga drugega.

Še posebno ko govorimo o podnebnih spremembah in smo priča vse ekstremnejšim pojavom, nekatere v naših krajih morda res vidimo prvič, a jih kljub temu najverjetneje niso ustvarili ameriška vlada in obveščevalci ter vplivni posamezniki, ki menda nadzorujejo svet, temveč mi sami, ko smo desetletja ignorirali opozorila o globalnem segrevanju ter njegovih posledicah. Zdaj jih živimo. »Sprejeti globalno segrevanje bi pomenilo, da je treba sprejeti odgovornost, da bi bilo treba tudi spremeniti naše vedenje. Bolje je, da je kriv nekdo drug, v tem primeru nam ni treba spremeniti vedenja in hkrati vzdržujemo pozicijo žrtve, v smislu 'nekdo nekaj dela, zato jaz zaradi tega trpim', kar je vedno lažje, kot priznati, da smo krivi mi, za karkoli že,« pravi Fabjanova.

Korenine v nezaupanju

Teorije zarot sprožijo večji oziroma pomembnejši svetovni dogodki, ki posredno ali neposredno prizadenejo večjo skupino ljudi. Prva naj bi bila povezana z umorom nekdanjega ameriškega predsednika Jamesa A. Garfielda leta 1881, ko so ljudje ugibali, ali je imel atentator pomočnike ali je deloval sam. Obstaja tudi teorija, da je besedno zvezo teorija zarote skovala ameriška obveščevalna služba, ko so se pojavili dvomi o uradni razlagi atentata na predsednika Johna F. Kennedyja, dvomljivce pa naj bi s tem poskušala diskreditirati. Spet tretji menijo, da je izraz leta 1945 prvi uporabil filozof Karl Popper, ko je v svoji knjigi z naslovom Odprta družba in njeni sovražniki pisal o ideji, da so večji družbeni dogodki posledica neposrednega delovanja vplivnih posameznikov ali skupin, kar je poimenoval družbena teorija zarote. Se sliši znano?

Teorije zarot imajo korenine v nezaupanju, večinoma v politiko in omenjene elite, ki si nas, navadne smrtnike, želijo podjarmiti, nam škodovati, in sicer seveda zaradi lastnih interesov, kakršnikoli naj bi ti že bili. Svoje je odigral tudi splet, množica informacij, med katerimi je res težko ločiti zrnje od plev, pa še tako imenovana kognitivna pristranskost, ko beremo novice, ki podpirajo naše prepričanje, druge pa preprosto ignoriramo, zato si ne širimo obzorij in ne vidimo celotne slike, ampak samo tisto, v kar verjamemo in »kar smo že tako in tako vedeli«. Za to niso imuni niti razgledani posamezniki, ki jih je avtoriteta že kdaj izigrala in razočarala, zato so izgubili zaupanje vanjo.

Potreba po varnosti

»Od covida-19 je morda vse še nekoliko huje. Ljudje so lažje verjeli, da nam bo Bill Gates vsadil mikročipe, kot temu, kar so nam poskušali dopovedati,« meni psihoterapevtka, ki je prepričana, da razširjeno mnenje, da so teoretiki zarot zgolj ljudje z nižjo izobrazbo, ne drži, s takšnimi in podobnimi prepričanji pa se jim dela krivica. »Če pogledamo relevantne raziskave, ki so bile opravljene na večjem vzorcu, so teoretiki zarot ljudje, ki imajo zelo izraženo potrebo po tem, da razumejo, kaj se dogaja okoli njih, poleg tega imajo tudi zelo veliko potrebo po občutku varnosti. Imajo velike težave z negotovostjo, ta jim povzroča zelo veliko stisko, in da bi se tega občutka znebili, morajo nekaj narediti.«

Živimo v težkih, negotovih časih, v časih neverjetno hitrega tehnološkega napredka, v časih, ko so informacije dostopne vsem in v vsakem trenutku, ko se bojimo, kaj bo prinesla prihodnost, nas bo na delovnem mestu nadomestila umetna inteligenca, nam bo nekaj ali nekdo uničil vse, za kar smo vse življenje garali. Vse to že samo po sebi v posameznikih vzbuja nelagodje, ni več tiste varnosti, ki so jo ljudje poznali še pred pol stoletja ali manj, ko so natančno vedeli, kakšna bo njihova življenjska pot, in se niso bali, da bi jih nekaj ali nekdo z nje izrinil. Zdaj je drugače in tistim, ki v življenju potrebujejo rutino in občutek varnosti, ni lahko, zato si poskušajo pomagati vsak na svoj način, mnogi tudi z begom v svet teorij zarot.