Po vrtovih in parkih naše umetnostne zgodovine
Pot v Tivoliju, Dama v črnem in Njega ni so le tri izmed 24 umetnin nove monografije umetnostne zgodovinarke Jassmine Marijan in avtorja s področja vrtnarstva Matjaža Mastnaka, ki jo bodo danes med bralce pospremili v Narodni galeriji. Knjiga Vrtovi in parki, s katero vabita na sprehod tako skozi osebne zgodbe slikarjev kot tudi skozi našo vrtnarsko zgodovino, je nadaljevanje prvega tovrstnega dela Cvetje in ženske, v katerem sta prav tako zajela 24 del iz fundusa Narodne galerije in je že skoraj razprodano.
To je nadaljevanje sodelovanja med Narodno galerijo in Arboretumom Volčji potok, ki se je začelo pred petimi leti v jubilejnem, stotem letu osrednje umetnostne ustanove, ko so v nekdanji Souvanov park leto dni postavljali reprodukcije umetnin, na katerih je bilo cvetje osrednji ali stranski motiv. Avtorja sta jih opremila s kratkimi umetnostnozgodovinskimi zapisi in podatki o rastlinju, zanimivosti pa sta razkrivala tudi na predavanjih.
Kot opaža Jassmina Marijan, nas zaradi sodobnega načina življenja v zaprtih prostorih in pred računalniškim zaslonom že tako vleče v zelenje in k cvetlicam. Na to nakazujejo mnogoteri novi knjižni naslovi s področja vrtov in parkov, ki so izšli v zadnjem času, vzporednice pa vidi z začetkom 19. stoletja, ko so v vse bolj industrializiranih in poseljenih mestih začutili, da morajo vanje ponovno vrniti naravo. Tako so nastali javni parki, med prvimi dunajski Ljudski park (Volksgarten), odprt v 20. letih 19. stoletja, sledili so jim v Angliji, slednji pa so postali zgled tudi za oblikovanje Centralnega parka v New Yorku.
V senci divjih kostanjev sredi Tivolija
Komaj pet let zatem, ko sta krajinska arhitekta Frederick Law Olmsted in Calvert Vaux dobila natečaj za ureditev Centralnega parka, dela so se začela še isto leto, je tudi mesto Ljubljana, ki je po smrti feldmaršala Josefa Radetzkega kupilo njegovo posest v današnjem Parku Tivoli, dobilo mestni park. Res je, da so bili dotlej že v javni rabi Lattermanovi drevoredi, ki jih je dal po zamislih Francozov zasaditi prvi avstrijski guverner po propadu Ilirskih provinc Krištof Latterman. Park Tivoli je v knjigi predstavljen skozi dve umetnini Ivana Vavpotiča, ki sta nastali v 20. letih prejšnjega stoletja.
Pot v Tivoliju popelje na sprehod v poletno senco divjih kostanjev, skozi krošnje katerih »najde pot le toliko sončnih žarkov, da se po tleh rišejo razsejane sončne lise. Kostanji ustvarjajo hladno senco, ki jo uživata sprehajalki v poletnih oblačilih. Na sprehod sta pripeljali psa in svojo radovednost. V park se gre tudi zato, da srečaš tega ali onega – in morda celo njega,« je ob tej barviti sliki, naslikani v Vavpotičevem lastnem realizmu, zapisal Matjaž Mastnak.
Ljubljančane bo gotovo pritegnilo tudi povsem drugačno razpoloženje njim znanega parka, kot ga je slikar ujel v zgodnjem jutru v svojem drugem delu Tivoli, ko je sprehajalec hranil ptice, drugi obiskovalec pa na klopi bral časopis. Mastnak je v spremnem tekstu opomnil na to, da so bila pozna 20. leta leta, ko je nad podobo Tivolija bedel prvi mestni vrtnar Vaclav Hejnic. Kot opominja slika, je bila pomemben element mestnega parka tudi parkovna oprema, od klopi in svetilk do ograj in nizkih stebričkov, ki Tivoli zaznamujejo še danes.
Še več parkovne opreme, od pokritih sprehajališč do paviljonov ter vodnih motivov in razgledišč, so za bogato klientelo, ki se je v 19. stoletju hodila zdravit in kratkočasit v termalna zdravilišča po Evropi – med slovenskimi je bilo najslavnejše Rogaška Slatina – premogli zdraviliški parki. Ti so bili, kot je brati ob umetnini Josipa Germa Dama v črnem, pomembna središča ne le za spletanje ljubezenskih razmerij ali celo zakonov, ampak tudi za razvoj vrtnarstva na Slovenskem.
Zaposlovala so izučene vrtnarske mojstre, pri katerih so se učili tudi vajenci iz okolice. V parke so postavljali pergole in zahtevnejše girlande, ko so bila monarhiji že šteta leta, pa okrogle in ovalne cvetlične grede z vzorci iz pisanih enoletnic, ki so na sredini premogle kakšno od eksotičnih rastlin, palmo ali agavo. Četudi ni znano, kje je Germ upodobil svojo damo, je avtor zapisal, da gre po klasicističnih stebrih, urejenih okrasnih rastlinah in živahnemu pogledu domnevne mlade vdove najverjetneje sklepati, da gre za prizor iz zdravilišča.
Neverjetna upodobitev svete krajine
To je le nekaj umetnin, ki bodo z reprodukcijami tudi v vsebinsko slikoviti knjigi znova bliže ljudem. Le tri, ki sta jih izbrala avtorja, si je mogoče ogledati v stalni zbirki (kopijo freske Sv. Katarine in sv. Doroteje s Ptujske gore, Šubičevega Vrtnarja in Gasparijevo Češčenje), preostalih 21 pa na svojo priložnost čaka v depojih. Po besedah Jassmine Marijan je bil izbor slik iz množice najtežje opravilo, pred očmi je bilo treba imeti vodilo, da bi bile raznolike po obdobjih in bi premogle umetniško vrednost, hkrati pa bi pripovedovale vrtnarsko zgodovino slovenskega prostora. Vsaka slika je namreč tudi dokument časa z rastlinjem vred.
»Zavoljo teme in izbora so tako zbrani umetniki, ki se sicer ne bi znašli v tej družbi, če bi gledali le z umetnostnozgodovinskega vidika. Tu so raznovrstni umetniki različnih slogov od 18. do 20. stoletja, vključno s poznim srednjim vekom. Mnogi teh umetnikov so imeli monografske razstave pred približno pol stoletja ali pa sploh še niso bili predstavljeni publiki.
S kratkim umetnostnozgodovinskim uvodom sem bralcem poskušala dati uvid v 10.000-letno zgodovino urejanja neposrednega prostora ob bivališčih in krajine, katerih najstarejše upodobitve najdemo na antičnih mozaikih in freskah,« je povedala. S tem splošnim uvodom evropskega urejanja vrtov in parkov, ki izvira iz staroperzijske in v nasledstvu krščanske oblike zaprtega vrta hortus conclusus, naj bi bralci bolje razumeli motive, ki nas spremljajo že več kot dva tisoč let.
Matjaža Mastnaka je najbolj fasciniralo Češčenje Maksima Gasparija, delo umetnika, ki ga doslej ni pritegnil. »A ko sem prešel ta folklorizem na prvi pogled, sem opazil, da so stvari izjemno premišljene. Zame je to neverjetna upodobitev svete krajine, to zelo staro dojemanje prostora,« je povedal. Že ustanovitelj študija krajinske arhitekture v Ljubljani profesor Dušan Ogrin je poudarjal, da smo Slovenci posebni po številu svetišč, cerkva in znamenj v krajini.
»Svet je bil včasih svet. Vsak hrib je imel neko sporočilo, bilo je zelo veliko krajev, kjer so se ljudje ustavljali in se srečevali s tistim večjim od njih. Pri Gasparijevi sliki imamo kapelico, vodo in soočenje dveh mater, pri čemer šele po podrobnejšem pogledu ugotoviš, da je ena Marija z detetom, ki se ji je prišla poklonit Slovenka. Večinoma se vera dogaja v zaprtih svetiščih, tukaj pa vidimo živo vero na prostem, v prostoru, kjer se živi in dela,« je poudaril.
Tu je upodobljen tudi motiv Triglava, ki ga je šele nekaj let pozneje Plečnik uporabil kot nov narodni simbol na grbu Kraljevine Jugoslavije. Na njem je grb nikoli obstoječega kraljestva Ilirija, ki naj bi predstavljalo slovenske dežele, nadomestil s Triglavom in zvezdo nad njim. Soavtorica v tem Gasparijevem delu vidi še starejše vzporednice – z rajskim vrtom in Madonno v vrtu. »Ampak poglejte, v kakšni interpretaciji!«
Skriti kmečki vrt v Podkorenu
Knjiga se začne s sliko Valentina Metzingerja Grad Goričane pri Medvodah iz leta 1759 in tamkajšnjim baročno členjenim vrtom z vodnjakom, v katerem je najverjetneje raslo sadno drevje, trta, ob robovih najbrž tudi zelenjava, konča pa se s preprostim kmečkim vrtom v Podkorenu Heinricha Wettacha, ki prav tako premore marsikaj.
»Kmečki vrt je bil tisti, kjer se je živelo, delalo, pridelovalo, najbolj fascinantno pa je to, da so bile vedno zraven tudi cvetlice. Kakšni so bili kmečki vrtovi pred dvesto leti, ne vemo natančno, a tisti, ki se jih spomnim iz svojih otroških let in vse bolj izginjajo, pa so odmev 19. stoletja, ko se je na podeželju še živelo samopreskrbno,« je povzel Mastnak. Kmečki vrtovi so vselej imeli pridelovalno funkcijo, s posajenimi zelišči tudi zdravilno, s cvetjem pa so napajali tudi duhovno kulturo.
Cvetje, ki ga je prebivalstvo nosilo na pokopališče, je bilo tako namenjeno stiku z onim svetom, s tistim, s katerim so krasili cerkve, pa so se priporočali Bogu. »Vsakokrat znova me presenetijo turški nageljni ob znamenjih sredi polj, živa vera, ki jo vidimo pri nas, se mi zdi zelo zanimiva, ker uporablja cvetje oziroma rastline kot tisto, s čimer poveš,« je dejal sogovornik.
Po besedah Jassmine Marijan je ta na prvi pogled preprosta in zelo osebna slika umetnika, sicer znanega po delu Dolina Vrat s Triglavom, prišla v izbor tudi zaradi nekdanjega pomena Podkorena. »Tu je bila v avstro-ogrski monarhiji glavna prometna povezava med srednjo in južno Evropo ter postaja za poštno kočijo, sem so zahajali znanstveniki in mednarodni evropski popotniki, med njimi fizik in kemik sir Humpfrey Davy, kraj se ponaša tudi z izjemno kmečko arhitekturo,« je sklenila.
S soavtorjem želita bralcem prinesti nekaj lepega in estetskega; narava in umetnost sta človeku vselej nudila eskapado, umik vase, prinašali pa sta tudi umiritev, kar upoštevaje svetovno dogajanje, ki smo mu priča, še zdaleč niso nepomembne vrednote.
