Zapisovanje spominov, ki vzbujajo nostalgijo
Spomini posameznikov na vsakdanje življenje v preteklosti so izrednega pomena za ohranjanje kulturne dediščine, ker obogatijo pisne zgodovinske vire. V Slovanski knjižnici, enoti Mestne knjižnice Ljubljana (MKL), v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije letos že šesto leto pripravljajo natečaj za najboljšo zgodbo z naslovom Zgodbe mojega kraja. K sodelovanju vabijo avtorje, ki so starejši od 60 let.
- Glavni namen projekta je zbiranje spominov na življenje nekoč.
- Naslov letošnje teme je Kako smo se nekoč prevažali.
- Avtorji zgodb so stari od 60 do 93 let.
»Ideja se je rodila konec leta 2017, želeli smo ustvariti projekt, ki bi omogočil tesnejše povezovanje splošnih knjižnic z lokalno skupnostjo, obenem pa spodbudil starejše k aktivnosti in ustvarjanju. Njegov glavni namen je zbiranje spominov na vsakdanje življenje nekoč, za zanamce, ter s tem promoviranje pomembnosti kulturne dediščine,« je povedala vodja projekta Anja Frković Tršan, območna koordinatorica domoznanske dejavnosti v Slovanski knjižnici, enoti MKL.
Do zdaj 50 nagrajenih zgodb
Prvi natečaj so izvedli leta 2018. V prvih petih letih, do letos, je sodelovalo 268 udeležencev. Vsako leto je nagrajenih deset zgodb, ki so objavljene na spletni strani MKL, na www.mklj.si ter na portalu digitalizirane kulturne dediščine slovenskih pokrajin Kamra, na www.kamra.si. Do zdaj je objavljenih že 50 nagrajenih zgodb. Razmišljajo, da bi izdali tudi zbornik.
»Z vlakom, ki ga je vlekla še parna lokomotiva, klopi v vagonih pa so bile lesene, kar se danes sliši popolnoma neverjetno, takrat pa drugačnih vlakov niti ni bilo, smo se odpeljali preko Jesenic, kjer smo stali približno pol ure, do Bleda. Tam smo se izkrcali in otovorjeni z nahrbtniki in smučmi peš odpravili proti Pokljuki in nato na Lipanco.«
Primož Cunder, Kako sem preživel zimske počitnice daljnega leta 1961 (2020)
Žirijo sestavljajo trije člani, ki imajo znanje s področja kulturne dediščine in se v knjižnicah ukvarjajo z domoznanstvom. Vse zgodbe večkrat preberejo in pregledajo. Nato določijo merila, po katerih naredijo ožji izbor, najtežje pa je določiti prve tri.
Prva tri leta se je število udeležencev povečevalo, nato je začelo upadati. V prihodnjem letu načrtujejo analizo izvedbe in rezultatov natečaja, ki bo dala natančnejše odgovore, zakaj. Predvsem med epidemijo covida-19 se je število zgodb zmanjšalo.
»Pred nekaj leti sva z bratom le sedla za volan in se odpeljala proti Grčaricam. V dolini, kjer naj bi bili ostanki nekdanjih hiš, nisva našla ničesar. Niti enega kamna ni bilo, za katerega bi lahko mislila, da je ostanek temeljev nekdanje hiše. Celo železnega pokrova nad podzemno vodo nisva našla. Verjetno so ga zasuli graditelji nove široke asfaltne ceste. Jelendola torej ni več. Ostal je le v srcu in spominu tistih, ki smo v njem živeli in ga preživeli.«
Maks Starc, Jelendol – nekoč in nikoli več (2018)
»Sodelujoči so stari od 60 do 93 let. Bila sem presenečena, ko mi je najstarejša udeleženka po telefonu povedala, koliko je stara, saj je imela zelo mladosten glas,« pravi Anja Frković Tršan. Dodaja, da se za pisanje sicer bolj odločajo upokojenci do 75. leta. Starejši se zelo radi odzovejo na vabilo k pisanju svojih spominov. Veseli so, da lahko povedo svojo zgodbo. Nagrade, ki jih prejmejo nagrajenci, so bolj postranskega pomena. Več jim pomeni, da je njihova zgodba objavljena, ali pa že to, da jo nekdo prebere in se o tem lahko pogovarjajo.
Nagrade niso najpomembnejše
Nagrade so simbolične, med njimi so kozmetični izdelki in različne vstopnice. Letos jih bodo prispevali AMZS, Arboretum Volčji Potok, založba Goga, Kinodvor, Slovensko mladinsko gledališče in Tehniški muzej Slovenije. »Poanta ni v nagradah, glavni namen je pridobiti avtorje zgodb in jih aktivirati, da sodelujejo pri zbiranju spominov, kar je tudi socialna vloga knjižnice,« pravi Anja Frković Tršan.
»V času moje mladosti je bilo v Dravinjski dolini veliko nasadov hmelja. Tedaj smo hmelj obirali ročno, zato je Kmetijska zadruga potrebovala večje število obiralcev. Delo je bilo težko, toda kdor je bil hiter in spreten, je dobro zaslužil. In ko se je sredi avgusta začelo obiranje, je mama sklicala družinski posvet in rekla: 'Otroci, v hmelj bo treba. Zaslužiti si boste morali denar za knjige in zvezke, z očetom ne zmoreva vsega!'«
Darinka Pajenk, Kako smo obirali hmelj (2019)
Poleg MKL v natečaju sodeluje še osem knjižnic iz Osrednjeslovenske regije: Knjižnica Domžale, Mestna knjižnica Grosuplje, Knjižnica Medvode, Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, Knjižnica Logatec, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Knjižnica Litija.
Že od prvega leta se na natečaj odzivajo starejši tudi iz drugih regij. Zgodbe prihajajo z različnih koncev Slovenije, od Obale do Prekmurja, kar je zanimivo, saj so tako raznolike, kot je raznolika tudi Slovenija. »Veliko je zgodb ljudi, ki so se preselili, zgodba pa je vezana na kraj, kjer so preživljali mladost ali kjer so se rodili. Zato zgodb tudi nismo krajevno zamejevali, kajti udeleženec morda trenutno živi v Osrednjeslovenski regiji, zgodba pa je na primer vezana na Primorsko ali Gorenjsko,« pravi Anja Frković Tršan.
Zanimive teme, ki pritegnejo k pisanju
»Temo vedno izberemo v delovni skupini, ki pripravlja natečaj. V ožji izbor uvrstimo takšne, ki so tesno povezane z lokalno kulturno dediščino. Hkrati morajo biti dovolj zanimive, da pritegnejo starejše k pisanju. Morajo jim biti blizu in v njih vzbuditi nostalgične občutke. Hkrati pa morajo biti zastavljene dovolj široko, da se lahko čim več ljudi najde v njih,« pravi Anja Frković Tršan.
»Ko pa je prišel mesec avgust, se je cela družina naložila v fička in smo se odpravili v Novigrad, kjer smo se kopali v Pineti. Pot do Novigrada je bila takrat zelo dolga in ponekod še makadamska. Trajala je skoraj tri ure, saj smo se čez 'kačje ride' večkrat vozili za kamioni po polžje, tako da smo že do Kopra potovali vsaj dve uri. V Pineti so imela mnoga slovenska podjetja počitniške domove in tam se je tako kot še danes v glavnem govorilo slovensko.«
Mihael Mihelčič, Enajsta šola na Pšati (2020)
Prvo leto natečaja Zgodbe mojega kraja, 2018., je bila tema zelo široko zastavljena, podnaslovili so jo O njegovih ljudeh, zgodovini, naravni in kulturni dediščini. Naslednje leto so pisali o spominih na praznovanja in običaje. Leta 2020 so zbirali spomine na to, kako so ljudje nekoč preživljali počitnice, leta 2021 spomine na šolske dni, lani pa o tem, kako so se včasih zabavali.
»Ničesar nismo imeli, pa vendar smo uživali vsak dan. Vsako stvar smo znali uporabiti za igro, bili smo prijatelji in se že zvečer veselili novega dne, ko smo se spet zbrali in šli skupaj novim dogodivščinam naproti.«
Vika Turšič, Kako smo se nekoč zabavali (2022)
Naslov letošnje teme je Kako smo se nekoč prevažali. Natečaj se je šele dobro začel, a je že prispelo nekaj zgodb. Letos poteka natečaj do 30. oktobra, ker so ga nekoliko pozneje začeli. Sklepna prireditev bo 28. novembra v prostorih Slovanske knjižnice za Bežigradom, takrat bodo tudi razglasili letošnjih deset nagrajencev. Tudi letos so merila enaka. Poslana kratka zgodba mora vsebovati elemente lokalne zgodovine, spomine na življenje nekoč, temeljiti mora na resničnih dogodkih. Avtorji lahko sodelujejo z eno samo zgodbo, ki naj bo napisana v slovenščini in naj ne presega 1600 besed. Eden od pogojev je tudi, da še ni bila objavljena. Zaželeno je, da priložijo še kakšno fotografijo, povezano z zgodbo, vendar to ni pogoj za sodelovanje.
»Tako smo v Slovenj Gradcu odraščali in počitnikovali v času pionirske zaobljube, Titove štafete, kraherla in bonbonov 505, ko pa smo sedli v šolske klopi, je nastopil čas učenja in malic iz Unrra paketov.«
Iva Potočnik, Kako smo nekoč preživljali počitnice (2020)
Pričakujejo čim več zanimivih zgodb. »Ideja o tej temi je nastala, ko smo se pogovarjali, kako je potekal nakup avtomobila včasih, ko je bilo na voljo le nekaj modelov in je bilo dostikrat treba ponj v Beograd, in kako je danes,« pravi Anja Frković Tršan. Zanimive so lahko tudi kakšne prav posebne vožnje z avtobusom ali vlakom, prva vožnja z letalom, dogodivščine s kolesom in motorjem in ne nazadnje morda tudi s kočijo.
