Avdiovizualni kalkulator
V petek, 17. 11. 2023, je bila v državnem svetu (DS) predstavljena vizija razvoja avdiovizualne industrije v Sloveniji do leta 2030. Pričujoče razmišljanje je refleksija udeleženca predstavitve na tam videno, slišano in doživeto.
Trideset ali štirideset poslušalcev se je zbralo. Pestra druščina. Predsednik državnega sveta, nekaj svetnikov in svetnic ter nekaj poslancev in poslank. In tudi tako imenovana »zainteresirana javnost«, v katere množico sodijo ustvarjalci, upravljavci in uporabniki intelektualne lastnine, ki je, ne pozabimo, zasebna lastnina. Dogodek je medijsko podprla tudi javna STA (menda gre v tem primeru za komercialni segment delovanja STA???). Predstavitvi je prisostvoval direktor STA Igor Kadunc, ki je kot nekdanji neodvisni producent ter pozneje direktor RTV SLO odličen poznavalec tega področja. Opazil sem tudi direktorico Slovenskega filmskega centra (SFC) in predstavnico Urada za intelektualno lastnino RS, ki si je vsako tam izrečeno besedo zapisala v beležko, kot se je to godilo v starih časih. Resno mislim. Prepričan sem namreč, da se vsi relevantni zapisi dogodkov še vedno izvajajo z roko.
Naj povem, da sem pisec tega razmisleka avdiovizualni ustvarjalec in sem taisto vsebino poslušal že pred približno mesecem dni na Filmskem festivalu v Portorožu in pred štirinajstimi dnevi še v debatnem krožku STA v Maxi klubu v Ljubljani. Obakrat sem čakal širok in raznovrsten pogovor ustvarjalcev na izsledke in cilje prezentacije. Scenarij pa, tako v Portorožu kot v Maxiju (skoraj) ni dopuščal drugih in drugačnih mnenj. Ok. Sem nekako razumel, da ima tisti, ki dogodek plača, edini prav. Težko se sicer sprijaznim s takimi PR-principi, a če je tovrstni scenarij preživela državna in po zakonu vedno uravnotežena STA, bom pač zobe stisnil še jaz.
Ko sem dobil vabilo na še eno predstavitev iste vsebine, pa sem bil prepričan, da v državnem svetu, ki je inkubator demokratične različnosti, končno pride do besede tudi zainteresirana javnost. Predvsem pa njen ustvarjalni segment.
A sem doživel še eno presenečenje. Srečanje, ki se je začelo ob desetih, je predvidevalo zaključek do trinajste ure. Bil sem prepričan, da bo enourni predstavitvi sledil odmor za razmislek ter nato še slabi dve uri široke demokratične izmenjave mnenj in pomislekov. Mislim, da so nekaj podobnega pričakovali celo v državnem svetu. A smo se spet motili. Točno do trinajste ure so si mikrofon podajali enako misleči kreatorji strateškega načrta. In naj bom precizen. Deset minut do ene ure je bilo povedano vse. Sledil je še en povzetek vsega že povedanega. Še četrtič! Predsednik Zveze društev Slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU) g. Klemen Dvornik je bil glavni govorec in strateg v Portorožu, v Maxiju in še dvakrat v DS. Pred našimi očmi in ušesi nam je v sižeju še enkrat iztisnil sok spoznanj razvoja avdiovizualne produkcije v Sloveniji. Počutil sem se kot gledalec Telebajskov, ki otrokom isto zgodbico povedo dvakrat, trikrat ali štirikrat, da se za vedno prime radoželjnih možgančkov.
In potem se zgodi reševanje naše demokracije in demokratičnosti. Predsedujoči svetnik DS, rešuje, kar se rešiti da. Po izteku načrtovane časovnice na lastno pest odpre vrata pluralnosti in ob trinajsti uri ponudi deset minut za izmenjavo mnenj, drugačne poglede, pomisleke in bojazni. Petim govorcem ponudi po dve minuti, za potrditev demokratične različnosti. In da bo občutek v ustih še bolj kisel, se zgodi, da je prvi od petih postgovorcev Igor Kadunc, ki ne verjame v načrt. Ko izzove dvorano, naj dvigne roko tisti, ki verjame tem številkam in načrtom, med vsemi prisotnimi roko dvigne zgolj Klemen Dvornik. Zasmilil se mi je. Iskreno.
Takoj za Kaduncem pa so se k mikrofonu prebili še trije pravoverni soustvarjalci strateškega plana. Zadnji je bil gospod, ki ga ne poznam, a je zelo pametno govoril o prihajajočih časih umetne inteligence, ki naj bi to področje zmaličila. Predzadnji pa jaz. Dve minuti sem dobil, da povem svoje mnenje na podlagi tridesetletnih izkušenj in kar dobrih rezultatov udejstvovanja na tem področju.
Ne preostane mi drugega, kot da seveda podprem urejanje, primerno vrednotenje in financiranje tega področja. Kakorkoli, Klemen & co. si iz srca prizadevajo za ureditev konfuznega področja. A težko je govoriti o svetli prihodnosti, če je stanje na današnji dan porazno. Iz izkušnje obvestim tam zbrane, da je naš ceh, na dan posveta, popolnoma na kolenih. V zadnjem letu se je obseg proizvodnje zmanjšal za 80 odstotkov. Segment produkcije avdiovizualnih vsebin za komercialne televizije je na ničli. Na slovenskih televizijah se v prime time terminih vrtijo hrvaške, turške in druge tuje serije. Menda se hrvaške serije na Hrvaškem snemajo iz dobičkov slovenske komercialne televizije ... In potem to isto produkcijo seveda gledamo še slovenski gledalci. In se počasi, nevedoč, podzavestno transformiramo v Hrvate.
Kako je z javno RTV SLO, pa tudi vemo. Bliža se čas, ko bo RTV SLO iz proračunskih in komercialnih dohodkov pokrila le še stroške obratovanja zavoda in plače (prevelikega števila) zaposlenih. Programa pa več ne bo! Državna nebesa. Imaš službo, petnajstega plačo, tudi če nič ne ustvariš. Mega.
Ostaja nam še področje produkcije domačih reklam in servisa produkcije tujih reklam in filmov v Sloveniji. Ta segment menda edini še nekako deluje. A bojim se, da le do trenutka, ko bodo vse atraktivne lokacije v Sloveniji (in teh ni na pretek) že filmsko izrabljene. Takrat se bodo megalomanske produkcije usmerile na nova področja in po možnosti k najvišjim državnim subvencijam. Te so v Sloveniji za zdaj ukinjene! Za domače produkcije pa jih nikoli ni bilo! In brez dvoma, tujci se bodo usmerili k še cenejšemu lokalnemu servisiranju tovrstnih produkcij.
Naj omenim še SFC, ki s svojimi osmimi milijoni realizira veliko nekvalitetnih filmov. Nataša Bučar, direktorica SFC je na srečanju v DS omenila, da je slovenski film kakovosten in nagrajevan v tujini. Kar je slaba tolažba za izostanek primarnega interesa za ogled domačih filmov v kinodvoranah in v programih televizij. Nekaj časa se da zavajati o uspešnosti slovenskega filma z navajanjem tujih nagrad. Ne moreš pa gledalca prepričati, da naj mu bo všeč nekaj, kar mu ni všeč. Tu snovalci strategije avdiovizualnega sektorja trčijo ob nepremagljivo bariero. Dobro organizirana majhna skupina domačih filmarjev, ki že desetletja delno ali v celoti eksistira na proračunskih sredstvih, za pridobljen proračunski denar v resnici proizvaja slabe izdelke. Naj mi pet dobrih slovenskih filmov, posnetih v zadnjih dvajsetih letih, oprosti rahlo posploševanje.
Po opažanjih gospodarskega združenja slovenske neodvisne avdiovizualne produkcije se letos v Sloveniji na vseh omenjenih področjih (izvzamem domače in tuje reklame ter videospote in service tujim filmarjem v Sloveniji) realno vrti le približno petnajst milijonov denarnega toka.
Na strateški predstavitvi v DS pa Klemen in somišljeniki, zbrani pod dežnikom Aipe in Deloitta, trdijo, da smo na dvestopetdesetih milijonih, do leta 2030 pa bomo dosegli milijardo finančnega tokokroga. No, ja. Deloitte si sicer na koncu strateškega načrta opere roke in v drobnem tisku bralca obvesti, da za navedene izračune in strateške cilje ne jamči.
Zadrega.
Verjetno snovalci strategije v strateške številke razvoja avdiovizualne produkcije v Sloveniji vključujejo tudi finančni tokokrog izdajateljev medijev, telekomunikacijskih velikanov, državna sredstva, nacionalno RTV SLO. A kaj nam pomaga, če bodo leta 2030 Telekom, Telemach, A1, RTV SLO, Pro Plus, Planet TV ... skupaj z avdiovizualnimi ustvarjalci ustvarjali milijardo evrov tokokroga, če bo na realne ustvarjalce in avtorsko ustvarjanje odpadlo le deset ali dvajset milijonov od obljubljene milijarde? Devetsto osemdeset milijonov pa bodo obračali medijski in telekomunikacijski mogotci, ki so svoje imperije v dobršnem delu zgradili na žuljih neplačanih ali podplačanih ustvarjalcev. Od leta 1985 do danes. Medijski »Gen-iji«. Film dobim brezplačno ali za en evro, prodam ga za tri. Od tistih dveh odstotkov pa živim.
Pirova zmaga.
Neslišani in k mikrofonom v Portorožu, Maxiju in DS neprepuščeni ustvarjalci že dolgo govorimo, da bi realno dosegljivih petdeset milijonov evrov na leto, na področju domače produkcije slovenskih avdiovizualnih del vzdrževalo približno petsto stalnih in stabilnih delovnih mest. Izpolnjevale bi se že desetletja predpisane in nikoli dosežene kvote slovenskih avdiovizualnih del. Dosegli bi permanentno šolanje svežega kadra v avdiovizualnih poklicih. Tudi kakovost izdelkov bi se hitro izboljšala, če bi po dvajsetih letih končno sledilo odgovorno podeljevanje državnih sredstev po kakovosti in svežini ter ne po ključu klientelizma. Ker komercialne televizije, že zdaj, v nasprotju z javnimi ustanovami, svoj denar zaupajo zgolj preizkušeno uspešnim. Za svoj vložek hočejo rezultat. In odgovornost.
V DS je v petek eden od govorcev omenil, da je strateški načrt nastal na pobudo predsednika vlade dr. Roberta Goloba. Ojej. Morda pa gre v primeru strateškega razvoja avdiovizualnega sektorja do leta 2030 za prvi korak slovenskega vesoljskega filmskega programa.
Ples je končan. Zdaj letimo.
***
Tomaž Grubar, outfluencer.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
