Medvedi imajo težave z zimskim spanjem
Dvanajst štorkelj na prezimovanje ni odletelo v južne kraje, ampak so ostale v Sloveniji. Topla zima s pomladnimi temperaturami tudi medvedov ne uspava pretirano. Toda dr. Ivan Kos z ljubljanske biotehniške fakultete poudarja, da je vplive podnebnih sprememb težko poenostavljati. Sam se izogiba naštevanju in opisovanju primerov, saj so pogosto zavajajoči. Biolog iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije dr. Boris Kryštufek je pri tem manj zadržan, a prav tako opominja, da vselej hočemo odgovore, narave pa dejansko ne spremljamo sistematično in ne dovolj dolgo.
Organizmom, tisočletja vajenim na bolj mrzlo vreme, otopljene razmere bolj škodijo, pravi Kos. »Za številne vrste deževnikov je bolj katastrofično, če je pozimi deset stopinj Celzija nad lediščem kot 20 pod ničlo, toda pri štorkljah, ki so to zimo ostale v Sloveniji, domnevno zaradi pomanjkanja snega in obilo hrane, se gre vprašati, zakaj jih je potem večina vendarle odletelo proti jugu. Tudi pri medvedih, ki naj bi bili zaradi milejših zim ob zimski spanec, se je treba zavedati, da je to vrsta, ki se razširja od Sredozemlja do subpolarnega pasu in variiranje temperature za dve stopinji Celzija nanjo nima znatnejšega vpliva,« povzema sogovornik.
Če je zima milejša in imajo hrane obilo, bodo najbrž aktivnejši. V običajni zimi s snegom bodo morda dremali kakšne štiri mesece, če bo milejša, bodo v dremežu izmenjaje. Kaj zanje pomeni, če bodo malce spali, malce hodili naokrog, pa tako ali tako ne vemo. Aktivnosti (tudi v zimskem obdobju) med posameznimi živalmi zelo variirajo, a nihanje zimske temperature na preživetje nima vpliva.«
Najbolj ogrožene so endemične vrste
Vplivi podnebnih sprememb na naravo so zelo kompleksni, kako zelo, priča že podatek, da samo v Sloveniji živi okoli 25.000 živalskih vrst. Podnebne spremembe vplivajo na razširjenost vrste, močneje pa se odražajo tudi zaradi negativnega vpliva človeka, ki drobi njihovo življenjsko okolje ter jim onemogoča uspešno spremembo širjenja, še pojasnjuje Kos. Spreminjanje podnebja je ogrožajoče zlasti za endemične vrste, ki živijo v omejenem življenjskem okolju in v praviloma maloštevilnih populacijah.
Spremembe vplivajo tako na posamezno žival kot na odnose z drugimi vrstami, denimo v mili zimi so šakali v tekmovanju z lisicami v prednosti. Podnebne spremembe so med drugim povezane s širjenjem tujerodnih vrst, a vse skupaj po Kosovih besedah pogosto dojemamo predvsem skozi človeške oči. Tudi glede tega, kako z njimi ravnati in kakšen družbeni konsenz doseči, še zlasti če gre za plenilce ali patogene organizme. Zato je pomembno, da o tem odločajo strokovnjaki, je pa res, da marsikatero odločitev širša javnost zaradi kompleksnosti problema težko razume, še poudarja profesor.
Tudi Boris Kryštufek pritrjuje, da kar nekaj študij kaže, da podnebne spremembe – od dvigovanja temperatur do krajšanja zime – vplivajo na živali, a ker je izredno malo dolgoročnega spremljanja, težko zares vemo, kaj se v populaciji dogaja. »Nekaj sistematičnega je pri preštevanju ptic, ampak za le nekaj desetletij, monitoringov, ki bi bili dolgi eno stoletje, v Evropi nimamo.
Zelo redko tudi dokumentiramo stanje v naravi in sproti shranjujemo 'material' za daljše časovne študije. Vsaj v nekaterih primerih si lahko pomagamo z muzejskimi primerki. Ena takšnih študij je pokazala, da so ptice v povprečju vse manjše, a to lahko dokažemo samo, če preučujemo dovolj velike serije. Kakšne so posledice teh sprememb za živi svet, pa lahko le ugibamo,« je povedal.
Pri dolgoročnih spremljanjih v Nemčiji so dokazali, da polhi po letu 1972 vsako desetletje zasedajo ptičje gnezdilnice v povprečju 15 dni bolj zgodaj, kar je povezano z višanjem temperatur in zgodnejšo pomladjo. Težava je, ker polh izriva gnezdeče ptiče, zlasti črnoglavega muharja, ki pa pridejo v gnezdilnice po ustaljenem ritmu. Druge morebitne posledice krajše hibernacije pri polhih niso znane, v prirodoslovnem muzeju v sodelovanju z Univerzo v Mariboru spremljajo telesno velikost glodavcev v Sloveniji in širše na zahodnem Balkanu.
»Pokazalo se je, da so polhi v gorskih območjih Slovenije največji, polhi v širši okolici Beograda najmanjši, tisti na jadranskih otokih in obali pa povprečne velikosti. Vemo, da povprečno velikost polhov statistično napovemo s poznavanjem klimatskih dejavnikov njihovega življenjskega okolja, zelo težko pa te razlage presežemo in najdemo v njih biološki smisel. V naši študiji poskušamo upoštevati vpliv prostora in časa na velikost; imamo namreč lobanje, ki so bile na nekaterih območjih, denimo v Črni gori, zbrane že pred stoletjem, tiste iz Slovenije in jadranskih otokov pa izvirajo iz zadnjih treh desetletij. Klimatologi zaznavajo največje spremembe po letu 2000, vendar jih mi v telesni velikosti polha še ne moremo zaznati,« pripoveduje Kryštufek.
Štorklje, žerjavi in planinski vrabec
Po besedah Urše Gajšek iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) letos doma prezimuje 12 štorkelj, kar je rekordno število (tiste, ki jih opažajo med 15. novembrom in 15. februarjem), vendar je to pri 267 gnezdečih parih (534 osebkov) le dva odstotka. Med letoma 1999 in 2010 so prezimovale zgolj posamične, od zime 2014/15 jih prezimuje po vsaj pet belih štorkelj.
»V večjem delu Evrope jih vse več prezimuje na gnezditvenem območju. Mnoge so si skrajšale selitvene poti, ostanejo na Iberskem polotoku na odprtih smetiščih ali na riževih poljih, kjer se prehranjujejo z invazivnim luizijanskim rakom,« je povedala.
Tudi za žerjave, ki v zadnjih letih vse pogosteje preletajo Slovenijo, sklepajo, da so selitvene poti premaknili bolj zahodno in spremenili prezimovališča. V preteklosti so bile pri nas zelo pogoste zimske gostje njivske gosi, zdaj so samo še posamezne. Globalno segrevanje najbolj ogroža visokogorske ptice, divjega petelina in belko. Skrb vzbujajoče je tudi za vrste, ki živijo na mokriščih. Mokrišča zelo hitro izgubljamo, tudi zaradi izsuševanja in spreminjanja rečne dinamike.
Tomaž Mihelič, prav tako iz DOPPS, dodaja, da je prav tako zelo ogrožen planinski vrabec, ki živi nad 2000 metri in išče insekte v snegu tudi poleti, kar pa počne vse težje. Vrsta, ki je v desetletju doživela kar 95-odstotni upad, je rečni cvrčalec, a težko sodijo, kaj je zares vzrok za njihov drastični upad. »K nam prihajajo tudi vrste z juga, opazili smo že deset parov rdečih lastovk,« je še dejal sogovornik.
Premiki proti severu
Območja razširjenosti številnih vrst živali se dokumentirano premikajo proti severu, zato jim ostaja vse manj življenjskega prostora. Kot pravi Kryštufek, bodo takšne spremembe imele neugodne posledice za planinskega zajca, katerega območje razširjenosti se v baltiških deželah že krči. Posledice bodo tudi za svizca, za katerega so najugodnejše življenjske razmere nad gozdno mejo; podobno je s planinskim močeradom in raznimi drugimi vrstami.
»V lanskem izredno vročem in suhem poletju je na Hrvaškem nekaj sredozemskih vrst metuljev preletelo gorski greben Velebita, tako da so jih opazili v Liki. Ali bo to ostal enkraten dogodek ali se bodo populacije tam tudi ustalile, pa bomo šele videli,« pri zaključevanju ostaja previden sogovornik.
Šakali se v zadnjih desetletjih pojavljajo tudi v Sloveniji in Srednji Evropi, očitno prodirajo proti severu. Vprašanje pa je, ali ima to karkoli skupnega z dviganjem temperatur ali z drugimi spremembami v okolju, kot sta drugačna raba krajine in spremenjena praksa lova. Za spremembe v naravi večinoma lahko najdemo več različnih razlag. Podobno je z dimasto mišjo, ki dokazano širi življenjski prostor že vsaj od 70. let naprej. Ko so v Skandinaviji našli nova severna nahajališča severnega netopirja, so jih razlagali z naraščanjem temperatur in z novimi prezimovališči v toplotno izoliranih stavbah, a so dopustili možnost, da so vrsto pred tem preprosto spregledali.
»Da neki naravni pojav znanstveno verodostojno dokažemo, bi morali uporabiti eksperiment, to pa pogosto ni mogoče. Ne moremo, denimo, nekje povsem iztrebiti šakala in zavrteti čas nazaj ter poenastaviti temperaturo, nato pa opazovati, kaj se bo zgodilo. Lahko si pomagamo z metodami statističnega modeliranja in statističnimi simulacijami, ki pa so vselej le približki resničnosti. V poljudni reviji uglednega Fieldovega naravoslovnega muzeja v Chicagu sem bral članek iz 60. let, ki so ga pisali kompetentni avtorji in ti so v razpoložljivih podatkih razbrali prihajajočo novo ledeno dobo,« je navedel primer, ki je v resničnosti šel v nasprotno smer.
Razviti svet veča kapacitete za hranjenje
»Danes skrb vzbuja tempo segrevanja, kaj se bo v prihodnosti zares zgodilo, bomo pa šele videli. Zemlja še nikoli ni bila toliko hladna, kot je bila zadnjih 2,5 milijona let. Po drugi strani paleontološke in arheološke ostaline pričajo, da je bila Evropa v zadnjih 10.000 letih že toplejša, kot je danes. Toploljubni vrsti, kot sta vodni orešek ali leska, sta bili v posameznih obdobjih razširjeni vse do Skandinavije, torej severneje kot danes. Narava je skozi toplotne cikle šla že tudi v preteklosti,« je poudaril Kryštufek.
Hitre okoljske spremembe je treba sistematično spremljati, a Slovenija je tu v velikem zaostanku in se niti ne trudi vzpostaviti širokega monitoringa odziva vrst in celotne biodiverzitete na podnebne spremembe, opominja Kryštufek. Razviti svet veča kapacitete za hranjenje vzorcev iz narave za bodoče generacije, saj živa bitja delujejo kot zapisovalniki podatkov.
Švedski prirodoslovni muzej v Stockholmu je vozlišče nacionalnega monitoringa gozdnih glodavcev (rezervoarji nalezljivih bolezni), londonski prirodoslovni muzej je dobil nov Darwinov center prav za kakovostnejše hranjenje materiala, leidenski Naturalis novo muzejsko zgradbo, v kateri so vse biodiverzitetne zbirke v državi zbrali na enem mestu. Berlinskemu prirodoslovnemu muzeju sta država in mesto namenila približno 700 milijonov evrov za posodabljanje in širjenje. »Naša država pa je 'začasno' preselila največjo nacionalno prirodoslovno zbirko v BTC,« je še enkrat ponovil večkrat slišano dejstvo.
