Marelice in maj
Ne čakaj na maj, sem si rekel in pljunil v roke. Maj namreč pogosto premikasti april. To sta dobro vedela že Frane in František (eden je bil Ježek, drugi Čap), zato me danes vse boli: roke, noge, vrat ... Hrbta in žuljev raje ne omenim. Frane je rekel, da srce nič ne čaka, da kliče ljubav. In sem šel. Na njivo. Zdaj vem, kako je, če se njive lotiš digitalno, z računalniškimi prijemi, pametnotelefonsko in s pisarniško negovanimi ročicami.
Če Frane v filmu pravi, da naj ne čakam na maj, če so turisti v kratkih hlačah, s sladoledom na rtu Strunjan brez cunjice, in prve opeklinice na najbolj skriti koži hladijo v morju, potem je čas tudi za sajenje paradižnika. Zaman sem čakal tudi na januar ali februar, ker je takoj po novem letu tri mesece kraljeval marec, nič sušcu podoben. V topli zimi se je, čeprav prekopan, vendar dodobra namočen istrski lapor zbil v neprebojno betonsko ilovico. Garal sem kot (domača) žival. Zmrzal ni niti en dan rahljala prsti. Zato zdaj do zadnje mišice čutim, kaj so podnebne spremembe. V zemlji so preživeli in se še dodatno namnožili vsi stari in še novi škodljivci. Vsem je jasno, da je za paradižnik prezgodaj in bodo prej ali slej prisopihali ledeni možje, ki bodo dodatno višali cene na tržnici.
Eno je prav gotovo: krofov prihodnje leto za pusta ne bo. Vsaj ne krofov z marelično marmelado. Marelic v južnih krajih ni. Na svojih dveh drevesih sem jih z daljnogledom naštel šest. Vsako marelico bomo kmetje prodajali po deset evrov. In to z izgubo. Ne bo mareličnih cmokov, ne bo sladkih oranžnih pit, ne bo edine prave marmelade in ne bo pravega pusta. Vi lahko krofe vseeno jeste, pa jih polnite s kajmakom, arašidovim maslom, ali zenfom, če vam ljubo. Prav tako nima smisla, da vam pišem recept za cvrte marelice, kupite si raje zamrznjene štruklje, preden jih razprodajo. So pa lani dobro obrodile mandarine in pomaranče. Morda bi zato že moral saditi ananas in mango. Ampak, ne vem, kako se bomo hladili v morju, ko bodo priplavali krokodili. No, bomo videli sproti.
