V kolumni preberite:
Morda se bosta v kratkem zaključili kar dve desetletja dolgi ljubljanski drami, v katerih je bila za talca pridržana kulturna dediščina. Prva drama se je končala nesrečno: pod malomeščanskim neologizmom »Palais Schellenburg« samo še žalostna opomba ohranja zgodbo o nekdanjem Kolizeju. Namesto njega je na eni najboljših lokacij v mestu zrasla stanovanjska tragedija, ki s svojo zasnovo in oblikovanjem, odnosom do javnega prostora in dovozom na slavnostno dvorišče à la Versailles, od ceste skrbno zamejenim z ograjo, o stanju prostora pri nas pove več kot sto kolumn. Še najmanj sporna je cena stanovanj v »palači«, ki se prodajajo po 10.000 evrov za kvadratni meter. Gre za zasebno nepremičninsko špekulacijo, in lahko se le strinjam, da ni naloga investitorja Jožeta Anderliča, da bi reševal vedno hujšo stanovanjsko stisko stotisočev, ki niso zadeli na družinski, privatizacijski ali kakšni drugi loteriji. To je in ostaja neizpolnjena naloga države in mesta. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je bil projekt stavbe na mestu nekdanje kulturne dediščine dopuščen predvsem zaradi obljube o velikem deležu javnega programa, zlasti o novi dvorani, primerljivi z Gallusovo v Cankarjevem domu. Tako je videti javno-zasebno partnerstvo pri nas: branitelji javnega popuščajo ali pozabljajo na svoje zaveze, bolj ko se projekt bliža koncu. Obljuba o novi dvorani omogoči rušenje dediščine, nato pa obljube kopnijo, čim bliže je projekt realizaciji. Na koncu se je investitor bednega ostanka odkupnine za rušenje Kolizeja, male dvorane v stranskem krilu »palače«, znebil z 1,5 milijona, ki se bo bogato obrestoval v obliki prodaje dodatnih stanovanjskih površin.
