Mož zunaj slovenskih okvirov

Slovo Petra Florjančiča - v zgodovino se je zapisal s 43 patenti, v spomin pa tudi z življenjsko filozofijo.
Fotografija: Njegovo življenje, v katerem je zamenjal pet državljanstev in več kot štirideset avtomobilov, je bilo napeto kot Hitchcockovi filmi, je dejal pred leti. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Njegovo življenje, v katerem je zamenjal pet državljanstev in več kot štirideset avtomobilov, je bilo napeto kot Hitchcockovi filmi, je dejal pred leti. FOTO: Leon Vidic/Delo

»Vsak dan imam rojstni dan. Vem, da bom enkrat šel, zato pravim, da moraš v življenju vse zapraviti, in to sem tudi naredil. Zapravil sem sedem hiš in še marsikaj in danes sem miren, da ne bom najbolj bogat na pokopališču,« je zadnja leta, tudi v lani predvajanem dokumentarnem filmu Stoletje sanj, poudarjal inovator, v mladih letih smučarski skakalec in vse življenje glasbenik Peter Florjančič. Prerokovano mu je bilo, da bo doživel 99 let, odšel je v 102. letu starosti.

»Je človek, ki ga pri nas ni, ga ni bilo in ga ne bo,« ga je opisal njegov dolgoletni prijatelj, blejski župan Janez Fajfar, ob njegovem 100. rojstnem dnevu marca lani, ki so ga na rodnem Bledu počastili z odprtjem razstave Tehniškega muzeja Slovenije Živeti sanje. Dodal je, da Florjančiču »nikoli ne bomo mogli biti dosti hvaležni za promocijo v zadnjih petnajstih letih, ko smo se pojavljali v najboljših medijih po svetu; kot Bled in Slovenija z njim v ospredju«. Za njegove »navdihujoče življenjske dosežke« ga bo posthumno odlikoval predsednik Borut Pahor, je sporočil na twitterju.



V minulih desetletjih je bil Florjančiču tudi svet lahko hvaležen za 43 patentov – to je bila le desetina tistega, kar je izumil –, s katerimi je skušal poenostavljati življenje. Med najbolj znane sodijo razpršilnik za parfum, okvirčki za diapozitive in stroj za brizganje plastike, ki so mu prinesli bogastvo, med neuresničenimi pa avtomobilska zračna blazina, ki jo je razvijal že leta 1957. Izšolal se je za tekstilnega tehnika, da bo postal izumitelj, pa je odločilo, ko je na statvah izumil nov način tkanja, primeren tudi za invalide, in patent prodal. »Tisti dan sem se odločil, da bom izumitelj, in tako sem padel v poklic, najbolj nevaren, da postane mamilo, ki lahko zaradi neizkušenosti in napak uniči vašo eksistenco. Ta poklic je lahko past ali pa sreča vašega življenja,« je zapisal na svoji spletni strani.

Nikoli ni varčeval za pokojnino. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Nikoli ni varčeval za pokojnino. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice


Zgodba gospoda P. F.


Njegovo življenje, v katerem je zamenjal pet državljanstev in več kot štirideset avtomobilov, je bilo napeto kot Hitchcockovi filmi, je dejal drugje. Pred internacijo skupaj z družino so ga »rešile« izolacijske plošče iz koruznih vlaken, ki so jih Nemci potrebovali za vojake v Sibiriji, najbolj prelomno pa je bilo, da je leta 1943 iz nemške vojske pobegnil prek Alp v Švico. Po vojni je njegovo življenje spominjalo na glamurozne hollywoodske filme, še zlasti v tistih petnajstih letih, ko je živel v Monte Carlu in se gibal v visoki družbi.



Že kot deček iz znane blejske družine hotelirjev in županov je spoznal kronane glave in tudi pozneje sklepal zasebna in poslovna prijateljstva z bogatimi in slavnimi z najrazličnejših področij. Naposled je zares zaigral v hollywoodskem filmu Monte Carlo Story iz leta 1956 v prizoru z Marlene Dietrich. »Moja žena je imela odprt račun pri Diorju, morali smo biti perfektno napravljeni. Vse čevlje in obleke so nam izdelali po meri, vsak teden sem imel nov smoking,« je rad pripovedoval. Z zgodbo gospoda P. F. se je širša javnost pobliže srečala leta 2002 v istoimenskem dokumentarnem filmu Karpa Godine.

Florjančičevih 43 patentov je bila le desetina tistega, kar je izumil. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Florjančičevih 43 patentov je bila le desetina tistega, kar je izumil. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice


Florjančič, bonvivan v mnogih pogledih, je zunaj slovenskih okvirov ostajal tudi po drugih parametrih. Nikoli ni varčeval za pokojnino, pred vselitvijo v dom starostnikov v Radovljici je živel v blejskem hotelu Kompas, v intervjuju malo pred 101. rojstnim dnem se je hvalil, da ima za sabo 94 let delovne dobe. Med nasveti za uspešno in dolgo življenje pa navajal: »Najprej mora biti sreča, potem morate imeti voljo in verjeti vase. Imeti morate super sodelavce, ne morete imeti skrbi.« A tudi po desetletjih niti pred kamerami ni mogel skriti solza za hčerko Cvetko, ki se je pri enaindvajsetih letih ob trku v drevo z avtomobilom smrtno ponesrečila konec septembra 1972.



Z ženo Vereno se je iz sveta vrnil na Bled pri enainosemdesetih letih, saj je mami Francki obljubil, da bo prišel umret na Bled, in do zadnjega zbijal šale, da odtlej čaka, da pride v nebesa. »Bilo je lepo, veš, slovo je težko. Odhajam za vedno, odhajam domov ...« ostaja v njegov večni spomin zapisana tudi njegova znana pesem Adieu, Monte Carlo v napevu Alenke Godec in Ota Pestnerja.

Preberite še:

Komentarji: