Vreme je bilo nekoliko turobno, a to ni odvrnilo 5500 pohodnikov
Čeprav je nebeški slikar na nebu narisal oblake, bog vetra pa jih ni uspel odpihniti, so se danes mnogi odpravili po literarni poti iz Višnje Gore čez Polževo na Muljavo. V srednjeveškem mestecu je godba na pihala pohodnikom dajala takt za urno hojo. Prav iz tega kraja, ki je danes okrašen z zastavami, je bojeviti grof Albert Višnjegorski pred osmimi stoletji s svojimi vojščaki zasedel Belo krajino in za vse večne čase zapečatil mejo na Kolpi, na kar so Višnjani še danes zelo ponosni.
Pohodniki so imeli precej krajšo pot, saj jim je bilo treba prepešačiti le približno dvanajst kilometrov. Tisto pravo zbirališče pohodnikov je bilo pred Hišo kranjske čebele, kjer so za vse pripravili medeni zajtrk, medtem ko jih ena od čebelic ni ravno obletavala, ampak prikupno skakljala po mestnem središču.
V spomin na pisatelja je potekal tradicionalni že trideseti pohod od Višnje Gore do Muljave. Ob tej priložnosti so se pohodniki in zbrani na Jurčičevini na Muljavi spomnili tudi pisateljeve 180-obletnice rojstva. Ko je Josip Jurčič v svojem literarnem ustvarjanju popisoval male preproste ljudi, zagotovo ni pričakoval, da bodo njegovi rojaki vsako leto v njegov spomin organizirali pohod. Danes so jih našteli 5500, v vseh tridesetih letih, kolikor se ljudje odpravljajo po tej poti, pa so jih našteli več kakor 200.000.
Štajerski besedilopisec in pevec Zoran Predin v neki svoji uspešnici prepeva o prismuknjencih iz »totega konca« in morda je celo dobil trenutni navdih prav pri Josipu Jurčiču, ki v svojih vrhunskih literarnih delih popisuje veseljake, vaške posebneže in nesrečno zaljubljene. Ob poti se je za vsakega našlo nekaj. Nekateri so občudovali znamenitosti krajev, drugi so poklepetali s prijatelji in znanci in ob razmišljanju, kako daleč je moral romanopisec iz Muljave v Višnjo Goro hoditi peš v šolo, nagnili kak kozarček na njegov literarni spomin.
Pod Rojami je nekoč stal mogočen grad Slemenice, ki ga v prvem slovenskem romanu Deseti brat opisuje pisatelj. Med tistimi, ki imajo radi hojo po še ne prebujeni naravi, je bila tudi Ankica Pirc iz okolice Ljubljane. Pravi, da je pohod kot nalašč za vse tiste, ki radi hodijo. Prepričana je, da so vsi udeleženci uživali na tej legendarni poti in tako nekaj pripomogli za boljše počutje telesa in duha. Nekateri so celo po hribu navzgor raztegovali meh harmonike in zraven prepevali. Lojze Ropret iz Bohinjske Bele ni ravno prepeval, zato pa je občudoval, kot pravi, naravo, ki je tudi v tem delu Dolenjske lepa kakor na Gorenjskem.
»Gorenjci imamo veliko hribov, ampak je lepo pogledati tudi naokrog. Malo zaradi literature, malo zaradi dobre tekočine pa še razgiba se človek. Pokrajina je pa res lepa,« je Ropret pohvalil ta del Dolenjske in odhitel k svojemu prijatelju Marjanu Zupanu, sicer pisatelju, s katerim med potjo, kot je povedal, malce »možujeta«. Ob poti so bili odprti vsi kulturni in verski objekti, na koncu poti pa je bil mogoč tudi ogled Jurčičeve domačije.
Že pisatelja Jurčiča je skrbel narodov razkol
»Ob prebiranju del avtorja prvega slovenskega romana, prvega zgodovinskega romana in prve slovenske zgodovinske tragedije, se zavemo, kako zelo je čas relativen, ali pa morda, kako malo se je v vsem tem času spremenilo, medtem ko se je hkrati spremenilo vse. Čeprav je od prvega izida Kozlovske sodbe v Višnji gori minilo že 157 let, se zdi, da nekateri še vedno tepejo oslovo senco, medtem ko drugi to opazujejo z zavezanimi očmi,« je zbrani množici po končanem pohodu na Jurčičevini med drugim povedal slavnostni govornik in predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ki je bolj po polžje, a vendarle prehodil celo pot.
V svojem kratkem življenje je Jurčič ustvaril bogato zapuščino, iz katere se bralci njegovih del še danes lahko marsikaj naučijo. »Zavedanje pomena prenosa znanja med generacijami na eni in dejstvo, da smo starajoča se družba na drugi strani, od nas terjata, da o medgeneracijskem sožitju ne le govorimo, temveč storimo vse, kar je v naši moči, da ga tudi v celoti udejanjimo,« je prepričan Lotrič.
O Jurčiču je govoril z izbranimi in spoštljivimi besedami. Po njegovem je pisatelj snoval slovenski literarni program in podarjal pomembnost slovenskega jezika, nujnost osamosvojitve Slovencev in podpiral narodno literaturo. Kot razgledan posameznik, ki je izkušnje nabiral tudi zunaj današnjih meja Slovenije, je čutil, da se mora vključiti v politično življenje.
V sedemdesetih letih 19. stoletja, ki jih je zaznamoval razdor na mladoslovence in staroslovence in hkrati izreden pritisk nemške liberalne vlade z Dunaja na slovenski tabor, je postal osrednja osebnost slovenskega političnega življenja v Ljubljani. S tem je Jurčič po mnenju govornika morda napisal kako literarno delo manj, zagotovo pa je to veliki mož iz naše preteklosti, ki so prispevali k temu, da so se tisočletne sanje Slovenk in Slovencev o lastni državi udejanjile.
»Čeprav je Jurčiča že v 19. stoletju skrbela slovenska razcepljenost in kljub temu, da razcepljenosti še vedno nismo presegli, smo pri pomembnih vprašanjih v preteklosti vendarle bili sposobni potisniti parcialne interese na stran in stopiti skupaj za dosego višjega cilja v dobrobit vseh državljanov. »To nam mora biti vzor in vodilo tudi v prihodnje. In vse to bomo lažje zmogli, če bomo ohranili zdravega duha v zdravem telesu,« je prepričan Lotrič, ki je govoril sklenil z besedami, da kjer je nevednost, tam je mnogo neumnosti, prazne vere in vraž.
