Izboljšanje odnosov med ZDA in Kitajsko ne bo dolgotrajno
V zadnjih nekaj tednih so se ameriški in kitajski uradniki izkazali za bolj pripravljene na pogovore. To je dobra novica za obe državi in svetovno gospodarstvo. Toda želja obeh strani, da bi se izognili dragim kratkoročnim spopadom, ne pomeni, da se je v jedru njunega rivalstva res kaj spremenilo. Naslednje leto ju čakajo nove preizkušnje, ki si zaslužijo posebno pozornost.
Za zdaj so pozitivni znaki resnični. Ameriški in kitajski uradniki načrtujejo prvo osebno srečanje predsednikov Joeja Bidna in Xi Jinpinga po več kot enem letu ob robu vrha APEC prihodnji mesec v San Franciscu. V zadnjem času se je že povečalo število srečanj na visoki ravni med ameriškimi in kitajskimi diplomati, finančnimi uradniki in trgovinskimi predstavniki v formatih, ki so podobni srečanjem v okviru »strateškega in gospodarskega dialoga« iz preteklosti. Potekale so celo razprave o perečih temah, kot je umetna inteligenca.
Diplomatskih prebojev ni na obzorju, a redna komunikacija lahko pomaga ublažiti napetosti, ki so se močno povečale po prekinitvi komunikacije, ki se je z začetkom pandemije še poslabšala.
Odnos se izboljšuje, ker se obe vladi spopadata z nujnimi domačimi izzivi. Nobena si ne more privoščiti konfrontacij z nasprotno veliko silo, zaradi katerih bi ti izzivi lahko bili še nevarnejši in dražji.
Kitajsko gospodarstvo se močno opoteka vse od odprave omejevalnih ukrepov zaradi covida-19, ki so precej upočasnili kitajsko gospodarstvo. Brezposelnost mladih je dosegla raven, ki je kitajske uradnike prepričala, da nehajo javno objavljati najnovejše statistike. Peking prav tako vidi, da je njegova agresivnejša zunanja politika zadnjih let združila številne tekmece v odporu. Japonska in Južna Koreja premagujeta dolgoletne razlike, da bi bolje sodelovali na področju varnostne in trgovinske politike. Indija se je približala ZDA in se pridružila tej državi, Japonski in Avstraliji v prizadevanjih za odpor proti širjenju vpliva Kitajske. Vojna v Ukrajini je vsaj za zdaj močno zbližala ZDA in Evropo, kar je dodaten zaplet pri prizadevanju Pekinga, da prepreči popolno usklajevanje zahodnih politik do Kitajske.
ZDA so medtem vstopile v volilno sezono, ki se lahko izkaže za zelo grdo in nevarno, celo po ameriških standardih. Kaos v ameriškem kongresu, ki je privedel do odstavitve voditelja predstavniškega doma Kevina McCarthyja, prve v ameriški zgodovini, je sprožil resne dvome, da Bidnova administracija lahko še naprej financira svojo drago agendo, vključno s podporo Ukrajini. Strah pred upočasnjevanjem gospodarstva leta 2024 se povečuje.
Skratka, predsednika Xi in Biden bi lahko izkoristila obdobje miru in predvidljivosti v odnosih med velesilama, da bi se lahko osredotočila na glavobol doma.
Toda obstajajo strukturni razlogi, zakaj ne bi smeli pričakovati, da bosta Washington in Peking svoje odnose izboljšala. V ZDA se demokrati in republikanci ne strinjajo v marsičem, delijo pa mnenje, da Kitajska pomeni grožnjo ameriškim interesom, na katero se je treba odzvati. To prepričanje je najočitnejše pri tehnološki politiki. ZDA so razširile nadzor nad izvozom izdelkov za »dvojno rabo« (ti so uporabljeni tako za civilne kot vojaške namene). Vključitev naprednih polprevodnikov na kontrolni seznam je ključno, saj so bistveni elementi pri razvoju umetne inteligence naslednje generacije. Ameriški nadzor izvoza bo Kitajski preprečil razvoj izdelkov umetne inteligence, ki so dovolj zmogljivi, da bi revolucionirali produktivnost v skoraj vseh gospodarskih sektorjih. Skratka, dokler Kitajska ne bo razvila lastnih naprednih čipov, morda čez desetletje ali več, ji bodo ZDA poskušale onemogočiti dostop do komponent, potrebnih za gospodarsko moč 21. stoletja. Dolgoročno gledano je to napoved gospodarske vojne proti Kitajski in v Washingtonu ni veliko politične spodbude, da bi odstopil od te strategije.
Xi tudi ni spremenil svojih dolgoročnih prednostnih nalog, čeprav bo v nekaterih primerih potrpežljiv pri njihovem uresničevanju. Še vedno je odločen, da se bo upiral domnevnim prizadevanjem ZDA in njihovih zaveznikov, da bi ustavili naravno rast Kitajske in zadržali njen vzpon na svetovnem prizorišču. Avgustovska objava novega kitajskega zemljevida Južnokitajskega morja dokazuje, da tam vztraja pri svojih ozemeljskih zahtevah, ne glede na to, kaj pravijo sosedje in Američani.
Najbolj skrb vzbujajoče je, da Xi še vedno vztraja, da se problem Tajvana ne more še naprej prenašati iz ene generacije kitajskih voditeljev v drugo. Januarja bodo v Tajvanu nacionalne volitve. Verjetno bo naslednji predsednik kandidat Demokratične napredne stranke (in sedanji podpredsednik) William Lai, kandidat, za katerega si je Peking v zadnjih mesecih močno prizadeval, da bi ga spodkopal. V pripravah na glasovanje je Kitajska uporabila trgovinske spodbude in razkazovanje vojaške sile, da bi spodbudila voditelja opozicijskega Kuomintanga Hou Yu-iha. Če po pričakovanjih zmaga Lai, Tajvan lahko pričakuje veliko manj ponudb iz Pekinga in veliko več groženj.
Videli bi lahko celo močno stopnjevanje pritiska kitajske vojske, ki bi vključevalo pomorske provokacije, s katerimi bi preizkusili tajvanska pravila odzivanja, in celo prisilne inšpekcije ladij, namenjenih v Tajvan. Tveganje za spopad na morju ali na nebu nad Tajvansko ožino, ki bi se stopnjevalo dlje, kot bi si želeli Kitajska, Tajvan ali ZDA, narašča, čeprav tveganje vojne za zdaj ostaja majhno.
To ne pomeni, da so kratkoročni boljši odnosi med ZDA in Kitajsko brez pomena. Srečanje med Bidnom in Xijem naslednji mesec v San Franciscu lahko pomaga odpreti nove komunikacijske kanale, ki bodo v prihodnjih letih nujni. Toda podlaga najpomembnejših dvostranskih odnosov na svetu ostaja na majavih tleh in to se v bližnji prihodnosti ne bo spremenilo.
***
Ian Bremmer, predsednik in ustanovitelj Eurasia Group in GZERO Media ter avtor knjige Moč krize.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
