Česa nas lahko naučijo hiše naših dedov in babic
S projektom Hiše naših dedov Zavoda NaNovo, za katerim stojijo večinoma arhitekti, želijo opozoriti na trinajst starih hiš na Gorenjskem, ki so dostopne javnosti. V njih ni prikazano le življenje v minulih stoletjih, med drugim tudi družin znanih slovenskih pisateljev, to so tudi dragocene priče naše arhitekturne dediščine, ki sega od preprostih kmečkih hiš in skupnih delavskih hiš pa vse do meščanske v središču Radovljice.
Izpostavljene so kot »ohranjeni dragulji, elementi naše identitete in prikaz življenja, ki mu danes rečemo sonaravno«. Kaj vse pripoveduje naša dediščina in kako ravnamo z njo, je v pogovoru razkrila konservatorka in etnologinja Saša Roškar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Kranj.
Kaj nas lahko danes naučijo hiše naših prednikov?
Najprej, kako po graditeljskih principih, ki jih poznamo, optimizirati bivanjske razmere. Drugič pa nas učijo to, da bolj trajnostnih in ekoloških, kot so stare hiše, ni, saj so bile zgrajene neposredno iz materialov iz lokalnega okolja, na Gorenjskem iz kamna, lesa in apnene malte, vključno z nekoč prav tako trajnostno kritino iz slame ali lesa. In ko te hiše enkrat razpadejo in propadejo, se spremenijo v tisto, iz česar so nastale. Čeprav je bila vsaka drugačna, so si bile zaradi materialov hkrati podobne, vasi in mesta pa so bili skladni in urejeni. Te hiše niso težile k preglasitvi sosednjih hiš, ampak k temu, da bodo s svojo okolico tudi skladne, kar se mi zdi tudi zelo pomemben poduk.
Zakaj so hiše, ki jih izpostavlja projekt, zaščitene?
Zaščitene bi lahko bile tudi marsikatere druge. Največkrat je konservatorska služba našla neki objekt, ki je bil zanimiv, potem pa je iniciativo za njeno ohranitev največkrat podala na občino. Večina teh hiš je v javni lasti bodisi občin oziroma posredno muzejev ali kulturnih institucij.
Model, iz katerega smo se veliko naučili, je vzpostavil pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar konec 30. let z ohranitvijo Prešernove rojstne hiše v Vrbi, ki je bila spremenjena v muzej. Pisal je o tem, da hoče pokazati, da je kmečka hiša tista, ki je dala velike slovenske duhove. Načrtno jo je opremil z interierjem iz časa Prešernovega življenja, čeprav se je od tedaj že zelo spremenila. Po njej se je pri ohranitvi in preureditvi zgledovalo pri vseh hišah velikih mož, ki so jih pozneje večinoma odkupile občine, pa tudi pri preostalih starih hišah, denimo pri Liznjekovi v Kranjski Gori ali Oplenovi v Studorju v Bohinju, je bila Prešernova zgled, kako jih opremiti, urediti. Hiše, ki jih je mogoče obiskati, so hiše prebivalcev različnih slojev, nekatere so kmečke, druge polkmečke, tukaj so še delavska in fužinarska stanovanja in meščanska hiša v središču Radovljice.
Na katero bi še posebno opozorili?
Vsaka je posebna, zato so bile izbrane in ohranjene. Meni zelo ljuba, tudi zato, ker jo zelo dobro poznam, je Pocarjeva domačija v Zgornji Radovni, ker je v celoti ohranjena, tudi z notranjim inventarjem. Namen konservatorske prenove mojega predhodnika Vladimirja Knifica in tudi muzejske prezentacije, za katero skrbita Gornjesavski muzej Jesenice in upravljavec Javni zavod Triglavski narodni park, je, da imaš občutek, kot bi stanovalci tam živeli, pa so ravno nekam odšli. Tudi v Fovšaritnici v Kropi lahko začutiš življenje iz časa žebljarske Krope. Ko je bila vsaka soba v tej hiši stanovanje oziroma življenje neke družine in ko je bilo v vežah po pet, šest gospodinj, ki so kuhale na odprtih ognjiščih pred svojimi bivališči. Zlahka si predstavljaš, kako trdo in kruto življenje je to moralo biti. Skozi te ohranjene ambiente lahko približamo tudi pretekla življenja.
Še vedno obstaja strah pred obnovo spomeniško zaščitenih hiš?
Ja, strah še vedno obstaja, a po mojih opažanjih se zavest vendarle dviguje, predvsem mladi se drugače obnašajo do dediščine kot generacije pred njimi. V zadnjem času se mi je nekajkrat zgodilo, da so ljudje podedovali starejšo hišo, in čeprav ni bila zavarovana kot kulturna dediščina, so prepoznali vrednost in so se obrnili k nam po nasvete in jo obnovili v skladu z merili, ki bi jih mi predpisali, če bi bila zavarovana. Po uspešni prenovi smo nekatere hiše na njihovo željo vpisali tudi v register kulturne dediščine. Kar so precej sladki uspehi.
Katere so obveze lastnikov?
Težko odgovorim na splošno. Kot konservatorka in etnologinja se večinoma ukvarjam s podeželsko arhitekturo, z vasmi, planinami ali manjšimi trgi. Največ, kar lahko storimo pri teh hišah, je, da jih ohranimo pri življenju in da ohranijo primarno namembnost. Lastnikov ne moremo prisiliti v nekaj, česar ne želijo, v našem interesu je, da razumemo njihove potrebe, oni pa da razumejo in spoštujejo kakovostne elemente, ki jih imajo. Če nam uspe dialog, je konstruktiven in ustvarjalen. Za nas ni večje pohvale kot to, da so hišo obnovili bolje, kot bi jo sicer.
In stroški? S čim se lahko primerjajo?
Dobra referenca je Šenkova domačija na Zgornjem Jezerskem, na kateri imajo izkušnje z novogradnjo in zahtevno spomeniško prenovo 500-letne hiše. Če so dejali, da se prenova izplača in da ni dražja od novogradnje, jim gre verjeti.
Marsikatero staro hišo nadomesti rekonstruirana novogradnja, pri čemer se izgubi njena avtentičnost. Kdaj je dovoljena nadomestna gradnja?
Na varovanih območjih oziroma pri hišah pod spomeniškim varstvom se ravnamo po načelu, da kadar bi bil vložek v prenovo prevelik, hkrati pa bi obnovili premalo substance, da bi bila ta vrednost poplačana, je dovoljena rušitev. Zakon pravi tudi, da je rušitev predvidena, kadar objekt ni obnovljiv z običajnimi sredstvi ali pa je nevaren za življenje in premoženje. Tudi hiše imajo življenjsko dobo, in če zanje več desetletij ne skrbimo, se jih pogosto ne da rešiti. Kakšna pa je novogradnja, je odvisno od mnogih dejavnikov; prostorskega akta, ki določa osnovne usmeritve, lastnika, njegovih želja, potreb in okusa, arhitekta, ki to združi, pa tudi usmeritev naše službe. Kako se vse to poklopi in ali v prostoru res deluje, pa smo vsakokrat znova na preizkušnji.
Velik problem slovenskega podeželja so stare hiše, ki so ostale na dvoriščih samograditeljskih novih hiš. Kakšno rešitev imate zanje?
Pri nas je kultura samograditeljstva in črnograditeljstva zelo razširjena. Tudi naša služba se veliko ukvarja z neskladnimi in črnimi gradnjami. Za hiše, ki so dobile nadomestno gradnjo na dvoriščih, se pogosto izkaže, da bi morale biti že zdavnaj porušene, v gradbenih dovoljenjih je bilo to tudi zahtevano. Pa jih ljudje do zdaj niso podrli. Se pa zgodi, da mlajša generacija prepozna njihovo vrednost ali pa se iz nuje ali kakšnega drugega razloga vanje vseli in jih obnovi. Problem je, kadar bi morale biti že odstranjene.
Večkrat ste omenili, da bi morala država za kulturno dediščino ponuditi podobne subvencije kot za energetsko obnovo. Se kaj premika v tej smeri?
Ravno v tem, kako neka skupnost podpira lastnike kulturne dediščine, ki je naša skupna last, morebiti celega človeštva, in ne le lastnikov, se kaže pravi odnos – tega jim ne priznamo pri finančnih vložkih. Če bi država mislila zares, bi imeli podobno kot ekosklad tudi dediščinski sklad, saj lastniki vlagajo v objekt, ki je pomemben za ohranjanje identitete našega prostora. To pa je navsezadnje pomembno tudi za kulturni turizem in tega se premalo zavedamo.
Zdi se, da so lokalni prebivalci manj ponosni na podedovano kot morebitni prišleki, ki bi v njihovih krajih imeli hišo ali vikend.
Zelo različno je. Pogosto tudi zato, ker kot prišleki gledamo z romantične plati. Kot etnologinja vem, da hiše nimajo le neke likovne sporočilnosti, ampak hranijo tudi zgodbe družin, ki včasih tudi niso lepe. Morda vidimo lepa stara vrata in okna, kaj se je za njimi dogajalo, pa ne vemo. Včasih se hiše brišejo tudi zato, ker se brišejo osebne oziroma družinske zgodbe, ker se jih ljudje nočejo spominjati.
Prav na Gorenjskem je videti, kot da se ohranjanja dediščine zavedate bolj kot v drugih pokrajinah.
Rekla bi, da je tako tudi na Krasu, v Istri in Posočju ... A razlogi so različni. Ponekod na Gorenjskem je bilo denimo pravilo, da se domačije niso delile, in tako ni na vsakem koščku parcele zrasla kajža, danes pa iz nje novogradnja, kar pa se je dogajalo, denimo, na Štajerskem. Na Gorenjskem tudi ni bilo tako razpršene poselitve, do nje smo na območjih, kjer je od nekdaj tako, tudi danes zadržani. V severozahodnem delu Slovenije, na Gorenjskem in Primorskem pa tudi na Koroškem je bila že od srednjega veka kultura bivanja zelo visoka. V 18. in 19. stoletju so že imeli zidane hiše, medtem ko je bilo na primer na Dolenjskem bistveno več lesene gradnje in manjših pritličnih hiš. Na Gorenjskem je bila hiša tudi statusni simbol, drugje pa ne, in tudi ta pogled se je gotovo ohranjal skozi stoletja.
Od preprostih kmečkih do meščanskih hiš
V projekt Hiše naših dedov (hisededov.si) je trenutno vključenih 13 hiš: Pocarjeva domačija (Zgornja Radovna), Liznjekova domačija (Kranjska Gora), Oplenova domačija (Studor, Bohinj), Kurnikova hiša (Tržič), Finžgarjeva hiša (Doslovče), Šivčeva hiša (Radovljica), Prešernova hiša (Vrba), Mežnarija (Kamna Gorica), Fovšaritnica (Kropa), Jalnova hiša (Rodine), Kajžnkova hiša (Rateče), Kasarna (Stara Sava, Jesenice) in Čopova hiša (Žirovnica). Projekt vodi Zavod NaNovo, za njim pa stojijo večinoma arhitekti: Maj Juvanec, Peter Bulovec, Damijan Gašparič, Aleša Mrak Kovačič, Uroš Jereb, Žiga Gruden in profesor z ljubljanske fakultete za arhitekturo dr. Borut Juvanec.
