Prva razjasnitev razkrila opustošenje Savinjske doline
Savinjska dolina je neprepoznavna. Zeleno je zamenjala rjava. Drevesa, hlodi, veje, skale, prod, mulj in blato so na brežinah, ob mostovih, v hišah oziroma v tem, kar je od hiš ostalo. Ljudje so reševali gola življenja, pri nekaterih je šlo za sekunde. »Niti jokati ne morem več,« pravi Janja Kosmač. Hišo v Trbižu v občini Ljubno ob Savinji je odneslo. Ostali so brez vsega, vključno z denarjem in vsem, kar so pripravili za krst petmesečnega sinka.
»Župan Franjo Naraločnik ima hišo nižje, peš je prišel nazaj in samo klical, naj bežimo. Jaz sem še zagrabila pleničke, pa za jesti in piti za sina. Grozno. Kričala sem ati, ati. Ob štirih zjutraj je bilo. Že prej smo reševali soseda. Komaj smo ga rešili. Zadnji trenutek. Domov smo prišli samo, da smo se preoblekli, pa smo že morali iti, ker je začelo pokati. Hvala bogu smo lahko šli še čez most na travnik. V zadnji sekundi smo se rešili. Dve hiši je naenkrat odneslo. Niti jokati ne morem več,« je s tresočim glasom včeraj dopoldne razlagala Janja Kosmač. Iz Trbiža, o katerem pravi, da ga ni več, so odšli s tistim, kar so imeli oblečeno. S petmesečnim sinkom v naročju.
V hiši je Janjina družina živela skupaj z Janjino mamo in očetom. Mama Joža Kosmač solz ne more zadržati: »Ob čisto vse smo. Vse življenje delaš, na koncu pa nimaš nič. Kot begunci.« Janja pripoveduje naprej: »Mamica je rekla, da brez atija ne gre. K sreči je bil v živo oranžnem, da sem ga sploh videla. To so bile sekunde.« Zdaj so pri prijateljici. Kaj bodo storili, kam bodo šli, ne ve. »Mami in ati sta se leta trudila za to, kar smo imeli. Jaz sem imela v hiši ves denar in vse pripravljeno za krst, ki bi ga imeli konec avgusta. Nič več ni tam. Tam se ne bo dalo več živeti. Sreča, da smo še živi.« Pred obupom jih rešuje sinček, ki je kljub katastrofi upanje prihodnosti.
Razdejanje
Ljubno, kjer bi morali prav včeraj skleniti tradicionalni flosarski bal, je voda razdejala. Most čez Savinjo, ki pelje naprej proti Lučam, je zadržal pravo hiško z drevesom. Ceste ob Savinji, ki jo je bilo še prejšnji teden mogoče videti z mostu, ni več. Ni edina. Tak pogled je po več koncih in krajih Savinjske doline. Ko pridivja taka sila, ni rešitve.
S partnerjem se je komaj rešila tudi Ajda Povh, ki živi v hiši na Produ na Ljubnem, na sotočju Ljubnice in Savinje. Pred komaj pol leta sta v celoti obnovila spodnji del hiše, nadstropja se še nista lotila. Zdaj pritličja ni več. A Povhova pravi, da je dobro, da sta vsaj preživela. Zbudil ju je sosed, ki je zvonil, da prihaja voda: »Ko sva se zbudila, je bilo v hiši že 20 centimetrov vode, zunaj je bila že do okna. Imela sva pet minut, potem je zalilo vse do stropa. V zgornje nadstropje sva splavala. Avtomobile nama je obema odneslo. Eden je na sosednjem dvorišču.« Ker ima njena družina v višjih krajih ribogojstvo, so v soboto reševali tam, kar se je rešiti dalo, svoje premoženje sta začela reševati včeraj. V dnevno sobo jima je prineslo drevo, blata je skoraj do kolen. »En dan prej smo se pogovarjali, kako bomo nabrali oblačila in jih nesli gospe, ki jih potrebuje. Zdaj smo pa mi tisti, ki smo ostali brez vsega. Če ne bi sosed pozvonil, bi naju zalilo v spanju. Ker v tisti eni minuti … Vesela sva, da sva živa.«
Sosed Emil Kukovič ima na hiši tablo, na kateri je označeno, do kod je segala voda v katastrofalnih poplavah novembra 1990. Tokrat je šlo še vsaj 15 centimetrov više. Kukoviča in žene ni bilo doma, bila sta na obisku pri hčerki na Primorskem, potem se sploh nista mogla vrniti. Skrušen je gledal v razdejanje, ki ga je pustila voda, včeraj zjutraj jima je šele uspelo priti na Ljubno: »Sosedi so naju poklicali, kakšna huda ura je. Nemočen si. Ne moreš domov, šele danes je bilo dovolj varno. Zdaj pa … Samo sesedeš se lahko. Vse je uničeno. Hvala bogu, da dobri ljudje prihajajo pomagat, ker sami ne bi zmogli. Elektrika je sicer včeraj že prišla, ampak je še nisem usposobil, ker je vse pod vodo. Tudi voda je že, ampak si je še ne upam odpreti. Moramo se prebiti do vsega.«
Čiščenje
Savinja se zlagoma vrača v svojo strugo. Nabrežine so sicer povsem drugačne. Idiličnih kotičkov, kjer si namočil noge, kjer so ribiči vrgli trnke, ni. So le metrski nanosi. In po vsej dolini ljudje, ki delajo. Čistijo mulj in blato. Prišli so iz vse Slovenije. »Prišli smo iz Trbovelj. Ne morem doma gledati po televiziji in ne pomagati,« je povedala prostovoljka, ki je pomagala čistiti v mozirskih Lokah. Člani Ribiške družine Mozirje so z mrežami lovili ribe, ki so splavale iz ribnika ribogojnice, mnoge so tudi poškodovane, so povedali.
Na več koncih voda tudi včeraj še ni odtekla. Pri Jasni Perme v Malih Braslovčah je še vedno, v petek je bilo v hiši dva metra vode, drla je iz treh strani: »Stojiš, gledaš in si nemočen. Samo želiš si, da se konča. Posledice so katastrofalne.« Doma ne more biti, pravi, da lahko gre v gasilski dom ali k prijateljici: »Ampak težko greš od doma. Sinoči sem šla štirikrat domov pogledat, ker nisem mogla spati. Ne morem jesti, ne morem spati. Naše vasi sploh ne poznam. Ni besed, ki bi to opisale. Kako se zdaj tega lotiti? Vse varovalke je zalilo. Stene so prepojene z vodo. Podtalnica se je dvignila, tako da ne morejo niti črpati. Včeraj so pri meni sicer črpali, ampak je bila voda čez deset minut nazaj. Dokler se podtalnica ne bo znižala, nimamo kaj. Važno je, da smo zdravi, živi. Zdaj si želimo samo sonce.«
Soseda Polona Žigon z družino je prav tako včeraj čistila hišo, v spodnjih prostorih in v delavnici, kjer so imeli mehanizacijo, je vse uničeno. Prostovoljcev je bilo po celotni dolini precej, tudi pri Žigonovi, je razlagala s solzami hvaležnosti: »Neki gospod s Pragerskega nam že ves dan pomaga, pa sploh ne vem, kdo je. Sploh ti ni jasno, ko pridejo tuji ljudje na vrata in vprašajo, kje lahko poprimejo. Ogromno je tu tudi hčerkinih sošolcev.« Tudi Žigonova in družina so se rešili zadnji hip: »Gasilci so se vozili naokoli in opozarjali. Umikali smo vse iz kleti, ko pa sem videla vodo priteči po dvorišču, sem hčerkama zakričala, naj zbežita v avto. Voda jima je segala že do kolen. Samo po ključe sem šla in ko sem se vračala, sem imela vodo že do ramen. Mobitel sem seveda v paniki pozabila doma. Naslednji dan sem ga po srečnem naključju našla, ko sem brodila po mulju, za 20 centimetrov ga je bilo v hiši, stopila sem nanj ravno v trenutku, ko me je nekdo klical in sem začutila vibriranje.« Doma sta ostala mucek in želva. Mucek se je rešil na podstrešje, želvo pa so prav tako našli, zakopano v mulju. »Preživela je. Sprali smo jo pod vodo in je živa.« Sosedovi zajci niso imeli te sreče …
Narava je po 33 letih, ko so Savinjsko dolino razdejale vode, spet pokazala, kdo je gospodar. Za mnoge hiše se še borijo, mnoge bo treba porušiti, čeprav še stojijo. Nekatere še dolgo ne bodo vseljive. Ko je včeraj za nekaj ur posijalo sonce, je bilo še dodatno jasno, da je do zelene idile v Savinjski še daleč. In potem je spet začelo deževati. Naj vendarle neha. Dovolj je bilo.
