Gibanje postavlja otroka v prihodnost
Takrat otrok z rednim in pestrim gibanjem spoznava lastno telo in njegove zmožnosti, uči se pravilne izvedbe različnih gibanj, navaja se na telesno obremenitev, sočasno razvija miselno zmogljivost ter oblikuje življenjske navade.
Področje gibanja je zapleten proces
Javnost za vsako pomembnejše področje zdravju prijaznega načina življenja potrebuje javno dostopen dokument s temeljnimi priporočili in smernicami, prilagojenimi posameznemu razvojnemu/starostnemu obdobju. Za poljudno javnost in strokovnjake drugih področij zdravja pa taki dokumenti največkrat potrebujejo dodatno strokovno razlago z natančnejšo opredelitvijo ciljev, konkretnimi vsebinami in primeri.
Gibanje mnogo lažje in hitreje postane del življenjskega sloga – predvsem pa postane del osebnosti, če otrok: a) ima možnost strokovnega vodenja, povratne informacije in nenehne možnosti učenja od strokovnjaka (npr. učitelja športa/športne vzgoje); b) lahko z gibanjem izraža lastne občutke in doživljanje ter s pomočjo gibanja raziskuje in razvija ustvarjalnost; c) na zanimiv način spozna pomen gibanja ter vpliv na zdravje in počutje. Raznovrstne in premišljene gibalne izkušnje iz otroštva opazno vplivajo na razvoj osebe ter njeno stanje telesa v mladosti in odraslosti.
Še posebej pri otrocih so poleg vpliva samega gibanja na fiziologijo telesa pomembno postopno in redno učenje novih oblik gibanja, pravilne izvedbe posamezne oblike, razvoj občutka zavedanja lastnega telesa v različnih položajih ter možnost otrokovega raziskovanja in ugotavljanja pravilne izvedbe gibanja – vse to zajema gibalna sposobnost »koordinacija gibanja« in sočasno vpliva na otrokov gibalni, miselni in duševni razvoj.
Pomembno področje, ki otroku omogoča ukvarjanje z raznovrstnimi dejavnostmi v življenju, je prenašanje občutkov med naporom (tudi imenovana toleranca na napor), ki je posledica višje telesne obremenitve. Ob postopni, redni in pestro usmerjeni gibalni dejavnosti celotno obdobje otroštva in mladostništva se lahko toleranca na napor pri vsakomer toliko poveča, da se otrok določenih dejavnosti ne izogiba le zaradi neprijetnosti ob obremenitvi tudi v poznejših življenjskih obdobjih.
Splošne smernice za gibalno dejavnost se osredotočajo na dva kazalnika, ki pa sta le zelo splošen okvir priporočil: trajanje in raven telesne obremenitve. Otroci, mlajši od enega leta, naj bi bili gibalno dejavni večkrat dnevno, povečini pa se vse dogaja med igro na tleh; tisti otroci, ki se še ne premikajo samostojno, naj bi bili, če ne upoštevamo spanja, skupno vsaj 30 minut dnevno v položaju na trebuhu.
Otroci med enim in dvema letoma starosti naj bi bili dnevno gibalno dejavni 180 minut ali več v različnih načinih gibanja, prisotna pa je tudi srednja do visoka raven obremenitve, ko je otrok že precej zadihan in po aktivnosti tudi utrujen. Pri otrocih, ki se bližajo vstopu v osnovno šolo (starost od tri do pet let) pa je srednja do visoka raven obremenitve določena na vsaj 60 minut, razporejeno čez celoten dan.
V osnovni in srednji šoli (starost od 5 do 18 let) naj bi otroci in mladostniki vzdrževali količino gibanja srednje do visoke telesne obremenitve na 60 minutah dnevno ali več, postopoma pa se v njihovo gibalno dejavnost vključujejo usmerjene vaje, ki poleg napredka v vzdržljivosti vplivajo na krepitev večjih in pomembnejših mišic telesa (vaje za razvoj mišične moči), razvija pa se tudi koordinacija gibanja z ravnotežjem – celoten proces gibalne dejavnosti postaja bolj ciljno, a hkrati pestro usmerjen.
V celotnem obdobju razvoja otroka je smiselno razmišljati o spodbujanju radovednosti, sproščenosti in raziskovanja, zato so igralne oblike pomemben del gibalne dejavnosti. V šolskem obdobju je še posebej pomembno, da se otroci gibalno dejavnost naučijo uporabljati tudi kot sredstvo premikanja/transporta (hoja, uporaba stopnic, prevoz s kolesom, rolerji in podobnimi pripomočki). Pomembno je poudariti, da je tekmovanje sestavni del gibalne dejavnosti, vendar naj pri otroku ne bi prevladoval kot edini ali najpomembnejši motiv ukvarjanja z gibanjem.
Celosten vpliv in dolgoročno razmišljanje
Razvoj otroka in njegov dosežek pri večletnem delu sta (pre)pogosto najpogostejši motiv in kazalnik napredka. Poznejše ukvarjanje z gibalno dejavnostjo v mladosti in odraslosti pa je bolj odvisno od preostalih ciljev, ki pa se nekoliko težje izmerijo: 1) da zna pridobljene gibalne sposobnosti, načine gibanja in gibalna znanja kasneje uporabiti pri samostojni gibalni dejavnosti; 2) da zna prepoznati in oceniti, katero gibanje mu je prijetnejše od drugih, kakšne občutke sproži v njem ter katero gibanje je koristnejše za zdravje in počutje; 3) da pri samostojni gibalni dejavnosti lahko izbira med širokim obsegom pridobljenih gibalnih izkušenj.
Poleg ustrezne gibalne dejavnosti so še posebej pri razvoju otroka ključna sorodna področja življenjskega sloga, ki pogosto vplivajo tudi na samo gibalno dejavnost: spanje (kakovost, količina), sedenje (količina, ustrezen položaj), uporaba pametnih naprav (količina, namen), prehrana (količina, pestrost in upoštevanje priporočil) in duševnost (spodbujanje iskanja zadovoljstva in motivov v sebi, zavedanje lastnih občutkov in misli, sprejemanje neuspeha in odgovornosti, psihofizično sproščanje).
Gibalna dejavnost je v življenju otroka, mladostnika in odrasle osebe nenadomestljiva, tako pri otroku kot tudi pri odraslem pa je dobrodošlo, če se spodbujata radovednost in spoznavanje novih področij, samo gibanje pa povezuje tudi z drugimi področji k zdravju usmerjenega življenjskega sloga.
Cilji so sicer pomembno področje gibalne dejavnosti in življenja, vendar ne zanemarjajmo pomembnosti poti – otroka glejmo glede na prijetno in zanimivo doživljanje gibanja, in ne le dosežek!
