Človekov uničujoči vpliv na oceane
Približno 70 odstotkov površine planeta pokrivajo oceani, zato se EU pri svojih prizadevanjih za obnovo oceanov in voda osredotoča na pozitivne ukrepe za obnovo morskih ekosistemov, zmanjšanje onesnaževanja ter ogljično nevtralno in krožno modro gospodarstvo.
Življenje pod svilnato gladino oceanov izginja. S čezmernim ribolovom, globokomorskim rudarjenjem, podnebnimi spremembami in drugimi dejavnostmi človek uničuje življenjsko pomembne ekosisteme, ki omogočajo delovanje naših oceanov.
Po vsem svetu si države, skupnosti in raziskovalci prizadevajo odpraviti škodo, vendar moramo najprej vedeti, kakšne so razsežnosti problema. To je cilj projekta z naslovom Mission Atlantic. Projekt združuje 34 partnerjev iz več držav in približno 150 glavnih raziskovalcev, ki kartirajo, modelirajo in ocenjujejo ekosisteme Atlantskega oceana ter ugotavljajo, kaj jih najbolj ogroža.
Izjemna raznolikost
»Raznolikost v Atlantiku je izjemna,« je dejal Patrizio Mariani, koordinator projekta Mission Atlantic in strokovnjak za oceansko tehnologijo na Tehniški univerzi na Danskem. »A tudi neznank je zelo zelo veliko.«
Atlantski ocean pokriva približno petino Zemljine površine in se stika s štirimi celinami, kjer živi na milijone ljudi, ki so neposredno odvisni od njega.
»Veliko se govori o celostnih ali sistematičnih pristopih k morskim ekosistemom in o skupnem obravnavanju vseh dejavnikov, ki vplivajo na ekosisteme,« je povedal. Vendar je bilo zelo malo takšnih pristopov dejansko izvedenih. Cilj projekta Mission Atlantic je »združiti znanje, da bi razumeli povratne vplive ter kompleksnost celotnega sistema«. V projektu, ki povezuje raziskovalce iz Brazilije, Južne Afrike, ZDA in Evropske unije, bodo opredelili vplive človekovih dejavnosti in njihove posledice za ocean. Meritve in opazovanja ekosistemov potekajo na sedmih različnih lokacijah v Atlantiku. Po Marianijevih besedah poskušajo odgovoriti na več vprašanj, na primer: »Kakšne pritiske ustvarjamo v regiji in na katere dele ekosistema ti pritiski vplivajo?«
Pri nekaterih območjih, kot sta Norveško morje na severu ali Benguelski tok tik ob obali Južne Afrike, lahko človekove vplive relativno preprosto povežemo z določeno državo ali skupino držav. »Dve študiji primerov v okviru projekta pa potekata na odprtem oceanu, kar prinaša zanimive priložnosti za razvoj znanosti, a hkrati nove izzive,« je pojasnil Mariani. »Na odprtem oceanu gre večinoma za mednarodne vode. Tam se človekove dejavnosti pogosto slabo beležijo, predpisi pa so nejasni. A vendar so to zelo pomembna območja, saj so običajno žarišča biotske raznovrstnosti in so zelo odvisna od razmer v oceanu,« je dodal.
Oceani podatkov
Znanstveniki poskušajo razumeti, kako se razmere v oceanih spreminjajo s časom. Da bi si ustvarili celovito sliko, znanstveniki pri projektu uporabljajo modele, ki zajemajo obdobje od leta 1980 do leta 2030. Vendar je veliko vrzeli, zato ekipa zbira dodatne oceanske podatke, da bi potrdila pravilnost modelov.
»Zdaj vnašamo podatke, analiziramo časovne vrste in kartiramo različne komponente ekosistemov na ravni celotnega Atlantskega oceana,« je pojasnil Patrizio Mariani. Znanstveniki z najnovejšo tehnologijo raziskujejo žarišča biotske raznovrstnosti in v globine Atlantika pošiljajo avtonomna robotska plovila, z raziskavami zvoka na različnih frekvencah pa celo poslušajo šepetanje oceana.
Na ta način želijo raziskati skrivnosti Atlantika, končni cilj projekta Mission Atlantic pa je podpreti prizadevanja držav, industrije in ljudi za trajnostno ravnanje z oceanom. Ekipa znanstvenikov namerava ob koncu projekta leta 2025 za oblikovalce politik pripraviti povzetek svojih ugotovitev in orodja, ki jim bodo olajšala sprejemanje odločitev.
Ta orodja bodo državam pomagala pri odločanju. »Če neko območje razglasimo za zavarovano, kaj se bo zgodilo denimo z ribami, ali če začnemo to območje izkoriščati za energijo, kaj se bo zgodilo s skupnostmi, ki so odvisne od morja,« je pojasnil Mariani. Prve ugotovitve projekta Mission Atlantic že pomagajo brazilskim oblastem pri odločanju o tem, kje naj umestijo svoje morske rezervate. Ko raziskovalci ocenijo okoljsko škodo pod vodo, je naslednji korak obnova poškodovanih ekosistemov in ustavitev njihovega propadanja.
Morski gozdovi
Poglejmo primer morskih gozdov pod gladino Sredozemskega morja, ki slovijo po veliki biotski raznovrstnosti. Ti morski gozdovi, sestavljeni iz rjave morske trave Cystoseira, zagotavljajo hrano in hranila rastlinam in živalim, absorbirajo ogljik in ustvarjajo varna gojišča za številne morske vrste. Vendar je človek s svojimi dejavnostmi uničil več kot 80 odstotkov produktivnih gozdov makroalg v Sredozemlju. Ko populacije gozdov na nekem območju izumrejo, je skoraj nemogoče, da bi se obnovile.
»Stopnja škode v morskih ekosistemih je vse večja in je dosegla izredne razsežnosti,« je povedal profesor Roberto Danovaro, ekolog s Politehniške univerze dežele Marke v Italiji.
Danovaro s skupino raziskovalcev išče načine za obnovo teh pomembnih habitatov. Cilj projekta Afrimed, ki je nastal v okviru 6,7 milijona evrov vrednega projekta Merces za obnovo morskih ekosistemov, v katerem so bili ocenjeni različni poškodovani evropski morski ekosistemi, je zasejati nove gozdove in jih oživiti.
V okviru projekta Afrimed želijo znanstveniki določiti območja za obnovo gozdov alg, preizkusiti tehnologije za obnovo in na koncu sestaviti priročnik, kako korak za korakom obnoviti te dragocene ekosisteme.
»Najprej je treba ugotoviti, kolikšen del teh habitatov smo že izgubili, kdaj in zakaj,« je dejal Danovaro, ki je koordinator projekta. »Nato moramo preveriti, ali se je zgodila sprememba vrst. Na primer, tam so lahko še vedno makroalge, vendar ne istih vrst. Tretji izziv pa je, kako v praksi izvesti obnovo.«
Zahtevna obnova
Obnova je zapletena – že samo presajanje alg lahko uniči druge občutljive habitate, poleg tega vse alge (obstaja na desetine vrst Cystoseira) ne morejo preživeti na drugi lokaciji. »Med drugim je pomembno, da najdemo dober kraj za obnovo,« je dejal. »Če izberete lokacijo, ki je še vedno pod pritiskom, se lahko zgodi, da obnova ne bo uspešna.«
Na nekaterih mestih je raziskovalcem uspelo vzgojiti nove alge na skalah in drugih površinah, ki jih lahko nato prenesejo v neporaščen habitat. V drugih primerih so člani projekta Afrimed alge vzgojili v laboratoriju in jih presadili na novo rastišče.
Dr. Silvia Bianchelli, raziskovalka na Politehniški univerzi dežele Marke v Italiji, je nadaljevala: »To je interdisciplinarno delo. Potrebujemo namreč strokovnjaka za alge, strokovnjaka za ekosistem, strokovnjaka za okoljske dejavnike in tudi laboratorijskega tehnika.«
To presega sodelovanje različnih strok. Države, njihove industrije in državljani bodo morali stopiti skupaj, če želimo ohraniti skupne vire in samo Sredozemlje, je poudarila. »Obnova ni zgolj znanstveni ali ekološki proces,« je dejala. »Vključuje tudi socialno-ekonomske komponente. Znanstvene ekipe se ukvarjajo z ekološko obnovo, a hkrati morajo vključiti veliko zainteresiranih strani. Da bo lahko obnova uspešna, je treba najprej ustaviti antropogene pritiske.«
–––
Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
