Naša mala muzika
Pravijo, da je svet majhen. In če to drži, lahko malone silogistično izpeljemo, da je majhna tudi Slovenija. Ker je manjša od sveta. In kjer bojda vsi vse poznamo, pa skoraj vsi ne ravno vseh, pač pa dobršen del življa črtimo.
Glasba gotovo ni tisti del življenja, ki bi bil zapisan vsem mojim čutom, vključujoč ušesa. Tudi poklicno sem se bistveno več srečeval z junaki drugih strmin življenja, morskimi deklicami, vzvratnimi tekači, sem pa tja so tvegali in me poslali na bližnje srečanje celo s kakšnim certificiranim pametnjakovičem, ampak če se ozrem nazaj ...
Bilo je v pradavnini, ko sem kot fotograf za cajteng skušal ovekovečiti Vlada Kreslina. Pogovarjal se je z njim izkušenejši kolega. Pred približno dvema letoma sem kot tako imenovani novinar toliko dozorel, da sem se z njim pogovarjal iz oči v oko (na desno ne vidim).
Z Zoranom Predinom sva pred nekaj leti besedovala o njegovih metaforah, z besedilom sva bila zadovoljna oba. Ogromne količine Save so pod, kaj drugega kot savskim mostom pretekle, kar sem se v prvem nadstropju črnuškega bloka naposlušal Tomaža Domicelja, ne Domiclja, ki se je preklal s sosedi. Zakaj, se ne spomnim.
Prejšnji teden se je pokazalo, da sva s slovenskega naroda sinom oba še toliko pri močeh, da se spet srečava kot novinar in intervjuvanec. Torej, Kreslin proti Domicelju, z mojim sodništvom, dva proti dva, Predin zaostaja. Tretjega, ki je šel s Slovenijo naprej, Perota Lovšina, sem po diskačih srečeval, preden sem začel tipkariti, sva se pa s kolegico z vsemi tremi na -in, Kreslinom, Predinom, Lovšinom, spopadla, ko so se pripravljali na obletnico glasbeno-fuzbalske evforije. Ki jim jo je potem covid o(d)kužil.
Vem, ne boste verjeli, v živo sem se iz prvih ust naposlušal tudi o briljancah kariere Andreja Šifrerja, tako da mi, takole na oko, od postaranih mladeničev manjka samo še Aleksander John, pardon, Mežek. Ampak z Vladekom veva: Še je čas, da ...
