Zagotovo se vsak od nas sem ter tja ukvarja z vprašanjem, ali in zakaj je srečen. Običajno ugotovimo, da je to, kako doživljamo lastno blaginjo, povezano z mnogo dejavniki, zlasti morda s tistimi, ki – umanjkajo. Zdravje, denar, dobri medčloveški odnosi. Nekateri se s temi vprašanji ukvarjajo tudi poklicno, eden od njih je dr. Miroslav Verbič, redni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in znanstveni svetnik na inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani.

Verbičevo delo je agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) kar dvakrat prepoznala kot najvidnejši znanstveni dosežek v ekonomiji; lani si je naziv odlični v znanosti tako prislužil z raziskavo o vplivu dohodka in premoženja na subjektivno blaginjo v različnih sistemih socialne ureditve, ki jo je pripravil skupaj z dr. Miho Dominkom. Raziskovalec, katerega znanstveni članki so bili doslej kot najboljši objavljeni članki ljubljanske ekonomske fakultete nagrajeni že trikrat, ne skuša le razvijati novih teoretičnih spoznanj, ampak tudi čim bolj prisluhniti potrebam gospodarstva ter svoje znanje uporabiti v dobro družbe. Vse to se odslikava v nagrajeni raziskavi, katere namen je bil osvetliti vzročni učinek dohodka in premoženja na srečo starejšega prebivalstva, skupine starejših od 50 let.

Ekonomisti se med vsemi dejavniki, ki lahko vplivajo na subjektivno blaginjo, seveda najraje posvečate prav gmotnemu položaju. Subjektivna blaginja je sicer povezana s celo vrsto dejavnikov, denimo z zdravjem in pa celo altruističnim vedenjem. Ali je sploh mogoče ugotoviti, kateri je v določenih kontekstih ali pri določenih posameznikih prevladujoč, ali so to nemogoče naloge?

To je v veliki meri mogoče. Pri tem si pomagamo z ekonometrijo, vedo, ki aplicira statistične metode na družbenoekonomske in druge podatke. Moderni ekonometrični pristopi nam omogočajo, da ocenimo vzročne učinke različnih dejavnikov na subjektivno blaginjo, ki je v znanosti pogosto sinonim za srečo. Pri ugotavljanju obstoja, smeri in velikosti vpliva dejavnikov, ki ste jih omenili, so v praksi največji izziv podatki, ki so velikokrat pomanjkljivi in nepopolni, zato nam otežujejo korektno oceno vzročnih učinkov. Izziv pa je tudi zahtevnost pristopa, ki je potreben, da se raziskava korektno opravi.

V nedavno nagrajeni raziskavi ste proučevali vpliv dohodka in premoženja na subjektivno blaginjo, pri čemer ste se osredotočili na ljudi, starejše od 50 let. Kako je potekala raziskava?

Z raziskavo smo želeli predvsem odpraviti slabosti prejšnjih študij. To so nam omogočili podatki raziskave o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi (SHARE), ki jo v Sloveniji izvaja inštitut za ekonomska raziskovanja. V analizo smo vključili posameznike iz kar devetih držav, intervjuvani so bili trikrat, in sicer v letih 2011, 2013 in 2015. Izziv je bil razviti primeren ekonometrični model, ki bi zajemal vse najpomembnejše dejavnike in s tem omogočil korektno ocenjevanje vzročnih učinkov. To smo naredili z ustrezno uporabo teorije in metodologije, analizo opisnih statistik in predvsem izbiro ustreznih instrumentov, o čemer lahko nekoliko več povem kasneje. Prejšnje študije namreč tega izziva niso primerno rešile.

Zakaj ste v raziskavo zajeli starostno skupino nad 50 let in ne katere druge?

Predvsem zaradi demografskih trendov v Evropi in Združenih državah Amerike (pa tudi širše), kjer se povprečna starost prebivalstva hitro viša. Zato so starejši vse pomembnejši predmet raziskav med raziskovalci. Prav tako smo v raziskavi analizirali vpliv dohodka in premoženja na subjektivno blaginjo v različnih sistemih socialne ureditve. Ti vplivajo na ljudi v drugi polovici življenja drugače kot na tiste v prvi, zaradi česar je pomembno, da skupini v analizi ločimo.

Analizirali ste tudi vpliv različnih sistemov družbene ureditve na razmerje med gmotnim stanjem in subjektivno blaginjo starejših. Katere sisteme ste analizirali in kaj ste ugotovili? Ali katere od družbenih ureditev še posebej dobro vplivajo na razmerje med gmotnim položajem in subjektivno blaginjo? Med katerimi družbenimi ureditvami je mogoče opaziti največje razlike?

V analizo smo zajeli štiri skupine sistemov družbene ureditve, in sicer konservativnega, sredozemskega, socialnodemokratskega ter postsocialističnega, kamor sodi tudi Slovenija. Vsak ima svoje značilnosti. Tako na primer socialnodemokratski sistem družbene ureditve velja za najbolj intervencionističnega, kjer so koristi univerzalne in relativno velikodušne. Že pregled opisnih statistik nam je razkril veliko zanimivega. Primer: posamezniki v socialnodemokratskem sistemu so najsrečnejši, medtem ko smo glede na podatke raziskave najmanj srečni v postsocialističnem sistemu. Seveda na to, koliko smo srečni, vpliva več dejavnikov, ki smo jih upoštevali, osredotočili pa smo se na učinka dohodka in premoženja na subjektivno blaginjo. Izkazalo se je, da je učinek gmotnega položaja na subjektivno blaginjo največji v konservativnem sistemu družbene ureditve, medtem ko ga v socialnodemokratskem sistemu sploh ni zaznati. To je zanimivo predvsem, če imamo v mislih, da je gmotni položaj najugodnejši prav v državah s socialnodemokratskim sistemom družbene ureditve.

Za vašo raziskavo je pomembno tudi vprašanje endogenosti. Kaj je endogenost?

V ekonometričnem modelu z variabilnostjo že omenjenih dejavnikov pojasnjujemo variabilnost subjektivne blaginje. O endogenosti govorimo takrat, ko je vsaj eden od teh dejavnikov koreliran s slučajnimi odkloni. Denimo, dohodek ali premoženje vplivata na subjektivno blaginjo, a hkrati tudi subjektivna blaginja vpliva na dohodek ali premoženje. Pomembno je predvsem razumevanje dejstva, da endogenost vpliva na pridobljene rezultate, ki so zaradi njene prisotnosti pristranski in nekonsistentni, kot rečemo v statistiki, posledično pa ne odražajo realnega stanja. Sami smo v raziskavi ta pojav rešili s panelno strukturo podatkov, to je, da so bili isti posamezniki vključeni v analizo v več letih, ter z instrumentalnimi spremenljivkami.

Gmotni položaj torej na subjektivno blaginjo vpliva pozitivno, vendar je treba pri tem upoštevati tudi nekatere negativne vidike. Lahko pojasnite to zapleteno razmerje?

Analiza vpliva gmotnega položaja na subjektivno blaginjo je zanimiva predvsem zaradi nekaterih študij, ki so pokazale, da boljši gmotni položaj ne pomeni nujno, da bomo srečnejši, oziroma da obstaja določena raven dohodka in premoženja, nad katero naša sreča ne narašča več. To vprašanje ostaja aktualno na makroekonomski ravni, torej na ravni držav. Tako so na primer prebivalci južnoameriških držav v povprečju srečnejši kot Slovenci, čeprav je njihov gmotni položaj slabši. Na mikroekonomski ravni, torej na ravni posameznika, pa večina študij kaže na pozitiven vpliv gmotnega položaja na srečo posameznika. Vendar tudi na mikroekonomski ravni prihajamo do novih spoznanj. V raziskavi smo med drugim ugotovili, da v skandinavskih državah pozitivnega učinka dohodka na subjektivno blaginjo ni zaznati.

Kakšni bodo vaši naslednji raziskovalni koraki oziroma s kakšnimi raziskavami bi bilo vašo smiselno še dopolniti?

V raziskavi, o kateri sva se pogovarjala do zdaj, smo proučevali vpliv absolutnih kategorij na subjektivno blaginjo, medtem ko bi bilo v prihodnje gotovo zanimivo proučiti tudi vpliv relativnih kategorij, predvsem neenakosti v dohodkih in premoženju posameznikov. Kljub temu da so ekonomisti to tematiko že obravnavali, imajo raziskave številne pomanjkljivosti, ki so velikokrat posledica pomanjkljivih in nepopolnih podatkov, pa tudi preveč poenostavljenega pristopa. Zanimivo bi bilo predvsem analizirati vpliv dohodkovne in premoženjske neenakosti na subjektivno blaginjo v različnih državah ter pri različnih skupinah prebivalcev.

Je mogoče izsledke vaše raziskave aplicirati v praksi? Kako?

Raziskava ima pomembne praktične implikacije. Rezultati namreč kažejo, da lahko z institucionalno ureditvijo ter družbenoekonomskimi in socialnimi politikami pomembno vplivamo na odnos med gmotnim položajem in subjektivno blaginjo, kar pomeni, da lahko država z najrazličnejšimi ukrepi prispeva k večji subjektivni blaginji prebivalcev. Eden ključnih ciljev družbe bi namreč moral biti čim večja blaginja za kar največ ljudi, o čemer sta govorila že moralna filozofa 19. stoletja Jeremy Bentham in John Stuart Mill.