V nadaljevanju preberite:
Srhljiv je distopični roman Nežno je meso argentinske pisateljice Agustine Bazterrice, ki govori o bližnji prihodnosti, ko vse domače živali – tudi psi in mačke – zbolijo za nevarnim virusom, ki se prenaša na človeka, zato vse pobijejo in začnejo za meso gojiti ljudi. Protagonist zgodbe je Marcos, delavec na farmi, ki s človeškim mesom zalaga mesarje, strojarne, restavracije … Pripoveduje, kako »glavam«, kot imenujejo ljudi, ki jih gojijo v velikih farmah, že ko so mladi, prerežejo glasilke, saj »meso ne govori«, kako ženske umetno oplodijo, jim odstranijo okončine, da lažje skrbijo zanje, in jih takoj po rojstvu ločijo od otrok. Marcos je obseden s tem, kako govori o svoji »živini«, da bi o njih čim manj premišljeval kot o človeških bitjih, nekatere celo zakolje iz usmiljenja, ker so stari in senilni, a včasih, kadar si zaželi res lep kos mesa, ga odreže kar iz živega telesa. Mučno branje. A vendar se vse to dogaja z živalmi, ki jih daleč stran od naših oči gojimo za proizvodnjo mesa.
Toda roman nikakor ne zveni kot pamflet, saj pisateljica dobro zapleta zgodbo. Glavni junak, ki žaluje za svojim umrlim sinom, se namreč nekoč zaljubi v »glavo«. »Roman je meditacija o kapitalizmu, ki je prav tako zgodba o tem, kako drug drugega na simbolični način jemo. Kanibalizem in kapitalizem sta si zelo podobna,« pravi avtorica. Ko je obiskala klavnice, laboratorije in farme, kjer imajo zaprte živali, da bi bolj realistično napisala knjigo, se je prepričala, da je realnost bolj grozljiva od še tako strašne grozljivke.
V slovenščino je preveden romaneskni prvenec Samanthe Schweblin Varna razdalja (Litera, prevedla Sara Virk), za katerega je bila nominirana za mednarodnega bookerja. To je zgodba o Amandi, ki s hčerko iz mesta pride na dopust na podeželje in tam sreča pohabljene živali in ljudi ter neskončna strupena sojina polja bogatega veleposestnika, ki uničujejo vse, kar je živo. Zelo posebno napisana knjiga o ekologiji in duhovih, o nevarnih mestih in uničeni naravi, o tem, da se človek nima več kam umakniti.
Prav tako sta posebni zbirki njenih kratkih zgodb Ptice v ustih in Sedem praznih hiš. V naslovni zgodbi prve se deklica Sara hrani z živimi pticami, da je vedno lepa in močna, v zgodbi Kozarec pa se nerojeni otrok s pomočjo posebnega medicinskega postopka razvije nazaj v zarodek in se »rodi« skozi usta matere, ta pa ga konzervira v kozarcu za vlaganje. Pisateljica se spogleduje z nadrealizmom in neofantastiko, in četudi piše o čudnih pojavih, je njen jezik eteričen, le v enem stavku zna zbuditi toliko čustev.
