S pogledom nazaj Jordanija deluje kot dežela iz sanj
Pravzaprav ga še danes ne marajo. Ni bil Arabec, ampak pripadnik kolonialne sile. Na področju Levanta je bil predhodno kot turist in avanturist.
Glede na to, da je bil tudi pripadnik britanske vojske, bi ga lahko mirne duše šteli tudi za vohuna. Pred 1. svetovno vojno svetovno vojno je Bližnji vzhod prekrižaril po dolgem in počez ter se spotoma kot talent za jezike naučil še arabsko.
Svetovna vojna je za nezakonskega sina britanskega plemiča, izločenega iz strogo tradicionalne družbe, pomenila življenjsko priložnost. To je tudi izkoristil. Podprt z obljubami britanske vlade je leta 1916 dvignil arabski upor proti Turkom. Živel je za vojno in se v njej odlično znašel. Za razliko od vseh nas običajnih ljudi. Bil je na zmagovalni strani. Leta 1918 je britanska vojska zasedla Levant in Turki so se umaknili v Anatolijo.
T. E. Lawrence, imenovan tudi Lawrence Arabski je o svojih podvigih napisal knjigo 7 stebrov modrosti, o njem je bil leta 1962 posnet film, ki je osvojil 7 Oskarjev. S tem je odšel v zgodovino in postal legenda v vsem zahodnem svetu.
Resnica je nekoliko manj blesteča
Gre za zgodbo o velikem nategu. Britanci so velikemu šejku Meke Hosseiniju v primeru zmage obljubil neodvisnost Arabcev. To stališče je Lawrence zastopal tudi sam. Vendar je bila v ozadju velika laž. Francozi in Angleži so si predhodno s Syces-Picotovim sporazumi Levant razdelili kot veliki kolonialni sili. Arabci so se s Turki tri leta brezobzirno vojskovali in z lastno krvjo tlakovali pot v lastno deželo kolonialnim silam. Rezultat vojne so bili številni brezobzirni masakri na obeh straneh, temeljito opustošena dežela med Rdečim morjem in Sredozemljem ter prihod nove tuje oblasti. Zgodba, stara 100 let, ki se danes ponovno ponavlja. Če ne drugače v Ukrajini.
Ime Lawrence se danes v Jordaniji na široko uporablja. Za turistične namene, ker je pač svetovno znana osebnost. Drugače pa ... Spielverderber.
Jordanija je bila ves čas v središču teh dogodkov. Današnja država je prej ko ne umetna tvorba, ki nikakor ne spada skupaj. Dežela je bila nekoč helenistična, pa potem krščanska je danes muslimanska. Severozahodni del, kjer so skozi celotno zgodovino živeli stalno naseljeni kmetje, v vsakem pogledu spada k Siriji in Palestini, južni in vzhodni del, poseljen z nomadskimi beduini, je kulturno blizu Arabiji. Meje države so narejene umetno.
Po prej omenjenem sporazumu so tiste s Sirijo in Irakom potegnili kolonizatorji z ravnilom. Meja na zahodu je meja z še eno nenavadno politično tvorbo, kateri številni oporekajo pravico do obstoja, njene meje pravzaprav niso določene, saj je judovsko-palestinski spor v polnem razmahu, njena zgodovina je po eni strani legendarna za njene podpornike, za tiste, ki ji nasprotujejo, ena velika laž. Ta država je Izrael. Meja s Savdsko Arabijo je rezultat številnih ozemeljskih menjav, ki so se zgodile v letu 1965.
Odnosi z Arabijo so prav posebej zanimivi. Zgodovinsko gledano. Zakoniti vladarji so pravzaprav Hašemiti iz klana Kurejši, ki svojo legitimnost podpirajo z dejstvom, da so potomci preroka Mohameda. Leta 1925 so jih iz Meke izgnali divji sunitski Saudijci, ki te zgodovinske legitimitete potomcev preroka pač nimajo in leži pravzaprav na naftnih poljih, ki leže na skrajnem severu, ki leže na področju njihovih zakletih sovražnikov šiitov.
Ker so Hašemiti po vojaškem porazu pač nekje morali vladati, so Britanci ustanovili tvorbo, ki je kasneje postala današnja Jordanija. Državo v kateri 70- odstotkov prebivalcev sploh ni Jordancev pač pa palestinskih, sirskih in iraških beguncev. Vlada ji kralj, ki je po očetu res Arabec, po mami pa Britanec, za ženo pa ima Palestinko. Njihove slike vise vsepovsod in na prvi pogled se opazi velika razlika med njihovo svetovljansko belo zahodno podobo ter orientalsko rjavim prebivalstvom z ulice.
Toliko o političnih problemih. Za primerjave so naši spori s Hrvaško glede nekaj hektarjev ničvrednega grmovja in močvirja ob Dragonji prava otroška igrica.
Preko Jordanije je stoletja potekala Kraljevska pot. Iz Jemna je preko kopnega in morja proti zahodu potekala karavanska pot po kateri je potovalo kadilo, začimbe, dragoceno kamenje in barvila. Nabatejcem je uspelo karavanske poti speljati preko svojega ozemlja. Sredi brezvodnega jordanskega višavja je sredi blodnjaka divjih sotesk zraslo pravljično mesto Petra kot glavno mesto njihovega kraljestva.
Skozi ožino Siq pelje v mesto pot kak kilometer in pol. Na obeh straneh se odpirajo stranski vadiji in jezovi na njih, po stenah soteske pa vklesani vodni kanali ter posamezna svetišča. Potem pa soteska konča in odpre se pogled na Al Khazno (Zakladnico). Gre za najbolj prepoznaven simbol države, ves vesoljni svet pa ga je spoznal preko Hollywooda – v tretjem delu Indiana Jonesa. Celotno mesto, ki je v svojih najboljših časih štelo kakih 40.000 prebivalcev je vklesano v kamen.
Tisto kar je najbolj zanimivo, mesto leži sredi hribovite brezvodne pokrajine kjer je vse naokoli suho kot poper. Edini dež je le nekaj silovitih nalivov sredi zime. Ves preostali čas hribovje biča silovita vročina, ki doseže tja do 50 stopinj. V teh okoliščinah so Nabatejci, semitsko pleme iz katerih so se v nadaljevanju razvili Arabci, izpeljati dva vrhunska dosežka. Vsako kapljico padavin so zajeli, jo po kilometre dolgih vodnih poteh speljali do podzemnih zbiralnikov. Pod drugo pa so uspeli preko svojega ozemlja speljati karavanske poti, ki so iz Jemna proti Sredozemlju tovorile kadilo, miro, začimbe in plemeniti les. S tem so si zagotovili tisočletni obstoj. Ko so se okoliščine spremenile je mesto izginilo v puščavi.
Berite ob tej glasbi
Riad in (ne)pogovori
Na tem mestu se srečava z Riadom. Po državi gibanje ni tako enostavno in vodnik je skorajda obvezen. Starejši možak je nekoliko nenavaden. Pove, da prihaja iz Djenina, mesta na severu Zahodnega brega, da pa ima srečo, ker ima jordanski potni list in številko socialnega zavarovanja, kar mu kot Palestincu, daje polno državljanstvo. Za razliko od številnih drugih. Možak sploh ni bil običajen, ampak je prepotoval pol sveta in je v sebi imel imel iskrico živosti. Za povrh je bil modrook. Lastnost, ki pri Arabcih ni čisto v navadi. Pogledam ga in povprašam: »Riad, od kod prihajajo tvoji predniki? So bili morda krščanski križarji«. Nasmehne se in pravi: »Ja, sem že sam pomislil na to, vendar sem danes musliman in Arabec«.
Malce sva rezervirana drug do drugega. Turistični vodnik, ki je končno po dveh letih dobil prvo delo, ki je prekinilo dihanje na škrge, res ne potrebuje pritožb strank ter jaz, zahodnjak v strogo konservativni državi, kjer se s zaradi »poglobljenih« razgovorov o veri, da hitro izgubiti glavo.
Nad Petro se dviga samoten vrh in na njem mala mošeja nad grobom Aarona, Mojzesovega brata. Vsakič posebej sem presenečen, kako zelo so tradicije vseh treh monoteističnih religij medsebojno prepletene. Tehtam besede, pa pravim Riadu: »Glej se ti ne zdi, da je bil Musa nekoliko neznačajen. Najprej je bil dolga leta del vrhovne egiptovske oblasti in se za Izraelce, ki so predstavljali dno družbe sploh ni zmenil. Potem pa se lepega dne brez potrebe zaplete v umor, ki se ga ni dalo pomesti pod preprogo. Nekaj, kar ga izloči iz tedanje družbe za stalno. Potem pa se kar naenkrat spomni svoje. Bolj ali manj proti njihovi volji jih iz raja ob Nilu popelje v puščavo, kjer potem 40 let brez cilja tavajo naokoli?«
Musa je predislamski prerok in zadeva tudi zanj sploh ni sporna, postane pa pozoren name.
Na skrajnem jugu države leži Wadi Rum. Rimska dolina. Brezvodno suho gorovje, ki se brez posebne prekinitve nadaljuje v Saudovo Arabijo in še naprej v Jemen tisoče kilometrov proti jugovzhodu. S to razliko, da je tu področje namenjeno obiskovalcem, na drugi strani pa le divjina. Pokrajina deluje nezemeljsko in v njej so posneli celo vrsto znanstvenofantastičnih filmov kot so Marsovec, Rdeči planet, Vojna zvezd in konec koncev tudi Lawrenca arabskega. Slednji se je s svojo vojsko po teh krajih tudi potepal. Morda je slaven na Zahodu, tu pa kakega posebno dobrega mnenja o njem nimajo. Ne o njem in ne o filmu.
Vsekakor smo v teh krajih prav tam, kjer smo želeli biti. Dneve in dneve se potikamo po puščavi, se vzpenjamo po vadijih in plezamo na vrhove. Popolna divjina.
Riad prav ponosno pove zgodbo o Ismaelu in Hagari, ki sta prav tu potovala po tistem, ko ju je Ibrahim zaradi svoje ljubosumne žene pognal v brezvodno puščavo. Vse dokler pri vodnjaku Zamzam v Meki po božji volji nista našla vode in se rešila. S tem je Ismael postal prednik vseh Arabcev. Judovsko-krščanska tradicija pravi nekoliko drugače. Abraham in njegova zakonita žena Sara nista mogla imeti otrok, zato je Sara sama predlagala Abrahamu, da si vzame priležnico Hagaro in z njo spočne otroka, da se bo njegov rod nadaljeval.
Vendar je Sara v visoki starosti 100 let rodila Izaka (čudež starodavne medicine po božji volji). Sedaj je ona iz nerodovitne ženske postala spet glavna in med obema ženskama se je začel ravs, ki se je končal s Hagarinim porazom in izgonom skupaj z Ismaelom v puščavo. Riadu povem, da se mi tale Ibrahim ne zdi kaj posebej značajen, saj v tem ženskem ravsu, ni pokazal kaj dosti hrbtenice in se je strinjal, da sta bila njegov lastni sin in njegova mama izgnana v puščavo v skoraj gotovo smrt. Abraham je prednik vseh treh monoteističnih religij in s tovrstno izjavo sem že hodil precej po robu.
Riad nad mojim izvajanjem ni pokazal posebnega navdušenja in se je le stežka strinjal s tovrstnim pomanjkljivim patriarhizmom v katerem vladajo ženske. Prav posebej zaradi tega, ker je Izak kot zakoniti sin in prednik Judov, Ismael pa nezakonski sin in prednik Arabcev.
V nadaljevanju sem raje držal jezik za zobmi, saj bi že po lastnem mnenju prekoračil dovoljeno mejo. Riad je povedal, da je v Meki ta isti Ibrahim po božjem navdihu hotel darovati Ismaela, da pa ga je tik pred tem obvarovala božja roka, ki je kot nadomestilo za človeško žrtev poslala ovna, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Krščanska tradicija govori, da se je omenjeno dejanje zgodilo v Jeruzalemu in da je Abraham želel darovati Izaka. Moje zase pridržanje mnenje pa tudi, da je vprašanje za kakšnega dobrotljivega Boga gre, če ta zahteva od očeta, da žrtvuje lastnega sina in za kakšnega vernika, če se mu takšna nora božja zahteva ne zazdi popolnoma psihopatska?
Drug svet, drugačen svet
Čez Wadi Rum je nekoč peljala Hedžaska železnica. Turčija je skupaj z Nemčijo poizkušala omejiti Britanski vpliv na Bližnjem vzhodu in prometno povezati državo. Tudi zaradi vojaški interesov. Zato so v začetku 20. stoletja začeli graditi ozkotirno železnico, ki se je začela v Aleppu v Siriji, peljala do Amana in v Wadi Rumu zavila proti jugovzhodu vse tja do Medine. Do same Meke ni uspela priti, saj je prej izbruhnila vojna, po vojni, pa so se politične razmere toliko spremenile, da ni več služila ničemur in zato propadla. Arabsko sovraštvo do Turkov presega le tisto do Judov.
Turkom tudi stoletje po tistem ne odpustijo, da so njihove mlade fante kot janičarje odvzemali družinam, da so za pragove železnice posekali lokalne gozdove in pokrajino spremenili v puščavo ter z neznosnimi davki cele generacije spravili v bedo. Mene pa je vedno zanimalo, kje so za parne lokomotive sredi tisoče kilometrov puščave našli velike količine vode, ki jo te potrebujejo za delovanje?
Jordanija je dežela presežkov. Le da ti niso vedno pozitivni. Pred stoletjem je v njej živelo četrt milijona ljudi. Potem pa so prišli begunci iz Palestine, Sirije in Iraka. Pa nikakor se jim ni dalo razložiti, da veliko število otrok pomeni le, da reveži rojevajo reveže. Danes jih je reci in piši 12 milijonov. Vse to ob tem, da je 80- odstotkov celotne države ena sama ljuba puščava.
Jordanija je država, kjer je na prebivalca količina razpoložljive pitne vode z naskokom najmanjša. V vodovodnih sistemih je vode le nekaj ur na teden. Prav vsaka zgradba ima tako na strehi vodni zbiralnik, kamor točijo vodo za cel teden. Jaz sem relativno kratke pameti in ne razumem čisto smisla tovrstnega ukrepa. Takrat ko voda je v sistemu, vsi do vrha napolnijo zbiralnike. Za ves teden. Torej v čem je smisel da vode običajno ni, ko pa jo vsi takrat, ko je na polno, točijo na zalogo?
Kako se država razvija je vidno v Aqabi. Mesto ob Rdečem morju na skrajnem jugu. Legendarno mesto je bila pred stoletjem malo večja vas, danes ima 150.000 prebivalcev in je nekakšna brezcarinska cona. Aqabski zaliv ima najseverneje ležeče koralne grebene. Seveda smo si jih šli pogledat. Pričakovanja so bila velika. Bohotne korale, množica ribic, kakšen morski pes. Potem pa se peljemo z ladjico s steklenim dnom. Videli smo potopljeno ladjo, letalo in tank. Pa kup nekih obledelih koral. Ne vem, ali gre za podnebne spremembe ali ne. Dejstvo je, da je koralni greben mrtev. Pika.
V Aqabi sem tudi videl, kako izgleda patriarhat v muslimanskem svetu. Seveda je realnost malce drugačna, kot si jo Zahodnjaki predstavljamo, ko si zamislimo feministični pogled na svet. Na suku sem si stoječ v kotu lahko ogledal, kako izgleda družinsko nakupovanje. Mama, njen mož in odrasel sin so se v času Ramadana odpravili po nakupih tik pred začetkom Iftarja. Večernega praznovanja ob pojedini.
Ne spodobi se, da ženska hodi spredaj, zato je moški del družine hodil na čelu. Pod budnim nadzorom mame, ki je imela vse pod kontrolo. Mama si je zaželela natikačev. Po njenih navodilih sta jih izbirala mož in sin. Ker en par ni bil dovolj, je kupila dva para. Onadva nista kupila nič. Ko je bilo treba plačati, se seveda ne spodobi, da plačuje ženska. Vendar ne mož in ne sin sploh nista imela denarnice. Zato je mama odprla svojo družinsko denarnico, izročila denar možu in ta je potem plačal račun kot »pravi moški«. Toliko.
Cionistična tvorba na drugi stran
Nasproti mesta imajo 13 kilometrov obale Izraelci. Tam leži mesto Eilat. Jordanija je z Izraelom leta 1994 sklenila mirovni sporazum. Ta naj bi bil eden izmed vogalnih kamnov miru na Bližnjem vzhodu. Teoretično. V resnici je med obema mestoma varnostni pas, da ne prihaja do neposrednih stikov. Izraelci so mestno letališče, ki leži v Wadi Araba tik ob meji zaradi stalnega obstreljevanja morali prestaviti, kakih 20 kilometrov v notranjost Negeva.
Današnja meja teče po dnu Velikega tektonskega jarka, ki se začne nekje v Turčiji, teče preko Mrtvega in Rdečega morja proti Etiopiji in se konča v Malaviju na jugu Afrike. V praksi to pomeni, da ga razmejujeta Judejsko in Jordansko višavje, po sredini pa teče reka Jordan, ki teče v Mrtvo morje. Na jugu se Wadi Araba zlagoma dviga in se nato prevesi navzdol. Mrtvo morje je bilo ob koncu ledene dobe veliko sladkovodno jezero, ki je segalo kakih 30 metrov nad gladino morja. Potem pa se podnebje spremenilo. Temperature so zrasle padavine pa zmanjšale. Jezero se je začelo krčiti in se ustalilo na -392 metrov višine (ali globine).
Dno jezera, sedaj kopna površina je postala kopnina, polna hranljivih snovi, ki jim manjka samo voda. Iz Jordanskega višavja v slikovitih vadijih potoki teko večinoma proti zahodu. V prepadnih grapah so njihove vode neuporabne. V tistem trenutku ko pa pritečejo na ravnino je pričakajo zajezitvena jezera in namakane površine, skozi katere do Mrtvega morja ne priteče niti kapljica. Je pa pokrajina spremenjena v žitnico države, kjer rastna sezona traja preko celega leta.
Enega teh vadijem smo si šli pogledati tudi mi. Kakih 30 kilometrov dolga soteska je prava paša za oči. Prostora je le za potok, ki ne presahne tudi ob najhujših sušah. Proti toku lahko bredeš ure in ure, pa ni konca kanjona. Vadiji pa niso le paša za oči. Predvsem v zimskem času, ko območje zajamejo nevihte so smrtonosna past. Pokrajina je gola, pesek pa ne vsrka vlage. Padavinske vode hipoma odtečejo v kanjone in po njih odvre v obliki vodne stene, ki pomete vse pred sabo. Kdor se v teh trenutkih znajde na dnu vadijev mu ni pomoči. Ne pravijo zastonj, da v puščavi več ljudi umre zaradi poplav kot pa od žeje.
Riad mi je ponosno povedal, da se ob lepih dnevih z višavja vidi do El Kudsa, Jeruzalema, ki je oddaljen le kakih 40 kilometrov. Potem pa je sledilo obilno zlivanje gnojnice ter bruhanje ognja in žvepla nad t. i. vionistično tvorbo na drugi strani. Predvsem je imel veliko povedati o t. i. fake arheologiji, kjer naj bi Izraelci podtikali dokaze o svoji prisotnosti. Potem pa je običajno sledil še slavospev o Palestincih, kot večnih prebivalcih dežele na drugi strani. Navkljub običajni previdnosti, mi je jezik ušel izpod kontrole.
Je že res, da naj bi Judje svojo Obljubljeno deželo s silo odvzeli Kanaancem. Toliko o njihovi miroljubnosti. Pa tudi, da se je na Bližnjem vzhodu v antičnem obdobju govorilo grško in aramejsko arabsko pa sploh ne. Da smo kristjani pregnali druga verstva s tega območja, muslimani pa nas in pripeljali arabščino. Riad me je začel pisano gledati, ko sem mu povedal, da je Tempeljski grič ostanek Drugega, Herodovega templja in da je bila Oddaljena, mošeja Al Aksa nekdaj krščanska cerkev Mar Theotokos. Je že res, da v teh krajih nikdar ne bo miru.
Vsa turistična infrastruktura je postavljena na obrežju današnjega jezera. Prvotno je bilo kar idilično. Turist stopi iz hotela, naredi par korakov in se že kopa v Mrtvem morju. Potem pa so Izraelci sredi 60-tih let zgradili NWC in začeli črpati vodo iz Kinnereta (Tiberijskega jezera).
Sledili so Jordanci, ki so zajezili Yarmuk in Zarqo in Palestinci, ki so za namakanje uporabili vsak studenec, ki teče proti jezeru. Jordan se je iz velike, več sto kilometrov dolge reke spremenil v blaten potoček. Rezultat je bil hipni upad jezerske gladine, ki je danes nekje na -430 metrov in upada v standardnem koraku po meter na leto. Izračuni pravijo, da naj bi se v tridesetih letih zaradi prenasičenosti prekrila z solno skorjo.
V praksi je videti takole. Sprehod iz hotela se je spremenil v pohod. Najprej po narejeni potki, ker se je brežina umaknila, se je ta potka podaljšala, pa še enkrat in enkrat. Potem so bili nekje postavljeni tuši, pa odslužili in bližje brežini postavljeni novi, še bolj oddaljeni.
Nekako sem si predstavljal, da bo kopanje v jezeru nekaj posebnega. Pa pravzaprav niti ni. Voda ni bila posebej topla. Zaradi stalnega vetra je kar nekaj valov. Le plovnost je nekaj kar človeka preseneti. Najbolje je ležati v vodi na hrbtu, saj te prsno plavanje dobesedno sili, da potopiš glavo v vodo, potem pa je nesreča tu saj je v vodi 34-odstotkov raztopljene soli.
Ob reki Jordan se pri Betanji cesta povzpne na Jordansko višavje. Na višini 1300 metrov se pokrajina hipoma spremeni in iz kamnite puščave pridemo v sredozemsko okolje. V antičnem obdobju se je pokrajina imenovala Decapolis. Združenje desetih mest na robu puščave.
Neizogibno. O Križarjih
Meja med kulturno krajino in puščavo je bila tudi meja, do koder so prišli Križarji. V 11. stoletju je papež Urban II sprožil kampanjo s katero je sprožil vojno z muslimani za osvoboditev Kristusovega groba. Dvesto let je potekala neusmiljena borba in se končala s krščanskim porazom. Outjordanija je bila skrajni izrastek krščanske vladavine. Vogalna kamna krščanske vladavine sta bili trdnjavi El Kerak na severu in Shobek, Montreal na jugu. Vmes pa še vrsta manjših, tudi tiste v Petri in Aqabi. Tista najbolj južna je bila na Sultanovem otoku pred Sinajem, že v Egiptu. Njim nasproti so zrasle muslimanske trdnjave kot Ajljun.
Tu je odločilno vlogo odigral Raymond de Chantillon. Kruti krščanski vitez je na vse način poizkušal preprečiti združitev Sirije in Egipta pod enotno vladavino Saladina. Kot ena njegovih najbolj spektakularnih akcij je bila, da je iz sredozemske obale do Rdečega morja v kit izvedbi pripeljal pet galej. V Aqabi jih je sestavil in poizkušal preprečiti muslimanske trgovske poti z Indijo ter osvojiti Meko. To mu ni uspelo. Pa še kar ni dal miru. Oropanje ene izmed karavan je pomenila sprožilec za veliko vojno, ki se je končala s katastrofo pri Hattinu leta 1187 in padcem Jeruzalema.
S prihodom Turkov v 16. stoletju se je nekdaj cvetoča pokrajina pogreznila v brezup. Mesta Decapolisa so propadla. Za njimi so kot v Jerašu ostale le slikovite ruševine. Dežela je preprosto postala prazna. Glavno mesto Amman je imelo 2400 prebivalcev, od tega pretežno Čerkeze, ki so pred Rusi pobegnili s Kavkaza.
Danes ima mesto pet milijonov prebivalcev in raste preko vsake razumne meje. Ob pogledu na deželo je na prvi pogled jasno, da sorazmerna, sicer skromna blaginja države, kjer je socialna neznan pojem, ni odvisna le od njih. Zahod je življenjsko zainteresiran, da Jordanija ostane sorazmerno stabilna, saj bi v nasprotnem s tečajev znala vreči še druge države v okoli in jo tako finančno podpira.
S pogledom nazaj Jordanija deluje kot dežela iz sanj. Čisto drugačna, a neskončno zanimiva. Dežela presunljive lepote in številnih problemov. Preprosto, za obiskat.
