Upokojenci z odmernim odstotkom 57,25 po pravico na sodišče
To je tudi javno obvestilo o pričetku tožbe zaradi diskriminacije moških upokojencev.
Boginja pravice ima v rokah tehtnico in meč, prek oči pa prevezo, zato da bi sodila pravično, pretehtano in nepristransko. Vse bolj pa se zdi, da ima slovenska boginja pravice prevezo prek oči zato, da ne bi videla krivice za upokojene moške, ki so jim bile pokojnine odmerjene po odmernem odstotku 57,25.
Moški, ki nam je bila pokojnina izračunana po tabeli, ki je takrat določala najvišji možni odmerni odstotek 57,25 za moške, za ženske v istem obdobju pa 63,5 odstotka, smo prepričani, da je to diskriminacija. Zato smo konec aprila 2023 Ustavnemu sodišču RS poslali pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti zakonov, ki so takšno diskriminacijo povzročili. Okoli sedemdeset tisoč nas je verjetno še živih. Naša pobuda je obsegala petindvajset strani. V njej smo navedli neizpodbitne utemeljitve o diskriminaciji po spolu, zaradi česar imamo moški s takšnim odmernim odstotkom bistveno nižje pokojnine, kar mnogim med nami že več kot dvanajst let povzroča tudi čustvene bolečine. Prejemamo okoli deset odstotkov nižje pokojnine kot ženske, ki so se upokojevale od leta 2013 dalje, in tudi od moških, ki se upokojujejo od 1. januarja 2023, čeprav smo v pokojninsko blagajno od svojih dohodkov vplačevali po povsem enakih odstotkih kot ženske ali moški, ki so se po 1. januarju 2023 upokojili z odmernim odstotkom 63,5. Je to pravično?
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki s takšno pokojninsko zakonodajo diskriminira samo moške, ki smo se upokojili v določenem obdobju, kljub povsem jasnemu 14. členu slovenske ustave, ki to prepoveduje. Ustavno sodišče je za odločitev o naši pobudi potrebovalo skoraj osem mesecev. Decembra 2023 pa smo končno dobili sklep, napisan na slabih dveh straneh, s katerim je sodišče našo pobudo zavrglo. Razloga za to sta dva. Prvi, ker zakon, ki je določal takšne odmerne odstotke, od 1. januarja 2023 baje ne velja več, in drugi, da se pobuda ne more obravnavati, ker pobudniki nismo poprej izčrpali vseh pravnih možnosti. S prvim razlogom se noben razumen človek ne more strinjati. Če sporni zakon od 1. januarja 2023 dalje ne velja več, zakaj pa se potem samo za nas še izvaja in naj bi se izvajal, dokler ne umre zadnji upokojenec, ki mu je bila odmerjena pokojnina po zgodovinsko najnižjem odmernem odstotku? Glede na sklep sodišča, da nismo izčrpali vseh pravnih možnosti, pa … res jih nismo, ker smo pričakovali, da bomo vsi moški upokojenci s 1. januarjem 2023 po odmernih odstotkih izenačeni z ženskami, ter tudi zato, ker nam kljub prizadevanju ni uspelo najti odvetnika, ki bi nas v pravnem sporu zastopal. Zaradi tega smo v javnih člankih in pismih varuhu človekovih pravic, zagovorniku načela enakosti, državnemu zboru, političnim strankam, pristojnemu ministrstvu, pokojninskemu zavodu, predsedniku vlade in države že od leta 2012 pa vse do danes opozarjali na ta problem – v prepričanju, da je krivica tako očitna, da bo odpravljena z ustreznim zakonom o popravi krivic.
Da bi popravili krivico, bi bilo namreč na mesečni ravni potrebnih le okoli šest milijonov evrov (ravno toliko, kot je bila preplačana bodoča sodna stavba v Ljubljani) ali okoli sedemdeset milijonov evrov na letni ravni (toliko, kot so nas stala zavržena cepiva proti covidu-19). Denar se razmetava za povsem nepotrebne in nesmiselne nakupe: računalnike, subvencije pri nakupih električnih koles, za nakupe in montažo sončnih panelov na zasebnih hišah, vse le za nekatere, za gradnje predragih objektov, kot so železniške postaje, in še in še, za upokojence pa denarja ni in ni.
O vsebini sklepa ustavnega sodišča smo takoj seznanili več odvetniških pisarn ter našli odvetniško družbo, ki nas je pripravljena zastopati. Skupina petintridesetih upokojencev je zato zase in za vse, ki so bili upokojeni po enakih odmernih odstotkih kot mi, 30. januarja 2024 pričela iskati pravico po pravni poti. Od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije smo zahtevali ponovno izdajo pokojninskih odločb po odmernih odstotkih, ki so za ženske veljali na dan naših upokojitev, poračun za nazaj z vsemi uskladitvami in tudi obresti. Minilo je več kot dva meseca od vložitve zahteve, od pokojninskega zavoda pa do 6. aprila 2024 še ni bilo odgovora. O kršitvi 60-dnevnega roka za odgovor smo obvestili varuha človekovih pravic. V primeru negativnega odgovora bo sledila naša pritožba na drugo stopnjo pokojninskega zavoda in v primeru ponovnega negativnega odgovora tožba na socialnem in delovnem sodišču, nazadnje pa še na evropskem sodišču za človekove pravice.
Imamo pisno mnenje evropske komisije, da smo diskriminirani. Imamo kar nekaj sodb evropskega sodišča, ki so bile rešene v korist diskriminiranih moških. Imamo evropsko direktivo, ki jo je Slovenija podpisala leta 2006, po kateri bi morala najkasneje do leta 2012 v pokojninski zakonodaji odpraviti vsakršno diskriminacijo med ženskami in moškimi. Državni zbor RS je torej v nasprotju z direktivo decembra leta 2012 soglasno sprejel ZPIZ-2 in s tem naredil ravno obratno. Dotedanja diskriminacija, ki traja že od leta 2003, se je še povečala in je bila po odmernih odstotkih najvišja v obdobju od leta 2013 do leta 2019.
Če bomo tožbo na evropskem sodišču dobili, za kar imamo ob vseh dokazih dobre možnosti, bo to za slovenski pravni sistem zelo neugledno, posledično pa bo treba plačati tudi globo, ki jo bo določilo sodišče zaradi nespoštovanja evropske direktive, sodne stroške, izplačati razliko do pravičnih pokojnin in zamudne obresti oškodovancem. Vse to bo stalo veliko več, kot če bi krivico odpravili doma. Je še čas tudi za to, le slovenska boginja pravice mora to krivico pravočasno zagledati, saj je tako očitna, da se vidi tudi z zaprtimi očmi.
