Sedem režiserk, a ena zmagovalka, Justine Triet s filmom Anatomija padca
Justine Triet je prvo ime letošnjega filmskega festivala v Cannesu. Francoska režiserka je na sobotni sklepni prireditvi prejela zlato palmo za film Anatomie d'une Chute (Anatomija padca) in tako postala šele tretja ženska z glavno nagrado na festivalu, letos sicer že 76. S svojim govorom je dregnila v rano francoske oblasti in obsodila zatiranje protestov proti pokojninski reformi predsednika Emmanuela Macrona.
Čeprav so se prireditelji že lep čas pred začetkom festivala bali, da bodo prestižni festival zasenčili protestniki, ki nasprotujejo vsiljeni reformi, jih je protest doletel prav na odru sklepne prireditve. Režiserka zmagovalnega filma, 44-letna Justine Triet, je obsodila zatiranje demonstracij na francoskih ulicah: »V državi so potekali zgodovinski protesti zaradi reforme pokojninskega sistema. Ti protesti so bili zatrti na šokanten način,« je dejala.
Kritizirala je tudi kulturno politiko vlade: »Komercializacija kulture, ki jo podpira ta neoliberalna vlada, ruši francosko kulturno izjemo, brez katere me danes ne bil bilo tukaj.« Na njene besede se je takoj odzvala ministrica za kulturo Rima Abdul Malak; režiserkin komentar na enem najprominentnejših dogodkov v Franciji je bil po njenem nepošten. »Ta film ne bi ugledal luči sveta brez našega modela financiranja kinematografije, ki omogoča raznolikost, edinstveno na svetu. Ne pozabimo tega,« je tvitnila.
Dolga pot do sedmih režiserk
Francoska politika je tako le našla prostor na odmevnem filmskem dogodku na Azurni obali, ki je letos gostil tudi številne hollywoodske zvezde, predvsem pa je veljal za festival, ki je bil vendarle bolj naklonjen režiserkam. V tekmovalnem programu je bilo sedem filmov, ki so jih režirale ženske, kar je še vedno le tretjina vseh, toda podeljevalka nagrade, hollywoodska legenda Jane Fonda, se je spomnila leta 1963, ko je prvič prišla v Cannes. »Takrat ni bilo nobene režiserke v tekmovalnem programu in nikomur se ni zdelo, da bi bilo s tem kar koli narobe,« je dejala. »Prehodili smo dolgo pot.«
Zmagovalni film Anatomie d'une Chute je prav tako film o ženski, pisateljici v disfunkcionalnem odnosu, ki se znajde pred sodiščem, obtožena smrti svojega moža. Vlogi je dala pečat nemška igralka Sandra Hüller, ki so jo mnogi razglasili za pravo zmagovalko festivala, saj je blestela tudi v drugem izpostavljenem filmu: The Zone of Interest Jonathana Glazerja je dobil veliko nagrado žirije – grand prix. Eden najbolj pretresljivih filmov na festivalu, kakor so ga opisovali mediji, prikazuje življenje nacistične družine v koncentracijskem taborišču Auschwitz. V njem neposredno ne prikažejo grozot taborišča, temveč jih le nakažejo z zvoki v ozadju in vizualnimi detajli. Žena nacističnega poveljnika (Sandra Hüller) medtem veselo ureja svoj vrt in se hvali, da je »kraljica Auschwitza«, kakor je povzela francoska tiskovna agencija AFP. Britanski režiser, ki se je s tem celovečernim filmom vrnil po desetletnem premoru, se je zahvalil Martinu Amisu, na delu katerega je film deloma temeljil. Pisatelj je umrl le dan po premieri filma, 19. maja.
Drugi nagrajenci
Žirija, ki ji je predsedoval lanski zmagovalec Ruben Östlund (zlato palmo je prejel za Trikotnik žalosti), je nagrado za najboljšo režijo namenila francoskemu filmskemu ustvarjalcu, rojenem v Vietnamu, Tranu Anhu Hungu za film La Passion de Dodin Bouffant (The Pot-au-Feu) z Juliette Binoche v glavni vlogi. Nagrado žirije je prejel film Koulleet lehdet (Fallen Leaves) finskega režiserja Akija Kaurismäkija, ki se je letos potegoval že za peto zlato palmo.
Za scenarij filma Kaibutsu (Monster), ki ga je režiral japonski režiser Hirokazu Kore-eda, je bil nagrajen Yuji Sakamoto, najboljša igralka je po presoji žirije Turkinja Merve Dizdar – v filmu Kuru otlar üstüne (About Dry Grasses), ki ga je režiral Nuri Bilge Ceylan, je zaigrala v vlogi učiteljice.
Najboljši igralec po presoji žirije je Koji Yakusho v Perfect Days Wima Wendersa. Legendarni nemški režiser je film posnel na Japonskem in v japonščini, govori pa o redkobesednem in nekoliko asocialnem moškem v poznih srednjih letih, ki uživa v malih stvareh in gestah in je zadovoljen s službo čistilca tokijskih javnih stranišč.
