Čips in čudežne tabletke
Na pragu pomladi smo, na naslovnicah revij in časopisov vsak čas pričakujem čudežne recepte za preoblikovanje telesa. Iti na plažo s kakšnim gramom odvečne maščobe je danes skoraj bogokletno. V svetu, ki ga sooblikujejo družbena omrežja, je gonja po popolnosti vseobsegajoča, kroji nam vsakdan in človek mora imeti kar trden karakter, da temu ne podleže.
Pred dnevi sem ogorčena brala članek novinarske kolegice o zdravilu za diabetes, ki ga posamezni zdravniki in celo nekateri zobozdravniki predpisujejo ljudem, ki si želijo hitro shujšati. Ustreznejšo podobo današnje družbe bi težko našli. Zakaj bi se človek odrekel preveliki količini hrane in se mučil v telovadnici ali s tekom, če pa obstaja hitra rešitev za njegove težave – tabletka oziroma injekcija, ki zmanjša apetit.
Stranski učinki očitno zdravnikov ne motijo, paciente pa še manj. Kakšni so razlogi, da nekdo tvega lastno zdravje, namesto da bi se podal na zahtevno in dolgotrajno pot preoblikovanja svojega telesa in duha, je strokovno vprašanje za psihologe in sociologe.
Če sodim po sebi, šport ni nekaj, kar bi globoko ljubila. Sem pa (mukoma sicer) že prebrodila fazo, ko mi je pomenil nujno zlo. Prišla sem celo do točke, ko uživam v tem, da tečem oziroma hodim sama. In pogostejši ko so moji športni izzivi, več dobrih grižljajev se lahko znajde v mojih ustih. Nečimrnost in potreba po gibanju sta žal premo sorazmerni, nobena čudežna tabletka tega ne bo spremenila.
Do poletja je še kar nekaj tednov, pretečeni kilometri se lepo kopičijo, tako da si sem in tja privoščim ogled filma na kavču z vrečko čipsa v eni in kozarcem vina v drugi roki. Občasne pregrehe so po mojem mnenju tisto, kar naporne vadbe naredi vsaj znosne. Ko se do spodnjih hlač prepotena skorajda vržem skozi (namišljeno) ciljno črto, me namreč ohranja pri življenju le misel na vrečko čipsa in kozarec vina.
