V razmislek: slovenski volilni sistem ni demokratičen
Demokratični volilni sistem je ena najbolj temeljnih zahtev sodobne politične levice v svetu. Pri tem pojem »demokratičnosti« ne vsebuje le zahtev, da so volitve redne, vnaprej napovedane, da imajo volilno pravico (voliti in biti voljen) vsi odrasli državljani in državljanke, da je izbira volivcev svobodna, dostop do volišč omogočen vsem in, navsezadnje, da volivci dejansko s svojo odločitvijo direktno odločajo, kdo bo izvoljen in kdo ne. Sedanji slovenski volilni sistem ustreza praktično vsem zahtevam, razen zadnji.
Slovenske politične stranke enostavno ne dopustijo, da bi o izvolitvi posameznih kandidatov odločali volivci. To pravico si neupravičeno lastijo same. Ker tega, kar strokovnjaki imenujejo »personalizacija« volilnega sistema, naš volilni sistem ne dopušča, volivcem bolj ali manj ne preostane nič drugega, kot da volijo stranke. Rezultat takih volitev pa je vedno znova izvolitev strankarskih vrhov oziroma politična strankokracija. Slovenski volilni sistem torej ni demokratičen.
Že skoraj tri desetletja potekajo v Sloveniji prizadevanja posameznih strokovnjakov, da bi ta sistem spremenili, ga demokratizirali, omogočili volivcem, da o izvolitvi kandidata odločajo oni in ne politične stranke (najbolj vztrajno prav gibanje Sinteza - Koalicija civilne družbe za prenovo in Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema), vendar neuspešno. Ker tega ne storijo oziroma ne dopustijo ne leve, ne desne stranke, ne njihove vlade, ne Državni zbor RS, v katerem občasno prevladujejo leve ali desne stranke, ne moremo izključiti misli, da ta strankokratski volilni sistem ustreza enim in drugim. Z dodatkom tega sklepa: stranke, ki preprečujejo demokratizacijo tega sistema, niso ne »demokratične« in še manj »leve«.
Situacija se ponavlja tudi v mandatu sedanje vlade. Ta je v svojo koalicijsko pogodbo sicer zapisala »spremembo volilnega sistema«, toda vse bolj očitno je, da so podpisniki pri tem imeli v mislih le kozmetično spremembo: uvedbo neobveznega in relativnega volilnega glasu, kar položaja volivca v bistvu ne spreminja. Predvsem pa to ni dejanska demokratizacija sedanjega volilnega sistema in uvajanje odločilne vloge volivca, ki jo državljanom že tri desetletja obljublja Ustava Republike Slovenije. Vse bolj pa kaže, da se vladajoča garnitura niti za ta kozmetični popravek ne bo mogla dogovoriti oziroma da ji bo »ob številnih drugih nalogah« zanj preprosto zmanjkalo časa. Ta se hitro izteka, saj spreminjanje volilnega sistema nekaj mesecev pred volitvami ni najbolj higienično.
Se pa na politični sceni nekaj vendarle bistveno spreminja. Anže Logar, trenutno najbolj priljubljeni politik v državi, je na zboru, ki nosi ime »osma akademija javnega sektorja«, na fakulteti za upravo jasno napovedal kot eno svojih temeljnih opredelitev »spremembo volilnega sistema, tako da bi imeli odločilno vlogo pri tem, kateri delegat bo prišel v državni zbor, volivci«.
To je novost v slovenski politični pokrajini: da nosilni politik določene opcije (ki se sicer operativno šele oblikuje) jasno in odločno napove »personalizacijo« volilnega sistema, torej tisto demokratično spremembo, ki bo volivcem omogočila odločilni vpliv na rezultate volitev. Seveda zaradi tega »demokratičnega vložka« v svoj politični program še ni mogoče zatrditi, da bo nastajajoča stranka demokratična ali celo »leva«. Slednje prav gotovo ne, saj naj bi bil njen program preseganje sedanje neplodne delitve na »leve« in »desne« (stranke). Prav gotovo pa niso demokratične tiste stranke, ki ne dopuščajo volilnega sistema, kjer bi imeli volivci odločilno vlogo. In ki si prilaščajo pravico, da se medsebojno dogovorijo o volilnem sistemu, pri tem pa izključijo civilno družbo oziroma državljane.
Prav državljani imajo neodtujljivo pravico, da o sistemu, po katerem bodo volili poslance, odločijo na referendumu.
