Nov petelin, novo upanje za Notre-Dame
Na današnji dan pred petimi leti, začelo se je malo pred sedmo uro zvečer, so bile oči svetovne javnosti uprte v medije, ki so iz sekunde v sekundo spremljali, kako ogenj požira slovito katedralo Notre-Dame, Našo gospo, v Parizu. Še z večjo grozo so dogajanje opazovali Parižani. Francoski predsednik Emmanuel Macron je še isti večer napovedal, da bodo znamenitost obnovili v petih letih. Približno sto dni pred začetkom poletnih olimpijskih iger v francoski prestolnici napovedujejo, da bo do ceremonije ob odprtju že kazala pravo podobo.
Ko se je v požaru porušil znameniti stolpič in nato udrla streha, je postalo jasno, da bo škoda neprecenljiva, ne le materialna, tudi na duhovni in simbolni ravni. Preprečiti je ni moglo niti 400 gasilcev, ki so se borili z ognjem. Natanko dva dneva po požaru so v znak žalovanja iz vseh francoskih cerkva zadoneli zvonovi, tedanji francoski premier Éduoard Philippe pa je arhitekte pozval k prenovi katedrale.
Ikonična cerkev, zapisana na seznam Unescove kulturne dediščine, skoraj tisočletje soustvarja podobo Pariza in velja za njegov simbol ter tudi simbol Francije. Je tudi eden najbolj obleganih turističnih ciljev v Parizu; vsako leto jo obišče več kot 10 milijonov ljudi. Temeljni kamen zanjo so na mestu, kjer je že stal rimski tempelj, posvečen Jupitru, ob navzočnosti kralja Ludvika VII. in papeža Aleksandra III. postavili leta 1163, gradnja je potekala do leta 1260. Osrednja stolpa, visoka 69 metrov, sta bila do dokončanja Eifflovega stolpa leta 1889 najvišja v Parizu.
Notredamsko katedralo so v zgodovini pogosto spreminjali in obnavljali, enega najhujših udarcev pa so ji zadali med francosko revolucijo in po njej, ko so poškodovali številne umetnine in verske predmete ter jo izropali, začasno celo spremenili v skladišče za vino, njene zvonove pa pretopili v topovske krogle.
Petelin kot feniks iz pepela
V tej pariški dami so leta 1431 komaj desetletnega Henrika VI. okronali za francoskega kralja, leta 1804 so tam za francoskega cesarja ustoličili Napoleona I., leta 1909 je bila prav v njej za svetnico beatificirana Ivana Orleanska, leta 1924 je bila tam maša ob odprtju olimpijskih iger, leta 1944 so s petjem Marijine himne proslavili osvoboditev Pariza. A največjo prepoznavnost po svetu ji je prineslo delo Victorja Hugoja Notredamski zvonar iz leta 1831, ki jo je najbrž tudi rešilo pred propadom. V desetletjih po napoleonskih vojnah je bila namreč že tako načeta, da so menda pariški uradniki razmišljali o njenem rušenju, omenjeni francoski pisatelj jo je medtem občudoval in se odločil napisati knjigo, ki bo prebudila zavest o propadajoči dediščini.
Le nekaj let po tem se je začela obsežna prenova, ki jo je vodil francoski arhitekt Eugène Viollet-le-Duc in med drugim zasnoval znameniti koničast stolpič, prav tisti, ki ni preživel požara. Ta je nosil tudi poseben religiozni pomen, saj je bil na vrhu zlati petelin, ki je v sebi skrival relikvije – delček križa, na katerem je umrl Jezus Kristus, del trnove krone in žebelj s križa. Petelina so gasilci čudežno rešili po požaru in bo poslej na ogled v muzeju.
Na novem stolpu, ki je že končan, je dobil mesto (že blagoslovljeni) nadomestek, ki so mu takoj nadeli simbolno vlogo ter ga razglasili za znanilca novega upanja, simbol zmage svetlobe nad temo, kakor se je izrazil glavni arhitekt prenove Philippe Villeneuve. Tudi novi petelin ne bo brez vsebine; v njem bo seznam imen 2000 ljudi, ki so prispevali k obnovi katedrale.
Čeprav za čas, ko naj bi bila prenova končana, še vedno velja konec letošnjega leta, Philippe Jost, vodja javne službe, ki bedi nad deli, obljublja, da bo cerkev vsaj na zunaj kazala svojo nekdanjo podobo do olimpijskih iger, ki se bodo začele 26. julija in bodo trajale do 11. avgusta, približno dva tedna pozneje jim bodo sledile še paraolimpijske. Obe svetovni vojni pa je prestala večinoma nepoškodovana.
Znamenita cerkev naj bi bila vključena tudi v ceremonijo ob odprtju olimpijskih iger. Ta bo tokrat po napovedih prirediteljev potekala drugače. Športniki se občinstvu ne bodo predstavili s klasičnim sprehodom po olimpijskem stadionu, temveč z vožnjo v čolnih po Seni mimo osrednjih znamenitosti, tudi notredamske cerkve.
