Telo plesalca kot zasebni arhiv, ki nosi težo sveta
V Cankarjevem domu nocoj v okviru abonmaja Veličastni gostuje mednarodno nagrajena predstava nigerijskega plesalca in koreografa Qudusa Onikekuja Re:inkarnacija, ki je po njegovih besedah njegova največja in najkompleksnejša do sedaj. Pronicljiv sogovornik nam je v intervjuju poleg svojega pogleda na ples in telo razgrnil še marsikaj drugega, kar presega uveljavljeno zahodno tradicijo razumevanja gledališča, prostora in časa ter razprl vpogled v paralelne umetniške svetove.
Predstava Re:inkarnacija je po eni strani fuzija različnih plesnih stilov in glasbe, po drugi pa predstavlja tudi specifično filozofijo o telesu, času in prostoru. V čem je posebna in unikatna, če jo primerjate z vašimi drugimi deli?
Tokrat sem se odločil, da želim imeti veliko produkcijo. Do sedaj sem večinoma delal solo dela, in to je prvič, da sem delal z veliko zasedbo. Obenem sem, odkar sem se leta 2014 vrnil v Nigerijo, imel vseskozi idejo, da bi vključil družbena omrežja, saj menim, da imajo velik vpliv na prihodnost plesa. Institucije v tem vedno zaostajajo; »zataknjene« so v stara imena, velike koreografe. Tudi dogajanje v plesu se je v tem času spremenilo. Koncept viralnosti prihaja večinoma od mladih ljudi, kar sem zelo hitro videl v Nigeriji in mi je postalo zanimivo. Pomembno mi je, da se ta različna plesna svetova – »stari« svet dramaturgije, gledališča, velike zgodovine in novi svet – povežeta. V predstavi sem našel način, kako v eni produkciji poiskati skupne kulminacijske točke dveh plesnih svetov in ti dve estetiki povezati.
Na kakšen način ste zbirali plesalce? So del vaše kompanije ali ste izbirali preko avdicije?
Leta 2013 sem se odločil, da zapustim Pariz in kompanijo, v kateri sem deloval. Čutil sem težino, pritisk nad načinom, kako so stvari strukturirane. Vedel sem, kaj bi želel delati kot koreograf, in da bo težko. Ko sem prišel, sem videl, da lahko vstopim le z drugačnim načinom, kako »biti umetnik.« Zato sem začel z eksperimentom, z iniciativo Mi vadimo prihodnost.. Na začetku nismo imeli nobenih sredstev, ubrali smo drugačne poti. Ustanovili smo Q Dance Center, ki ni bil plesna šola ali institucija, ampak prostor za eksperimentiranje, kjer smo lahko iskali poti za združevanje plesa in drugih umetniških zvrsti v sodelovanju s širšo skupnostjo. Ta način smo poimenovali Q Dance Act; vključeval je umetniške projekte, delovanje skupnosti in razvijanje talentov, kar mi je bilo še posebej pomembno.
V Nigeriji sem naletel na zelo dobre plesalce, ki pa so imeli zelo malo informacij. Začeli smo izvajati programe za otroke in mladino in trenirati. Veliko sem tudi potoval in začel s plesnimi srečanji (dance gatherings) v Lagosu, ki so vključevala plesalce iz Nigerije in širše. Po štirih edicijah plesnih srečanj sem se počutil dovolj samozavestnega, da sem za teden dni 25 plesalcev povabil na mojstrski tečaj, zatem pa se odločil, da jih izberem deset. Pot do Re:inkarnacije je bila petletni proces.
Kako ste ob izjemnem delu z mladimi v razumevanje plesa vključili jorubsko filozofijo, ki je prav tako vsebinska nit predstave?
Na potovanjih, kjer sem se srečeval z različnimi kulturami, me je najbolj navdušila jorubska tradicija. Je splošno malo poznana, a mi je omogočila poglobljen premislek o svetu danes. Celotna zahodna misel se ne more premakniti daleč od krščanskega koncepta časa – in posledično vse, kar pride v zahodni format, podeduje idejo o linearnosti časa. Znotraj jorubske filozofije gre za cikličnost prostora in časa, kjer ideje mehaničnega, faktografskega časa ne delujejo. V konceptu cikličnosti časa čas postane predvsem točka intenzivnosti; zgrajen je na podlagi dogodkov, ki se zgodijo v določenem dnevu, času, prostoru.
Ta koncept sem začel uporabljati kot dramaturško orodje v smislu, kako uporabiti dogodke in mesta prehajanja od enega trenutka k drugemu namesto od ene scene k drugi. Odkar vemo, da smo del sveta, je svet obenem v nas. Nobena smrt ni končna, vedno ji sledi ponovno rojstvo. Tovrstna filozofija ti obenem da tudi moč, da razumeš, zakaj moraš delovati. Drugo pa je utelesitev svetosti, kar vnašamo v ples. Kako utelesiti povezavo z morjem, živalmi, rastlinami? To so ideje, ki me zanimajo, čeprav so lahko označene kot fetišistične, vudujske. Ko pa na njih pogledaš iz druge perspektive, gre predvsem za ustvarjanja harmonije.
Kako torej iz vidika dramaturgije tovrstne ideje utelesiti kolektivno in postaviti na oder? Predstava namreč vsebuje močne gledališke elemente, denimo kostumografijo, govor.
Zahodni svet ne razume jezika nobene druge kulture zunaj svoje lastne in se ima ne samo za središče sveta, ampak tudi vesolja. Beli človek je utelešenje Boga, kar danes velja za dejstvo. Kljub temu, da smo vsi prebrali Aristotlovo Poetiko kot začetke gledališke misli, prihajam z drugega konca sveta. Menim, da stvari, ki danes veljajo kot dejstva, to niso. Gledališča niso izumili v Evropi. Gledališče je osnovna pot, ki človeka povezuje z nevidnim in odsotnim. Je pot za osmišljanje sveta in iskanje jezika, lepote, glasbe, poezije, giba. Gledališče je osnovna potreba človeštva ne glede na to, iz katerega dela sveta prihajamo. Ko sem prišel v Nigerijo, sem želel to vzpostaviti in v tem vztrajati.
Naša tradicija izhaja iz koncepta maškarade; ki deluje kot nek kiborg element. Ideja prostora na zahodu izhaja iz prostora živih, prostora mrtvih in prostora duha. Pri nas vsi trije prostori živijo skupaj – v istem času. Preko maškarade so se povezovali prostori živih in mrtvih, kar izhaja iz nujnosti po spominjanju, zdravljenju in ustvarjanje ravnovesja med svetom tukaj in tam. Od tod sem začel razvijati koncept dramaturške forme, ki vsebuje veliko kostumov, luči, glasbe, giba. Gib je prostor za lepoto, hrup, kaos, in se, na meji z nezavednim, spaja tudi z občinstvom.
S predstavo ste veliko nastopali po velikih evropskih centrih; na Beneškem bienalu, v Avignonu, Parizu, Lyonu. Kako jo je spremljalo občinstvo? Na predstave s tovrstnimi vsebinami se velikokrat nalepi stereotip »afriška umetnost«.
Ko sem delal predstavo, mi je bilo jasno, da se ne bom šel predstavljanja »eksotike« in da ne želim biti predmet kuriozitete, ampak da me zanima globalna gledališka izkušnja. Obenem se nisem obremenjeval s tem, kako bo predstava sprejeta. Seveda sem se zavedal, da gre za popolnoma afriško estetiko, ampak tega nisem vnesel na romantični način. Vedel sem, da imajo ljudje svoj pogled na določen aspekt »afriškosti«, ampak nisem želel vnesti ničesar od tega. Potem pa sem bil resnično šokiran nad uspehom, ki ga je predstava povsod doživela; v Kanadi, Ameriki, Franciji, Italiji, Grčiji, Afriki … Med drugim so jo v Španiji razglasili za najboljšo mednarodno predstavo leta 2021, nleta 2022 pa jo uvrstili med pet nominirancev za najboljšo predstavo na Nizozemskem. Veliko mi je pomenilo, da moje delo komunicira tudi z veliko skupnostjo ljudi s profesionalnega področja.
Kako torej vidite svojo pot?
Moje delo je precej zaznamovano tudi z osebnim zdravljenjem in samoodkrivanjem. Tudi zato sem na začetku delal veliko solo predstav. Z njimi sem »opravil« veliko dela na sebi. Potem sem vedel, da moram naprej in nekaj narediti za mlade ljudi, za plesalce. Mislim, da je telo plesalca kot zasebni muzej, arhiv. In ta arhiv je danes zasičen z veliko travme, bolezni. Naše telo je bolno; naša civilizacija težka. Telo plesalca nosi to težo in ravno zato imajo plesalci danes močno vlogo. Veliko jih tega ne razume ali ne ve. Vse imamo v svojih telesih, tudi um in nezavedno. In ko telo kot arhiv vključiš v predstavo – razpreš ta arhiv navzen in postane viden. Ni predstava to, zaradi česar jokaš – to si ti. To je v tvojem telesu.
