V nadaljevanju preberite:
Potreba po skrbi za starejše narašča, in ker formalne oblike pomoči ne pokrijejo vseh potreb, se čedalje bolj vključujejo neformalni oskrbovalci, najpogosteje sorodniki, sosedje ali prijatelji. Ti opravljajo nevidno in prikrito delo, ki ga družba ne priznava. Opravljajo ga tako aktivni zaposleni, ki na primer skrbijo za svoje starše, kot starejši ljudje sami, ki skrbijo na primer za bolnega zakonca.
Pandemija koronavirusa je pokazala, da je neformalna oskrba zelo pomemben del vseh sistemov dolgotrajne oskrbe, poudarja Tjaša Potočnik, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, Centru za proučevanje družbene blaginje.Prebivalstvo se stara, starejši imajo čedalje več kompleksnejših zdravstvenih težav, formalne oblike oskrbe v skupnosti so čedalje manj dostopne, delovna doba aktivnega zaposlenega prebivalstva pa se podaljšuje. Delodajalce je treba ozaveščati o tej problematiki. Zdi se, da ukrepi družini prijaznih podjetij ne morejo zmeraj zadovoljiti potreb oskrbovalcev starih ljudi. Zato bi bilo treba bolj raziskovati te potrebe, da bomo bolje razumeli, v kakšnih situacijah se znajdejo neformalni oskrbovalci.
Neformalni oskrbovalci opravljajo veliko dela, ki bi ga morale uradne institucije bolj priznati in ustrezno nagraditi, ugotavlja Anže Štrancar, doktorski študent na katedri za dolgotrajno oskrbo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, ki se ukvarja z neformalno oskrbo ljudi z demenco.
Večji del skrbi za ljudi z demenco, ki živijo v domačem okolju, pade na družinske člane, kažejo raziskave. Zanje največkrat skrbijo njihovi partnerji ali odrasli otroci. Veliko neformalnih oskrbovalcev ljudi z demenco občuti različne stiske in stres, kar je marsikdaj posledica nepoznavanja demence kot bolezni in slabega informiranja o pravicah obolelih. Težko se spoprijemajo z vedenjskimi težavami in agresivnostjo, ki je pogosta pri nekaterih oblikah demence, navsezadnje pa tudi z odločitvijo, ali iskati mesto v institucionalnem varstvu ali ne.
