»Kaj moram trpeti – od kakšnih ljudi!« (Sofokles, Antigona)
K naslovu: Ali kaj smo se naučili iz dram maturitetnega sklopa.
Uvodni citat je bil naslov zadnje šolske naloge, eseja, ki so ga pisali dijaki na koncu svojega šolanja, za še zadnjo oceno. Zdaj, ko so letošnji gimnazijci že odpisali tudi maturitetni esej iz slovenščine, pa se lahko vprašamo, koliko nam je uspelo maturante pripraviti na to, kar se je od njih na maturi zahtevalo.
Letošnja navodila razpravljalnega eseja so dijake in njihove profesorice močno presenetila, vznemirila in razžalostila. Tema letošnjega sklopa je bila namreč Ženska na odru sveta, dijaki pa so morali pisati o didaskalijah, dramskem prostoru/okoliščinah ter o tem, kako oboje sooblikuje dogajanje, vpliva na svobodo odločanja dramskih oseb in še kaj v tem duhu. Tako nekako so jih – po navedbah dijakov – vodila navodila in množično so poročali, da so jih zmedla. Povedali so, da niso točno vedeli, kaj se od njih pričakuje – ali naj vključujejo zgodbo, kje naj prehajajo vanjo, ali naj pišejo samo o prostoru ipd. In kaj naj pišejo o tem – saj o tem nismo prav dosti razglabljali. Ko sem se tako dan po njihovem prvem maturitetnem preizkusu, ki je bil zato nepričakovano stresen uvod v maturo, celo uro pogovarjala z njimi, so iz njih bruhali razočaranje, zmedenost, jeza ali pa so samo nemo in začudeno gledali. Zmedlo jih je, da so navodila v vseh postavkah narekovala pisanje o okoliščinah. Popolnoma sem jih razumela, kajti podobni občutki razočaranja so prevevali tudi mene.
Pol leta smo pet ur tedensko podrobno brali in analizirali drame, se pogovarjali, pisali, skratka poglobljeno obravnavali štiri velike klasične tekste slovenske in svetovne književnosti in skladno z dano temo »preigravali« ženske like z vseh mogočih vidikov (zgodba, osebnost, značaj, dejanja, odnosi, moški, družina, nasilje, vzroki, posledice, aktivnost, pasivnost, sporočilnost, položaj ženske v besedilu, v družbi nasploh, spreminjanje položaja ženske skozi čas …), potem pa na maturi navodila zahtevajo pisanje o didaskalijah in o prostoru. Zame kot učiteljico, ki je dijake pripravljala na maturo in jih skušala pravilno usmerjati, so bila navodila maturitetnega eseja škandalozna. Ne zaradi njihove »prezahtevnosti«, ampak zaradi nepotrebnega in nekorektnega odmika od teme letošnjega sklopa, ki smo jo zaradi tega ekscesa profesorji in dijaki doživeli kot zavajanje. Po pol leta intenzivnega poglabljanja v predpisane drame smo tako vsi doživeli mrzel tuš, zaušnico.
Že 34 let poučujem na srednji šoli, od tega 30 let na gimnaziji. Doslej še niti en moj dijak ni imel popravnega izpita na maturi; nasprotno, v lanski generaciji jih je npr. od 31 kar šest doseglo na maturi vse možne točke (osem točk), štirje so imeli sedem točk, sedem jih je bilo ocenjenih s štirico; to pomeni, da je bila več kot polovica razreda na maturi ocenjena z najvišjimi ocenami.
Poučevanje (slovenščine in književnosti) je danes vedno bolj garaško delo, mlajše generacije praviloma manj berejo, obvladovanje jezika zelo upada, pismenost je vse slabša. Da bi dijakom še pred maturo vrnila zadnji esej z vsemi popravki, priporočili, opombami, ki naj bi jim pomagali še nekoliko izboljšati pisanje, sem morala v štirinajstih dneh prebrati 63 esejev, ki obsegajo povprečno vsaj tri ali štiri strani, pogosto načečkane z grdo, slabo čitljivo pisavo. Dobro napisan esej popravljaš okrog pol ure, tiste slabše pa tudi več kot celo uro. In na koncu, ko naj bi bili opremljeni s kar največ znanja, se žal počutimo kot prevarani, ogoljufani. Učitelj pa se počuti kot bedak, saj svojih učencev, ki so zaupali njegovi presoji, ni ustrezno pripravil na zahteve esejskih navodil. Nismo dovolj razglabljali o didaskalijah (saj smo, ampak ne dovolj za dana navodila), mimogrede – v Smoletovi Antigoni je didaskalij le za vzorec: tri vrstice na začetku drame, slabi dve na koncu, vmes pa jih kakšnih dvajset pove, da Kreon nastopi ali da Haimon odide. Čeprav je didaskalij v Smoletovi Antigoni zelo malo, so – zlasti tiste na koncu – idejno brez dvoma zelo pomembne, a da bi se povprečen dijak samozavestno razpisal o tem, je najbrž le preveč pričakovati.
Težko je razumeti tudi, zakaj so navodila v celoti temeljila na didaskalijah in dramskem prostoru; končno je temeljno v dramatiki dramski konflikt med osebami, stališči, idejami; didaskalije, dramski prostor, čas in podobne prvine niso najpomembnejše. Še zlasti pa je težko o čem takem, bolj obrobnem, pisati povprečnemu, kaj šele manj spretnemu dijaku.
In še zlasti, če je bila tema maturitetnega sklopa Ženska na odru sveta.
Zato smo bili dijaki in učitelji ob letošnjih esejskih navodilih prizadeti. Dijaki so tudi oškodovani, saj marsikdo ni znal napisati tako, kot bi sicer zmogel. Četrtkova preizkušnja je bila za večino šok, še najboljše dijakinje so povedale, da so osnutek (ki je za premislek in strukturo eseja nujen) pisale 40 minut in da jim je za esej zmanjkovalo časa. Mnogi slabše pišoči dijaki pa so se v stiski zatekli k pisanju sicer zahtevnejšega razlagalnega (interpretativnega) eseja, ki ga navadno pišejo spretnejši dijaki, saj ob prvih navodilih niso natančno vedeli, o čem naj sploh pišejo. Prav absurdno bi bilo, da bi ta sicer zahtevnejši esej sedaj zaradi prezahtevnosti prvega, razpravljalnega, izpadel bolje in da bi bili tako mnogi slabše pišoči dijaki zaradi navedenih okoliščin celo bolje ocenjeni.
Šolska maturitetna komisija se seveda lahko sklicuje na dejstvo, da so bila maturitetna navodila vendarle precej podobna tistim za predmaturitetni preizkus. To deloma drži, a tudi tista navodila so bila povsem drugačna od takih, kakršna smo poznali doslej; obenem so usmerjala k stranskim likom, k njihovemu vplivu na dramsko dogajanje, dramsko vzdušje, k njihovemu sooblikovanju sporočilnosti dram. Učiteljice smo si bile enotne, da so bila predmaturitetna navodila zato zelo nenavadna in prezahtevna. Ni se zdelo možno, da bi na maturi lahko pričakovali nekaj tako zahtevnega in glede na dano temo – ženske – obrobnega.
Slišati je, da je tudi na drugih šolah in v drugih krajih ob tokratnih navodilih zelo završalo. V časniku Večer smo lahko prebrali kritično mnenje učiteljice, ki ni želela biti imenovana, in jasno je, zakaj. Pričakovati je namreč, da bodo kritične pripombe sprožile zgražanje nad »glasnikom«; še najmanj, kar si lahko obeta, je, da se bo skušalo izničiti njegove očitke z napadom in s »tehtnimi strokovnimi argumenti«.
Prepričana sem, da se bo lahko s »prijaznim«, dijakom naklonjenim ocenjevanjem maturitetnih esejev končni rezultat nekoliko omilil/zabrisal/skril, svoje pa bo k razporeditvi ocen prispevala še Gaussova krivulja (ocenjevanje esejev bi lahko bila tema drugega sestavka).
Res me zanima: Kaj ste hoteli s takimi navodili? Zakaj? Da ne bi vsi pisali preveč podobno, kot je menil ravnatelj v omenjenem članku v časopisu Večer? To gotovo ne more biti sprejemljiv odgovor – ali pri drugih maturitetnih predmetih ni podobnih, enakih odgovorov na ista vprašanja?
Oprostite, a menim, da je najmanj, kar bi po tem fiasku morali storiti člani strokovne komisije, ki so sestavili tokratna esejska navodila, – priznati napako in se zanjo opravičiti. Napake se dogajajo, vsem; lahko verjamemo, da ta ni bila storjena hote, a doživljamo jo kot napako.
Če smo se česa naučili iz dram letošnjega tematskega sklopa, smo se lahko tudi tega, zakaj Kreontova/Helmerjeva/človeška samopašnost uničuje, zakaj se je treba osvoboditi vloge lutke/žrtve, zakaj je vredno iskati Polineika …
Pod še svežim vtisom antigonske in paževske pokončnosti se sama podpisujem s polnim imenom.
Zaključujem pa s citatom, s Haimonovimi besedami iz Smoletove Antigone, s katerimi je dijakinja ob našem pogovoru po maturitetnem preizkusu duhovito, a nekoliko grenko-hudomušno komentirala esejska navodila.
Žensk pa nikjer!
Preiskal sem hišo od nog do glave,
žensk pa nikjer!
Teiresias, kje imaš ženske?
