Od leta 1901 do lani je bilo ženskam podeljenih šest odstotkov Nobelovih nagrad. Leta 2016 so Združeni narodi razglasili 11. februar za mednarodni dan žensk in deklet v znanosti, da bi opozorili na njihovo vlogo na tem področju. Na ta dan je tudi letos naplavilo vrsto podatkov o položaju znanstvenic v Sloveniji in nagradah, ki so jih prejele slovenske raziskovalke.

Po podatkih statističnega urada je bilo konec leta 2020 med prebivalkami in prebivalci Slovenije, starimi do 69 let, 11.319 oseb z doktoratom, med njimi 54 odstotkov moških in 46 odstotkov žensk. Med tistimi, ki so doktorat pridobili nedavno (leta 2019 in 2020), je delež žensk že 56 odstotkov, torej 10 odstotkov višji. Vendar je med raziskovalci in raziskovalkami v Sloveniji žensk še vedno le dobra tretjina, v visokošolskem sektorju pa nekaj več, okoli 40 odstotkov. Le približno četrtina jih zaseda redna profesorska mesta, ob tem pa je vredno omeniti ohrabrujoč podatek, da je v preteklem letu Univerza v Ljubljani promovirala več profesoric kot profesorjev (33 in 28). Trenutno je v Sloveniji ena rektorica, rednih in izrednih akademikinj na SAZU in IAS pa je le za vzorec, devet odstotkov.

Opozorila na dan žensk hitro pozabljena

Osmi marec, mednarodni dan žensk, je dan podarjanja rož in dajanja komplimentov, praznovanj in opozarjanja na neenako vlogo žensk v družbi. Rože v naslednjih dneh uvenejo, življenje se vrne na ustaljene poti. Že kmalu za tem, konec marca, ministrstvo za visoko šolstvo, znanosti in inovacije objavi razpis za predloge najvišjih državnih nagrad v znanosti: Zoisove in Puhove nagrade in priznanja ter priznanje ambasador oziroma ambasadorka znanosti. Spodbudno je, da je razpis zapisan v moški in ženski slovnični obliki, čeprav v pravilniku po odločitvi službe vlade za zakonodajo ostajamo raziskovalke skrite v moški slovnični obliki.

Zakaj je to vredno omenjati? Raba moške slovnične oblike za oba spola je namreč eden od možnih virov nezavedne pristranskosti, ki je je v znanosti preveč. Tudi na začetku tretjega desetletja v tem stoletju so namreč ženske v znanosti pogosto spregledane. Pa poglejmo številke.

V preteklih letih je odbor za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti obravnaval od 51 do 93 prijav na leto. Število predlaganih kandidatov je, kot ilustrira modro polje v levem grafu, ves čas precej višje od števila kandidatk. Delež kandidatk se je po letu 2020 nekoliko povečal, kar se kaže tudi v višjem deležu prejemnic nagrad in priznanj. Iz omenjenega logično sledi, da je število nagrajenk povezano s prejetimi predlogi.

Za nagrajenke v znanosti sta bili leti 2017 in 2019 alarmantni, saj sta bili med 29 oziroma 18 prejemniki in prejemnicami Zoisovih nagrad in priznanj le po dve ženski. Morda je prav to sprožilo razmislek in obrat, ki je leta 2022 dosegel enak delež nagrajencev in nagrajenk. Lahko bi bili torej zadovoljni, če bi se vsaj približno tako izboljšal tudi položaj raziskovalk na vodilnih mestih v znanosti in na akademijah.

Zaviranje in spodbujanje

V splošnem najbrž lahko rečemo, da uradnih ovir na karierni poti raziskovalk ni. Nevidne ovire pa so tako »stekleni stropovi« kot tudi različna pričakovanja, ki jih družba postavlja pred mlade ženske in moške. Brez podpore v domačem okolju namreč ne gre ali pa je veliko težje. In podpore ter odobravanja pri razvoju kariere so moški, priznajmo, deležni v večji meri od žensk.

Ko sem bila kmalu po diplomi gostja na Chalmersovi univerzi na Švedskem, so mi za mentorja dodelili mladeniča, ki sem ga videvala vsak drugi dan. Pred kratkim je postal oče in s partnerico, prav tako raziskovalko, sta si delila skrb za novorojenega otroka tako, da nobeden od njiju ni prekinjal karierne poti. Oba sta hodila na univerzo vsak drugi dan. Od takrat sem postala mama in babica, sistem in miselnost v Sloveniji sta se v tem obdobju precej izboljšala. Za hkratno, izmenjujoče koriščenje starševskega dopusta pa v svojem delovnem okolju slišim le izjemoma. Pogosteje slišim o dilemi mladih doktoric, ki zaradi družinskih razmer omahujejo z odločitvijo o daljšem podoktorskem izobraževanju, ki je pogoj za nadaljevanje znanstvene kariere. Odločitev je včasih težka, rezultat pa je lepo viden: po doktoratu število raziskovalk upade.

Zunanjemu svetu večinoma nevidni pritiski bližnje okolice na mlade doktorice torej veliko prispevajo k njihovemu neenakemu položaju v znanosti. Karieristka je tudi v Sloveniji še vedno slabšalen izraz za žensko, še posebno za mlado mamo. Kot bi bila kariera rezervirana le za moške. Zato ni čudno, da kar polovica znanstvenic, ki po doktoratu nadaljujejo kariero na znanstveni ustanovi, že po nekaj letih obupa, saj so mnoge v družinskem okolju precej bolj obremenjene od svojih moških kolegov ali pa so zaradi odsotnosti z dela po rojstvu otroka ocenjene podpovprečno. Znamenite škarje v poročilu She Figures, ki ga vsako leto objavi evropska komisija, v tem življenjskem obdobju neusmiljeno režejo.

Hvalevredno pa je, da obstajajo mehanizmi spodbude in opogumljanja. Podobno kot mnoge druge evropske države Slovenija omogoča enakovrednejšo razdelitev odsotnosti z dela obeh staršev ob rojstvu. Vendar tu verjetno trčijo ob odklonilen vpliv okolja očetje. Brez dvoma pa k izboljšanju deleža znanstvenic poleg nenehnega opozarjanja na neenak položaj žensk prispevajo tudi akcije, kot so štipendije L'Oreal-Unesca Za ženske v znanosti in Inženirka leta. Bodo imele L'Orealove štipendistke ustrezno podporno okolje in razmere za napredovanje, ali bodo čez čas trčile v stekleni strop, ki ga ustvarja nezavedna pristranskost? Kaj pa mlade, izpostavljene inženirke? Imajo dovolj vpliva na dekleta, ki čutijo željo po inženirskih poklicih, pa jih okolje, včasih tudi šolsko, od njih odvrača? Pomembno vlogo pri spodbujanju žensk v znanosti bo gotovo izkazala tudi iniciativa OnaVe, ki tistim, ki so jo pripravljeni najti, osvetljuje pot do strokovnjakinj, strokovnjakinje pa spodbuja, da glasno povedo, da to so. Pogosto je namreč razlog za manjši delež žensk na vodilnih položajih ravno »samocenzura«, do katere vodita pretirana skromnost in strah pred izpostavljenostjo.

Neke vrste strah nas pogosto tudi zavira pri izražanju svojega mnenja, kadar to ne podpira večinskega. A naj zapišem: moti me, da mene in kolegic, odličnih raziskovalk, ne naslavljajo pravilniki in mnogi razpisi. Da iščemo (le) dobre mentorje, da na slikah manjkajo akademikinje. Žal mi je, da moramo imeti L'Orealovo štipendijo, ki vsaj peščici sposobnih deklet pripravi kanvas in jim pomaga zgraditi samopodobo, ki jih dela močnejše. Moti me, da je preveč besed namenjenih dolžini njihovega krila, neprimernosti nošenja hlač na podelitvah in nasploh videzu. Da moramo imeti izbor inženirke leta, združenje OnaVe. Seveda pa sem vesela in hvaležna, da vse te iniciative obstajajo in spodbujajo dekleta in ženske pri uresničevanju njihovih sanj o uspehu.

Zato bi najraje končala v ženski obliki, čeprav v tem zapisu naslavljam oba spola. Zavedam se, da gre marsikomu ta pristop pošteno na živce. Ne le moškim, tudi nekaterim ženskam. Verjemite, da je šlo tudi meni marsikaj na živce. Na primer, da sem bila celo življenje delavec, raziskovalec, da sem celo diplomiral in magistriral. To se je sicer (obakrat) zgodilo po pomoti, zaradi osebnega imena, ki je lahko tudi moško. Vseeno sem z veseljem sprejela rdeči knjigi. (Zabavno je bilo videti pogled rektorja, ki je v pričakovanju diplomiranca zagledal velik nosečniški trebuh). Preden bi mi v moškem spolu izpisali tudi tretjo, ob doktoratu, sem omenila, da bi tokrat prosila za listino v ženskem spolu. Ostala pa sem delavec, raziskovalec, mentor. Vendar se je tudi to v zadnjem času spremenilo. Delovno dobo zaključujem kot delavka, mentorica, raziskovalka. Z zadovoljstvom torej opažam, da se je v času mojega dela v znanosti marsikaj že spremenilo na bolje. A enakosti v Sloveniji še nismo dosegli.

Drage znanstvenice, priznajmo, da danes to ne bi bile, če ne bi ženske, kot je bila na primer Ana Mayer Kansky, kljub negodovanju okolice in, prepričana sem, tudi lastni negotovosti, vztrajale na poti do doktorskega naziva. Vrsta vztrajnih posameznic v preteklosti je s težavo utrla pot svojim naslednicam, zato je prav, da tudi me nadaljujemo to pot. In povejmo na glas, da bi si Rosalind Franklin in njej podobne raziskovalke za svoje znanstvene dosežke zaslužile mesto na odru ob podeljevanju nagrad.

––––

Dr. Saša Novak je znanstvena svetnica na Institutu Jožef Stefan in redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Je velika promotorka znanosti in po več kot 45 letih dela v raziskovalni dejavnosti polovično upokojena. Med letoma 2018 in 2021 je bila tudi članica komisije za enake možnosti na področju znanosti.