Gore niso telovadnica, bivaki pa ne brezplačna prenočišča
Naravne lepote so najpogostejši motiv za obisk Slovenije, kar zlasti v zadnjem desetletju zelo občutijo gorski reševalci. Število intervencij zaradi nesreč v gorah se je od leta 2013 skoraj podvojilo, lani ji je bilo nekaj manj kot sedemsto. »Turistov bo v prihodnjih letih le še več, zato moramo biti na to pripravljeni,« je opozoril Klemen Belhar, podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije na današnjem posvetu Odgovorno v gore v okviru sejma Alpe-Adria in vrgel žogico predvsem turističnem delavcem. Primanjkuje pa predvsem, kot so ugotavljali, zanesljivih informacij v angleškem jeziku.
Gorski reševalci in Planinska zveza Slovenije (PZS) že lep čas opozarjajo, da postajo razmere v hribih nevzdržne in da morajo k temu, da bo v prihodnje nesreč manj, pripomoči turistični delavci z ustreznim informiranjem obiskovalcev. »Ni več čas za leporečenje, nesreč je preveč,« je opozoril Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS, »imamo številne preventivne programe, naloga Slovenske turistične organizacije (STO) je, da jih pošlje v svet.« Pri tem je ciljal na marketinška orodja, s pomočjo katerih je Slovenija predstavljena kot odlična destinacija za doživetja na prostem, tudi v gorah, ki pa nikakor niso primerna za vsakogar.
Romantika pod Skuto in Storžičem
Kot že velikokrat so bili pri opisovanju razmer in nesreč v gorah najbolj slikoviti tisti, ki takrat, ko je treba, priskočijo na pomoč. Klemen Belhar je nanizal nekaj primerov iz lanskega leta, nekateri so že odmevali v medijih. Tako si je neki par zaželel romantični večer v bivaku pod Skuto. Končalo se ni prav nič romantično, toda fotografije idiličnega in arhitekturno všečnega bivaka, po možnosti v soju sončnega zahoda, res vzbujajo napačne predstave. »Bivaki v gorah niso brezplačna prenočišča, ampak zatočišča v nujnih primerih,« je opozoril Belhar.
Prav nič romantično se ni končalo niti »lahkotno feratkanje« nizozemskega para na Storžič, po zavarovani poti skozi Žrelo, ki je v zadnjem času zelo priljubljena, ne le pri tujih, tudi pri domačih obiskovalcih. Ko so prišli gorski reševalci na pomoč omenjenemu paru, je bil že sprt, ker pot ni bila takšna, kot sta si predstavljala. Presenečenje je čakalo tudi francoskega turista, ki se je novembra v športnih copatih odpravil na Triglav in očitno ni pomislil, da bi tam lahko bil že sneg. Primer nikakor ni anekdota, saj je tam zelo trpel, komaj preživel noč, utrpel ozebline, je opozoril Belhar in se vprašal, kam si je predstavljal, da gre.
»Ljudje imajo res kdaj smolo in gredo stvari narobe, toda v zadnjih letih opažamo precejšnje število nesreč, pri katerih ne gre za to, da so imeli smolo, niti za to, da so ravnali tvegano ali nespametno, ampak zares ne vedo, kaj pomeni iti v gore. Te nesreče bi v veliki meri lahko preprečili in tukaj ima pomembno vlogo turistična skupnost,« je opozoril. Ključno je ustrezno informiranje: »Sanjamo o tem, da bi vsak turist, ki si v Sloveniji želi v gore, dobil informacije, ki so strokovne in temeljite, kako se lotiti planinarjenja glede na letni čas, kaj potrebuje in na koga se lahko obrne, če potrebuje planinskega ali gorskega vodnika.«
Se pa morata družba in država zavedati, da bo treba gorsko reševalno službo tako ali drugače okrepiti in ji pomagati, da se bo lahko ustrezno odzvala na vse nesreče, ki jih bo verjetno še več, je še opozoril Belhar na razpravi, ki so se ga udeležili tisti, ki lahko prispevajo k bolj odgovornemu komuniciranju o (ne)varnosti obiskovanja gora.
Namesto tenisa in jadranja
Med njimi so policisti, ki izvajajo preventivne akcije in informirajo obiskovalce na najbolj kritičnih predelih, je dejal Bojan Kos iz Gorske policijske enote, a tudi on opaža veliko vrzel v osnovnem poznavanju slovenskih gora, kjer večinoma ne moremo govoriti o pohodništvu (hiking), ampak o gorništvu (mountaineering). »Konfiguracija terena v Sloveniji je specifična, že nizki hribi imajo lahko značilnosti visokogorja.« Za primer je navedel pot čez Komarčo do Črnega jezera, ki v bistvu nima veliko višinskih metrov, vendar je zelo zahtevna in izpostavljena. »Podobno je s Prisojnikom, Mojstrovko in Razorjem, kamor gredo ljudje hodit, kar naenkrat pa se znajdejo v zelo zahtevnih razmerah, brez izkušenj in ustrezne opreme.«
Največ težav pri informiranju obiskovalcev iz tujine, kjer je prva zagata že ustrezno poimenovanje, kakor je omenil Kos, a tudi v slovenščini je cela množica poimenovanj za težavnost poti. Kot je povedal Matej Kandare, direktor GIZ Slovenia Outdoor, so pri pripravi novega kataloga o pohodniških doživetjih v Sloveniji naleteli na več kot 270 različnih izrazov za oceno težavnosti posameznih tur. Zato je treba priti do konsenza že pri izrazoslovju in nato pripraviti enotne informacije, ki jih potrebujejo ljudje za obisk gora.
K številčnosti obiskovalcev gora seveda prispevajo tudi Slovenci. »Hoja v gore je postala modni način rekreacija, podobno kot nekoč tenis ali jadranje,« je ponazoril Martin Šolar, podpredsednik PZS. Obiskovalci gora so večinoma zelo dobro opremljeni, pomembnejše vprašanje je, ali znajo to opremo uporabljati. »Hoja v gore je vseživljenjski proces, ki ga ni mogoče usvojiti na enem hitrem tečaju. Gore niso telovadnica. Če ti je v telovadnici slabo, greš ven, spiješ energijski napitek, v gorah pa je lahko več ur do doline.«
Pri domačih obiskovalcih gora je treba več narediti za vzgojo, je poudaril Tadej Debevec iz Zveze gorskih vodnikov Slovenije, pri turistih pa je v ospredju vodenje. »Pri tem je zelo pomembno, da turistične agencije ali turistični uradi goste, ki bi radi izvajali zahtevnejše dejavnosti, usmerijo h gorskim vodnikom,« je poudaril.
Promocija simbolne gore je šla predaleč
Na STO se zavedajo pomena odgovorne komunikacije, zato pri promociji na svojih kanalih vključujejo ustrezne nagovore in opozorila, pozivajo k prilagojeni izbiri poti in ustrezne opreme, se je na pozive odzvala Aleksandra Jerebic Topolovec iz omenjene organizacije. Ali ni prostor za to tudi portal I Feel Slovenia, je opomnila moderatorka pogovora Marjana Grčman. »Cilj krovnega turističnega portala je navdušiti potencialnega turista, da se odloči za Slovenijo, za podrobnejše informacije pa jih tudi mi s povezavami usmerjamo naprej,« je pojasnila predstavnica STO in dodala, da bi potrebovali še kakšen dodatni vir, morda o vremenskih razmerah v gorah. Težava je predvsem pri podrobnejših virih v tujem jeziku.
Tako se lahko zgodi, da tudi na sejmu v tujini naletijo na vprašanje, kako priti v enem dnevu na Triglav, kakor je Klemen Langus, predstavnik Skupnosti Julijske Alpe in direktor Turizma Bohinj, ponazoril napačno razumevanje slovenskih gora. »Očitno je šla promocija te simbolne gore predaleč,« je ugotavljal. Za primer, kako se je po njegovem mnenju treba v prihodnje lotiti promocije, je navedel Juliana SkiTour, doživetje turne smuke v Julijskih Alpah. »Pričakovati je, da bo turna smuka zaradi klimatskih sprememb doživela velik porast, zato smo ta program razvili z namenom, da bi usmerili obisk, a izključno z gorskimi vodniki.«
Izobraziti pa je treba tudi turistične delavce, je bilo slišati opozorila, v Ticih namreč na vrhuncu poletne sezone sedijo priložnostni delavci, ki obiskovalcem le ponudijo brošuro in jim zaželijo lep izlet. Langus se je strinjal, da je nujno zagotavljanje ustreznega kadra, kajti informacija izza pulta je tudi v informacijski dobi ključnega pomena (Tic v Bohinju, denimo, obišče 150.000 ljudi na leto).
Vsekakor pa je treba veliko pozornosti nameniti objavam na družbenih omrežjih, ki so neskončen vir napačnih predstav. Klemen Belhar je opozoril še na odgovornost turističnih agencij, ki vabijo na doživetja v Sloveniji, denimo s fotografijo lednega plezanja, kakršnega zmorejo le redki posamezniki in v razmerah, kakršne so morda le vsakih deset let, ali na ekstremno turno smuko med visokimi skalami.
