Čudeži piranske Marije Tolažnice
Če v Piranu ne bi bilo čudežev, bi verjetno imeli manj izbrušenih cerkvenih biserčkov in s tem manj kulturnih znamenitosti. Ena takih je pravkar prenovljena cerkvica Marije Tolažnice, mimo katere se vsako leto vali na stotisoče turistov, a le malokdo ve, da bi v njej lahko užil nekaj prav posebnih dragocenosti človeške ustvarjalnosti. Za nedavni (prenovitveni) čudež v Mariji Tolažnici so najzaslužnejši piranski župnik Zorko Bajc, restavratorki Mira Ličen in Mateja Krošelj (ta iz podjetja Gnom) ter zgodovinarka Daniela Milotti Bertoni.
Uspešno so prenovili notranjost cerkvice Marije Tolažnice.
Marija Tolažnica je nenavadno bogato opremljena majhna cerkvica.
Piran se za številne svoje dragocenosti lahko zahvali čudežem. Tako se je, na primer, dvema čuvajema vinogradov 14. avgusta leta 1511 prikazala Marija in ju nagovorila, naj prepričata piranske mestne veljake za obnovo strunjanske cerkve. To se je pozneje uresničilo in strunjanska cerkvica je še pol tisočletja za tem na dan Marijinega vnebovzetja najpomembnejše romarsko središče v Istri. Je pa strunjanskemu čudežu sledilo še več drugih čudežnih poskusov, ki jih je koprski škof Peter Pavel Vergerij raziskal in razkril kot goljufije. S tem se je sicer zameril številnim krojačem vraž in prirejenih čudežev, in ker je poleg tega vse raje prisluhnil protestantom, se je še toliko bolj zameril cerkveni oblasti. Bežal je v Nemčijo in Primožu Trubarju pomagal, da smo Slovenci prišli do prve knjige.
Marija z detetom
se je leta 1692 potila
Primer omenjamo predvsem zato, ker se čudeži v Istri niso nehali. Tako se je ikona Marije z detetom v piranskem hospicu (špitalu) maja leta 1692 začela solziti oziroma potiti. Nihče ne ve, kako in kdaj je v mestu najstarejše do zdaj znano umetniško delo, na topol in lipo naslikana ikona iz 14. stoletja prišla v Piran. Akademska slikarka in restavratorka Mira Ličen meni, da je bila ena od votivnih podob bogatejše piranske družine ali pa kakšnega tujega dobrotnika, ki je delo podaril hospicu. Koprski škof Naldini je v svojem Cerkvenem krajepisu leta 1700 bizantinsko ikono natančno opisal in zapisal, da se je v Piranu maja 1692 ustavila družina kalvinskih krivovercev, vendar spreobrnjenih v pravo vero. Spala je v sobi z ikono in opazila, da se je ikona začela potiti. Pričanju najprej niso verjeli, zato so stvar temeljito preučili, saj so potenje slike opazili še v naslednjih mesecih z mnogimi kapljami znoja na rokah, obrazu Marije in drugod.
O čudežnem potenju ikone je tistega leta, ko se je v v Piranu rodil slavni Giuseppe Tartini, pričalo še več ljudi. Po nekaterih zapisih naj bi bila priča solzenju ali potenju celo Catterina Zangrando, mati slavnega Giuseppeja Tartinija, le dober mesec ali dva po violinistovem rojstvu. Skupina duhovnikov, dveh zdravnikov in koprskega škofa je torej primer raziskala. Ugotovila je, da kapelj potu ni mogoče utemeljeno pripisati ne vlagi starega, že črvivega, lesa, ki je bil sicer dobro osušen, ne hladu v sobi, kakor tudi ne kaki drugi zvijači, ker ni bilo nobene sledi. Škof je zato odredil javno čaščenje in 6. januarja 1693 so ikono z vsemi častmi in blagoslovi preselili v več sto let staro bližnjo špitalsko cerkev sv. Mihaela in jo potem preimenovali v cerkev Marije Tolažnice. Ikoni so na začetku 18. stoletja nad glavnim oltarjem postavili kamnito okrašen tabernakelj in okvir, v katerem stoji še danes.
Iz Tolažnice je italijanska oblast odnesla Tiepola
Bogati Pirančani so potem prav za ta oltar okoli leta 1730 pri beneškem mojstru Giambattisti Tiepolu naročili veliko oltarno sliko Marijo s pasom, v njegovi delavnici in delavnici Giuseppeja Angelija pa še več drugih del tedaj uglednih slikarskih delavnic in z njimi okrasili cerkev. Marijo s pasom so iz te cerkve italijanske oblasti odnesle kakih 210 let kasneje, skupaj s stotnijo drugih umetnin, ki so jih 1940 umaknili pred vojno nevarnostjo. Slika beneškega mojstra iz te cerkve je zdaj v Trstu (Muzej Sartorio) in čaka na trenutek, ko se bo prej ali slej morala vrniti domov.
Bizantinska ikona, na kateri nikoli več niso opazili potenja ali solzenja, je tedaj ostala v Piranu, a so jo pred kakimi 50 leti nepridipravi ukradli iz tedaj nezaklenjene cerkve. Našli so jo v smeteh, vendar je manjkala ena tretjina ikone. Potem so jo več desetletij skrivali v župnišču. Dokler je v zadnjem letu ni rekonstruirala in obnovila Mira Ličen.
Marije – dojilje
Vse ikone iz 14. stoletja z območja Beneške republike imajo skupno tipologijo Device Marije dojilje, s simboličnimi tremi cvetovi v njenih rokah, dveh angelih ob Marijini kroni, Jezusov plašč, naglavno pokrivalo, stekleničko za dojenčka (tettina), rdečo obleko in pozlato. V tem primeru je Mira Ličen izjemoma rekonstruirala izgubljeno tretjino ikone.
Ni pomembno,
kakšen čudež se je zgodil
Restavratorka in Zorko Bajc sta pojasnila, da se v primerih popolnega uničenja ali izginotja dela umetnine po restavratorskih principih tega ne rekonstruira. Toda v tem primeru ni šlo le za umetnino, ampak je ikona namenjena tradicionalni ljudski pobožnosti, čaščenju Marije, ki je s svojim čudežem opozorila nase. »V bistvu niti ni pomembno, ali se je čudež sploh zgodil in kakšen je bil. Pomembneje je, da je vzbudila v ljudeh čustva, zaupanje in utrdila vero, jih potolažila tako, da so ji zato obnovili in posvetili cerkev,« je pojasnila Mira Ličen, ki je sliko ustrezno oskrbela, namesto manjkajočega lesa je na ikoni dodala del nove aralditne plošče, jo patinirala in podobo rekonstruirala s pomočjo črno-bele fotografije, ki je bila na voljo. »Podobne ikone z enakim ikonografskim slogom imajo tudi nekatere druge cerkve ob obeh obalah Jadranskega morja. Glede na slog sodi v 14. stoletje in je za zdaj najstarejša umetnina, ki jo hrani Piran,« je povedala restavratorka.
Župnik je naročil več raziskav lesa (dendrološko in karbonsko analizo), vendar do zdaj še nimajo rezultatov, ki bi pojasnili leto nastanka ikone. »V cerkvi smo že pred 20 leti poskrbeli za statično prenovo stavbe, prenovo pročelja in izdelali novo streho. Tokrat pa so poleg obnove ikone in desetih platen v zadnjem poldrugem letu obnovili tudi izstopajočo okrasno štukaturo na stropu in vgradili nova okna. Nekaj preostalih platen (vseh je 20) je že pred 60 leti obnovil Restavratorski center iz Ljubljane. Delno so poskrbeli tudi za zaščito dragocene intarzije in obnovo zelo bogatega lesenega okvira iz beneške delavnice Brustolon. Za tokrat predstavljene restavratorske posege smo namenili 140.000 evrov, veliko večino je prispevala župnija, le sedem tisoč evrov je dodala občinska uprava za sedem macesnovih oken. Seveda bo treba prenoviti še kamniti oltar in bogato leseno opremo,« je povedal Zorko Bajc.
Mnoge srbijo prsti
Potem ko so večji del ikone dobili nazaj (in še ni bila obnovljena) je župnik Bajc v Italiji kupil poceni ponaredek podobne ikone, ki so jo le dobro leto za tem nepridipravi spet ukradli. Zaradi številnih kraj so že pred tem na piranske cerkve namestili rešetke in je večino cerkva mogoče ogledovati le skozi rešetke. Na vprašanje, kako bi si več radovednežev lahko ogledalo umetnine v piranskih cerkvah, je župnik odgovoril, da le tako, če bi turistično gospodarstvo ali občina prispevala za varovanje umetnin v času ogledov. Zdaj so večinoma pod ključem in si jih je mogoče od blizu ogledati med občasnim bogoslužjem v njih. Piransko stolnico pa tudi v okviru ogleda cerkvenega muzeja.
Kako sprejeti množice turistov
Piransko cerkveno četrt obišče vsako leto več kot pol milijona turistov. Večina se samo sprehodi mimo rešetk na cerkvenih vratih. Iz cerkva so odnesli veliko dragocenosti, zato jih brez strogega nadzora ni mogoče imeti odprtih. Iz Marije Tolažnice so poleg originalne ikone ukradli celo njen ponaredek. Mestna oblast je pred težkim izzivom: kako sprejeti množice radovednih obiskovalcev, kako polepšati mesto in ga ohraniti pred vse številnejšimi turisti.
Na vprašanje, kdaj se bo v Marijo Tolažnico vrnila Marija s pasom Giambattiste Tiepola, je Zorko malce skrivnosten: »Čez 16 let. Tedaj bo sto let od umika slik in njihovega zadržanja v Italiji.« Svojo napoved je pojasnil z naslednjo razlago: »Tudi za vračilo Narodnega doma v Trstu je Italija potrebovala sto let.«
Kako čudežna bi šele bila Marija Tolažnica in koliko dragocenejše bi bile druge piranske cerkvice, če bi vanje vrnili vse odnesene umetnine, ni treba ugibati. Že zdaj gre mimo glavne ulice piranskih cerkva v Piranu po Bajčevem štetju več kot pol milijona turistov na leto. Toda večina vidi in užije le majhen delček neizmernega bogastva mesteca, polnega majhnih čudežev.
Ikona Marije z detetom se je po pričevanju več ljudi potila zgolj leta 1692, skoraj 400 let po svojem nastanku. Pirančani so to razumeli kot božje znamenje. Zdaj je čudež vsakič, ko prenovijo kaj od dragocene cerkvene opreme.
»Za veliko večino prenove moram skrbeti sam. Zdi se, kot da občine vsi ti spomeniki in dragulji, ki jih premoremo, ne zanimajo najbolj. Mene je sram razpadajočih in neurejenih spomenikov. Zato sem, na primer, letos poskrbel za trato in tlak pred vhodom v cerkev. Ampak videz Pirana in njegovih spomenikov ni stvar skrbi za vero,« meni župnik, ki se že spopada z novo nalogo: zelo zahtevno in kompleksno prenovo piranskega zvonika, ki jo bodo izpeljali prihodnje leto.
