Na filozofski fakulteti UL gostoval ugledni izvedenec za Hegla
Minuli teden so na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v projektu Heglova politična metafizika gostili Deana Moyarja, uglednega profesorja filozofije na Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer poučuje od doktorata na Univerzi v Chicagu leta 2002.
Dean Moyar velja za enega od pomembnejših »heglovcev« v ZDA, leta 2021 je pri Oxford University Press napisal tudi pomembno delo Hegel's Value, v katerem je preizkusil drugačno interpretacijo pravice kot živečega dobrega. Trenutno v okviru Oxford Studies in Philosophy and Literature pripravlja zbornik o Mobyju Dicku.
V treh dneh je na treh predavanjih predstavil zahtevnejše teme iz nemške klasične filozofije, ki se nanašajo na Heglovo misel. Na prvem (v torek) je na FF osvetlil Heglovo dedukcijo pojma znanosti, na drugem (v sredo) je na Vodnikovi domačiji (zdaj zaradi prenove te v središču Ljubljane) razpravljal o vprašanju, ali je umna volja lahko zla, in na tretjem (v četrtek) je na FF razpravljal o realizmu in idealizmu v Heglovi Fenomenologiji duha.
Temeljno vprašanje dedukcije
Pri vprašanju Heglove dedukcije znanosti je Moyar pokazal na osnove in razvoj projekta, ki ga je Hegel pravzaprav podedoval od Kanta (metafizična in transcendentalna dedukcija) in Fichteja. Primerjal je Heglovi deli Fenomenologija duha in Znanost Logike, torej tudi vidik Logike, ki ga je Hegel omenil že v Fenomenologiji. V Znanosti Logike je namreč zatrdil, da Logika ne more imeti predpostavk, hkrati pa, da je dedukcijo stališča Logike podal že v Fenomenologiji duha. Za razliko od drugih interpretov, ki trdijo, da program Logike ne potrebuje fenomenološkega uvoda, je Moyar dokazal, da je pri razumevanju Heglove filozofije treba vprašanje dedukcije vzeti za temeljno. Zakaj?
Teza o dedukciji temelji na Kantovi transcendentalni dedukciji kategorij, kar je razvil v Kritiki čistega uma. Tam Kant postavi tezo, da se enotnost samozavedanja in enotnost sveta objektov kot pojavov vzajemno pogojujeta. Gre za izhodišče, ki deluje tudi pri razumevanju Heglove Fenomenologije v razmerju do Znanosti Logike. Tudi v obrnjenem smislu, kajti postavlja se celo obratno vprašanje, ali Fenomenologija sploh potrebuje Logiko in v nadaljevanju Enciklopedijo, če ta projekt dedukcije reši že sama.
Drugo predavanje je bilo namenjeno vprašanju, ali je umna volja sploh lahko zla.
Moyar je predavanje začel z vpeljavo lika iz dela Hermana Melvilla Moby Dick: »Začetno stanje izdelanega človeka, je mislil Ahab, je umazanost.« Problem je nato izpeljal takole: Čeprav so zla dejanja vsakdanji del človeškega življenja, imamo velike težave pri razlagi zlega kot dejavnosti umnega bitja. Že Platon je zatrdil, da nihče ne dela slabega hote. Če sodimo umno in če rabimo voljo le tedaj, ko sledimo svojim sodbam, nismo zares mi, ko storimo nekaj zlega.
Preden je v tem problemu prišel do Hegla, je predavatelj začel pri avtorjih nemške klasične filozofije, tistih, ki so umno voljo vezali na svobodo in avtonomijo.
Da bi lahko utemeljil človekovo zmožnost za zla dejanja, je Kant moral spremeniti začetno stališče, da je samo moralna volja svobodna. Fichte je zavračal človekovo možnost zavestne zle volje, v svojem idealizmu je torej sledil Platonu. Hegel je razširil prostor in odprl prostor za zavestno zlo voljo tako, da je zlo navezal na človekovo občo dovzetnost za notranjost in subjektivno svobodo.
Dejstvo, da je Hegel sposoben razložiti pojav zla, sicer nedvomno govori v prid njegovemu revolucionarnemu pojmovanju umnosti, vendar je Moyar pri tem pripomnil, da to tudi naznanja krizo modernega subjekta. Čeprav se Heglova teorija nagiba k reduktivni razlagi zla, obenem kaže, da moderno življenje postavlja posameznike v položaj, ko niso več sposobni videti svojih napak in lastne hipokrizije.
Predavanja je sklenil v četrtek s predavanjem o realizmu in idealizmu v Heglovi Fenomenologiji duha. S tem je pravzaprav nadaljeval temo, ki jo je nastavil v torek.Heglovo metodo samopreizkušanja upodob zavesti, je povedal, lahko razumemo kot sklepanje z realizma na idealizem na način, ki ohranja realistično razumevanje objektivnosti.
