Če ni vode, tudi namakalni sistem ne pomaga
Letošnja letina hmelja je podobna lanski, hmeljarji so pridelali okoli 2500 ton hmelja. Na hmeljiščih brez namakalnih sistemov je bila podpovprečna. Vendar tudi namakalni sistemi niso učinkoviti, če ni vode, je povedal direktor Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS) Bojan Cizej in dodal, da bi bili nujni mokri zadrževalniki. V IHPS hmeljarjem pomagajo tudi z vzgojo bolj odpornih sort, prilagoditve na podnebne spremembe pa bodo največji izziv prihodnjih let.
Ko so hmeljarji pred 70 leti z zavedanjem, da brez znanja ni napredka, ustanovili IHPS, so imeli še kako prav. Po Cizejevih podatkih je v Sloveniji okoli 120 hmeljarjev. Največ v Spodnji Savinjski dolini, kjer je tudi daleč največ hmeljskih površin, sledijo Koroška, Ptuj, Ormož. »Hmelj je bil vedno izvozno blago in s tem podvržen konkurenci. Zato se je precej zgodaj pojavila potreba po dodatnem znanju. Imeli smo srečo, da smo locirani sredi uporabnikov, da smo razvili dober sistem in model prenosa znanja, od ciljnih raziskav preko specialistov do samih uporabnikov. Dobro sodelujemo tudi s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije (KGZS) in mislim, da smo lahko res primer dobre prakse ostalim panogam v Sloveniji,« je dejal Cizej.
Včerajšnjega praznovanja 70-letnice inštituta se je udeležila tudi kmetijska ministrica Irena Šinko, ki je dejala, da so bili hmeljarji leta 1952 zelo pogumni: »Vedeli so, da brez lastnega znanja, brez razvoja ni napredka.« Dodala je, da ministrstvo, kamor danes spada IHPS, »prepoznava inštitut kot strateškega partnerja«. Podobno je dejal tudi predsednik KGZS Roman Žveglič: »Vsi smo podvrženi globalnemu trgu. Če nimaš kvalitete, te ni. Je pa hmeljarstvo edino, ki ima svoj inštitut. Prav znanje pa je tisto, ki pelje v napredek.«
Tretji v Evropi in peti na svetu
Kot je dejal Žveglič, je Slovenija tretja po pridelavi hmelja v Evropi in peta na svetu. Več kot 95 odstotkov hmelja izvozijo. Hmeljarji so z IHPS zelo povezani, so tudi v odboru za tehnologijo in žlahtnjenje, je povedal predsednik združenja hmeljarjev Janez Oset: »Do leta 1971 je bila tu le ena sorta, to je savinjski golding. Od leta 1971 do danes so v IHPS vzgojili 21 svojih sort, osem sort je še v počivanju, okoli 13 jih je v hmeljiščih. Nove, aromatične sorte so zelo zanimive za kraft pivovarje.«
Kot je dejal Cizej, je 98 odstotkov nasadov posajenih s slovenskim hmeljem, požlahtnjenim na IHPS. Pod več novih sort hmelja se je podpisala doc. dr. Andreja Čerenak, predsednica strokovnega sveta na IHPS. Na praznovanju je med drugim povedala, da so v zadnjih 20 letih vzgojili 12 novih sort, sodelujejo z različnimi znanstvenimi ustanovami, v Sloveniji največ z ljubljansko biotehniško fakulteto, pa s številnimi tujimi ustanovami, imajo več objav v uglednih znanstvenih revijah. Sodelujejo pa tudi v pedagoških vodah. Do doktorata so pomagali več mladim, hkrati pa izvajajo tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo, doslej jo je pridobilo natančno sto pivovarjev in pivovark.
Cilj: vsi hmeljarji do standarda kakovosti
Največji izziv bodo podnebne spremembe. Hmeljarstvo je bilo prvo, za katerega je država namenila denar za namakalni sistem in vložila precej denarja, a zgodba ni končana, pravi Cizej: »Nimamo še centra za namakanje. Kot bi si doma kupili najboljšo peč, pozabili pa na termostat. Letos se je tudi pokazalo, da nam nič niso koristili namakalni sistemi, če nismo imeli vode. Dobiti moramo torej tudi mokre zadrževalnike.« Nadaljujejo z žlahtnjenjem v smeri bolj odpornih sort, zmanjšujejo uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Cizej pa si je zadal še cilj, da bi v petih letih med vsemi hmeljarji zagotovili standard kakovosti: »S tem bi bili prvi v Evropi.«
Po Cizejevih besedah so hmeljarji prodali okoli polovico letošnje letine, a ostaja še nekaj hmelja iz preteklih let. Na to je vplivala covidna kriza in zmanjšana prodaja piva, s tem pa manjše povpraševanje po hmelju ter dobra lanska letina v Nemčiji in Ameriki.
