Tiskarna, kopališče, nekdanji skedenj in grdi raček, ki je postal labod
Vse do jutri v okviru 15. festivala Odprte hiše Slovenije po Sloveniji vabi kakovostna slovenska arhitektura. Pod naslovom Arhitektura novih priložnosti letos tako kot v drugih desetih evropskih mestih, združenih pod Open House Europe, izpostavlja vprašanje vključenosti vseh ljudi in interesnih skupin v grajene in oblikovane prostore skupnosti ter v družbi, ki jo vse bolj zaznamujejo segregacija, izključenost in gentrifikacija, zastavlja vprašanja enakih možnosti in novih priložnosti.
»Izpostavili smo prostore, ki lahko spreminjajo odnos ljudi do ključnih družbenih vprašanj, ki smo jim priča. Arhitektura sama ne more spreminjati sveta, lahko pa postavi izhodišča ter s podporo širših politik, družbenoekonomskih in socialnih, ponudi priložnost za spremembe,« je prepričana arhitektka Lenka Kavčič, ki pri festivalu sodeluje od začetka.
Zato letos vabijo v vrtce, soseske najemnih neprofitnih stanovanj, prostore, ki so namenjeni izobraževanju, znanju, skupnostim in ki so dostopni vsem, ter v mnoge prenovljene hiše in javne stavbe, tudi objekte kulturne dediščine, ki podpirajo idejo o tako imenovanih »brown field investicijah«, pri katerih za nove stavbe ne jemljemo več nove zemlje, ampak gradijo oziroma prenavljajo na obstoječi.
Kot opominja vodja festivala arhitektka Eva Eržen, bodo del festivala tudi vodstva brezdomcev po Nevid(e)ni Ljubljani, Muzej za arhitekturo in oblikovanje in Igriva arhitektura pa bosta pripravila delavnice in vodstva za najmlajše. Vsi projekti so vključeni tudi v glasovanje za nagrado OHS, edino nagrado te vrste pri nas, s katero javnost nagrajuje ne samo avtorje arhitekte, temveč predvsem ozaveščene investitorje, ki so omogočili nastanek kakovostne arhitekture.
Kot sta še poudarili sogovornici, s festivalom, ki ponuja živo izkušnjo – te ne more nadomestiti ne fotografija ne kateri drugi medij, obiskovalce spodbujajo, da zavzamejo aktiven odnos do prostora. Da bi slehernik razumel, da je prostor skupna vrednota in se tako obnašal, ko je investitor in ko je uporabnik, ko dela zasebno in ko dela za javnost.
Vurnikovo kopališče in bazen Radovljica 1933, prenova 2023, biro Stvar
Letos mineva 140. obletnica rojstva Plečnikovega sodobnika, arhitekta in profesorja Ivana Vurnika. Po njegovih načrtih je bilo leta 1933 zgrajeno tudi kopališče v Radovljici kot zgleden primer funkcionalizma, toda že dobrih trideset let zatem so se začele predelave, s katerimi so bili izgubljeni ključni elementi prvotne zasnove. Pred trinajstimi leti se je začelo načrtovanje rekonstrukcije kompleksa za celoletno uporabo, lani je bila izvedena prva faza.
Avtorja rekonstrukcije, arhitekta Marko Smrekar in Aleš Vodopivec, sta pri zasnovi novega kompleksa izhajala iz starih načrtov, fotografij in zapisanih spominov, saj od Vurnikovega bazena tako rekoč ni ostalo nič. Identična je le lokacija, umeščena na polico pod ledeniško moreno, ob vznožju Oble Gorice, odkoder se odpirajo krasni razgledi proti Jelovici, Stolu, Karavankam.
»Vurnikova zasnova je obravnavala celotno kopališče kot eno samo zgradbo, ki jo obvladuje enotna arhitektura. Bazensko ploščad sta na severni in južni strani omejevali stavbi, vzdolž pobočja Oble Gorice ju je povezovalo stebrišče s kabinami, proti zahodu pa se je kompleks odpiral soncu in pogledom. Elegantna betonska konstrukcija skakalnega stolpa, ki je predstavljal vertikalni poudarek kompleksa, je sčasoma prerasla v simbol prepoznavnosti kopališča. Z vidika tehnologije je treba omeniti inovativno bakreno streho, ki je omogočala sončno ogrevanje bazenske vode,« opisujeta zasnovo, ki sta jo tudi sama poskušala reinterpretirano poustvariti.
Južno od olimpijskega bazena so v 1. fazi zgradili novi stavbni trakt, v katerega so umeščeni nova recepcija, garderobe, sanitarije, gostinski lokal in notranji bazen, velik 16x10 metrov, namenjen plavalnemu opismenjevanju otrok, rekreaciji in zdravstvenim terapijam. V drugi fazi, katere začetek je odvisen od finančnih sredstev, bodo celostno prekrili olimpijski bazen s pomično streho ter na severni strani zgradili zrcalni trakt, kjer bo imela prostore administracija olimpijskega centra, tu bodo umeščeni še fitnes, velnes in potrebna tehnologija.
Pri novem kopališču, namenjenem domačinom, turistom, vrhunskim in rekreativnim športnikom ter osebam, napotenim na terapevtsko zdravljenje, pa bodo poustvarili tudi nekdanjo značilno vertikalo z novim stolpom, ki bo kot zaletna ploščad vodil do toboganov, ponujal pa bo tudi razgled na pokrajino.
Hiša za pet svobodnih duhov v okolici Bleda, 2023, Biro Gašperič (Matej Gašperič)
Aktivna štiričlanska družina je na dvorišču svoje kmetije v okolici Bleda želela zgraditi majhno družinsko hišo, a ko sta si prvotni izvajalec (ta projekta potem sicer ni delal) in pozneje še arhitekt ogledala lokacijo, sta jim predlagala, naj raje obnovijo 120 let star skedenj in ga preuredijo v svoj novi dom. Ob zamisli so bili sprva zadržani, potem pa so jo posvojili ter na družbenih omrežjih celo vpeljali svoj hashtag #staroinnovovsozitju, kjer so z objavami sledilcem omogočali spremljanje prenove.
Projekt je podprla tudi pristojna konservatorka ZVKDS z območne enote Kranj Saša Roškar, zdaj ga spomeniška služba navaja kot enega zglednih primerov, kako se lotiti takšnih obnov, ki je tudi zaradi omejenih finančnih sredstev sicer trajala desetletje, a ker je družina bivala v sosednji hiši, se ni tako zelo mudilo. Se je pa v tem času razširila še za enega člana.
Kot pripoveduje arhitekt Matej Gašperič, so poskušali ohraniti čim več starega, in na prvi pogled je komaj opazno, da gre za družinsko hišo. Konstrukcija je bila zdrava, potrebovala je le dodatne ojačitve zaradi nove strehe ter nekaj predelav zaradi bivanjskega tlorisa. »Projekt pa je bil specifičen predvsem v tem, da je bilo, nasprotno kot pri drugih projektih, bistveno več treba biti prisoten na gradbišču, skoraj ničesar ni bilo mogoče zares predvideti, neprestano je bil treba iskati rešitve, loviti stike med starimi in novimi elementi ... Smo se pa trudili, da bi nove elemente pustili jasno vidne,« pripoveduje.
Objekt so izolirali od znotraj po principu sendviča, kar jim je omogočal dokaj velik volumen poslopja. Kot ocenjuje sogovornik, je bila obnova približno za tretjino cenejša, kot bi bila novogradnja, ključno pa je bilo, da so vsi vpleteni v projektu, od naročnika do izvajalca in spomeniške službe, projekt vzeli za svojega in stremeli k istemu cilju. Bivanje v takšnem lesenem ambientu z vsemi španjami vred pa ima svoj čar.
Stanovanjska soseska Rakova jelša II v Ljubljani, 2023, Nava Arhitekti
Pet nizkih podolgovatih stanovanjskih stavb s 156 neprofitnimi najemnimi stanovanji ter prostore lokalne skupnosti je Stanovanjski sklad mestne občine Ljubljana zgradil po zmagovalni natečajni rešitvi biroja Nava arhitekti. Imajo ravne ozelenjene strehe in so umeščene tako, da tvorijo dva vzdolžna niza objektov z osrednjim ozelenjenim atrijem, ki predstavlja skupni vrt soseske. Osrednje zelene površine prekinjajo tlakovana dvorišča za igro in druženje.
Kot poudarja soavtor, arhitekt Aleksander Lužnik, so se pri zasnovi naslonili na tipologijo širšega okoliškega območja, ki ga zaznamujejo strnjeni nizi hiš vzdolž ulic, tipologija večstanovanjskih objektov pa izhaja iz gabarita vrstnih hiš, ki jih je v širšem območju veliko. Prav tako so že na začetku izbrali opeko.
»Rakova jelša je bila vedno grdi raček v širšem območju tega dela mesta ob območjih, kot so Trnovo, Murgle, Kolezija in Prule. Ta območja najbolj zaznamuje uporaba fasadne opeke, ki tvori večje sklope zazidave, kot so atrijske hiše v Murglah in trnovski bloki. Prav tako je javni prostor z ograjami, predvsem na Opekarski ulici, oblikovan v opeki, tako da smo tudi s ponovitvijo tega elementa poskušali vzpostaviti povezavo med naštetimi predeli,« zamisel pojasnjuje sogovornik. Stanovanja so velika od 30 do 75 kvadratnih metrov, imajo pokrite lože, shrambe pa namesto v kleteh, ki jih tu zaradi barjanskih tal ni bilo mogoče urediti, urejene na odprtih stopniščih.
Soseska se ponaša tudi z večnamenskim prostorom lokalne skupnosti, ki so ga zasnovali kot dvojno dvokapnico, s čimer so se navezali na okoliške strnjeno grajene hiše in tako tudi z njimi vzpostavili navezavo. V tej dvojni dvokapnici bosta poleg skupnostih prostorov še dva prostora za poslovno dejavnost. Pred njo pa je urejen trg, skupni zunanji prostor za druženje stanovalcev tako nove soseske kot bližnjih stanovalcev, in je edini javni prostor na tej lokaciji.
Tu so zasadili sadna drevesa in lipo, tu naj bi potekali druženja in dogodki, tu se bo ustavljal tudi bibliobus. »Ob Ljubljanici pa smo predvideli še park, ki ga je podprl tudi sklad MOL, česar smo zelo veseli, saj bo v prihodnosti postal del velikega zelenega prostora s sprehajalno potjo ob Ljubljanici,« je sklenil sogovornik.
Izpostavili smo prostore, ki lahko spreminjajo odnos ljudi do ključnih družbenih vprašanj, ki smo jim priča.
Lenka Kavčič
Revitalizacija Tiskarne Mladinska knjiga v Ljubljani, 1966 Savin Sever, prenova 2024 Ofis arhitekti
Predlani se je za ljubljanskim Bežigradom začela celovita prenova nekdanje tiskarne Mladinska knjiga modernističnega arhitekta Savina Severja, za katero je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, leto zatem še nagrado Zveze društev arhitektov Jugoslavije (SDAJ). Danes je eden redkih njegovih ohranjenih objektov in se varuje kot stavbna dediščina. Z njeno zasnovo je Sever izpolnil vse zahteve tehnoloških procesov – velike proste površine, fleksibilnost tlorisa, dobro klimatizacijo in dnevno svetlobo v delovnih prostorih skozi trikotne strešne svetlobnike, ki slovijo kot eno najbolj razpoznavnih značilnosti njegove arhitekture.
Velik izziv je bil po besedah arhitektke Špele Videčnik v veliki industrijski stavbi organizirati novo namembnost. Odločili so se, da pisarne – zdaj tam domujeta IT podjetji – organizirajo čim bolj ob zunanjih robovih stavbe, levo in desno, v sredino pa postavijo fitnes studio.
Ker so po zakonodaji za pisarniške prostore predpisane zahteve, med drugim tudi zagotovitev naravne svetlobe, so odprtje z novimi steklenimi površinami predvideli, kjer je bilo to že prej nakazano – na delu stavbe za nakladanje in vnos strojev.
Sicer pa je bil največji izziv za arhitekte, kako objekt, ki je bil zaradi tiskarske dejavnosti zasnovan tako, da se bo čim bolj učinkovito hladil, učinkovito izolirati in premostiti vse toplotne mostove zaradi betonskih nosilcev ter izpolniti spomeniške zahteve. »Pri prenovi smo se zelo opirali na originalne načrte, največji izziv, torej izolacijo, pa smo rešili s prezračevano fasado in materiali, tudi vlaknocementnimi ploščami, ki jih je uporabil tudi Sever,« je dejala sogovornica.
Vstop v stavbo, ki je namenoma dvovišinski prostor, kar že na prvi pogled priča o mogočnosti te nekdanje industrijske hale, so prestavili na ulico Mašera Spasića in ga zazelenili, s tem pa ustvarili novi javni prostor, ki ga tam nikoli ni bilo.
