V prispevku preberite:
Kot urejena kolesarska pot se Parenzana na italijanski strani začne pri Miljah (če želite, se tam lahko konča), kjer jo je menda treba kar malce iskati. Že tam in na slovenski strani je pretežno asfaltirana, le na nekaj odsekih so uporabili fini prodec. Celoten slovenski del je uvrščen v državno kolesarsko omrežje pod oznako D6, je tudi del evropske kolesarske mreže EuroVelo 8.
Po trasi lahko vozimo s kakršnimkoli kolesom, srečevali boste zelo različne kolesarje; družine ali starejše kolesarje, ki se jim ne mudi in uživajo v zaledju glavnih prometnic. Pogosto vas prehitijo skoraj pravi športniki na cestnih specialkah, ki so v času izjemnih uspehov Rogliča, Pogačarja in drugih domačih profesionalcev vse bolj priljubljene tudi pri slovenskih rekreativcih.
Na hrvaški strani postane Parenzana zahtevnejša. Nekaj več je vzponov, a vendar blagih, saj so bili speljani tako, da jih je zmogel vlak. Podlaga je makadam ali zbita zemlja, kar je primerno predvsem za gorska kolesa. Vendar zadnja leta več rekreativcev uporablja t. i. gravel kolesa ali makadamkarje, za katere se zdi, kot da so bili zamišljeni prav za Parenzano. So dovolj hitri in lahki, imajo pa pnevmatike z več oprijema. Na obeh straneh meje je poleg tega vse več rekreativcev na električnih kolesih, ki tudi na vzponih še omogočajo uživanje v vožnji.
Na Parenzano lahko vstopimo tu ali tam, jo samo preizkusimo ali na njej ostanemo dan ali dva, lahko pa se odpravimo tudi na tri- ali petdnevni izlet. Mnogi bolje pripravljeni rekreativci jo prevozijo v celoti v enem kosu. Če se pošalim, pridejo na cilj celo prej, kot je to nekoč uspelo vlaku, ki je za pot od Trsta do Poreča potreboval v povprečju šest do sedem ur.
