Po skoraj pol stoletja Rusi znova na Luno
Dolgo, dolgo časa Rusija ni poslala odprave na Luno. Sedeminštirideset let je namreč minilo, odkar je Luna 24 raziskovala površje Meseca. Sredi noči proti površju Roskozmos pošilja njeno naslednico – Luno 25, ki naj bi pristala na južnem polu, kjer ni pristala še nobena sonda.
Letos je proti Luni že poletelo nekaj odprav, nekaj pa jih še bo. Japonski Hakuto-R se ni proslavil s pristankom, zanj zdaj držijo pesti v Indiji, saj je na poti Čandrajan 3, ki bo na južnem polu skušal pristati predvidoma 23. ali 24. avgusta.
Ponoči ob 1.10 po srednjeevropskem času bodo proti Mesecu svojo novo odpravo poslali tudi Rusi. Ko je površje raziskovala predhodnica najnovejše odprave, je obstajala še Sovjetska zveza. Luna 24 je bila (dolgo) zadnja v seriji sond s tem imenom. Poletela je 9. avgusta 1976, na Mesecu pristala 18. avgusta, 22. avgusta pa je na svoj domači planet prinesla 170 gramov vzorcev. Pred njo sta bili povratni odpravi še Luna 16 in Luna 20. Ta sovjetski program ima dolgo in uspešno zgodovino. Uradno je bilo z besedo Luna poimenovanih 24 plovil, izstrelili so jih precej več, vendar neuspešnih odprav niso preimenovali. V programu so Sovjeti imeli številne mejnike: Luna 2 je bila 14. septembra 1959 prvi človeški objekt, ki je dosegel površje Lune, Luna 3 je prva slikala nam nevidno stran Lune, Luna 9 pa je bila prva sonda, ki je 3. februarja 1966 uspešno mehko pristala na Luni.
Izstrelitev: predvidoma 11. avgusta ob 1.10
Masa (ob izstrelitvi): 1750 kg
Predviden kraj pristanka: krater Boguslawsky na južnem polu
Predvidena življenjska doba: eno leto
Zdaj štiriindvajsetica končno dobiva naslednico. Primarni cilj odprave je, da znova zaženejo lunarni program, da svetu Rusija pokaže, da je še sposobna pristajati na Luni – uspešen pristanek imajo v rokah še vedno le tri države: ZDA, Rusija (oziroma Sovjetska zveza) in Kitajska (ta se denimo lahko pohvali s prvim pristankom na nam nevidni strani). Rusi pa nameravajo pristati na južnem polu – če jim bo uspelo, bo to zanje nov »prvič«, in v času, ko je ruski vesoljski program (in celotna Rusija) na slabem glasu, bi bili tega dosežka v državi še kako veseli. Za osvojitev južnega pola se torej zdaj borijo z Indijci, ki so s Čandrajanom že v orbiti – uspešno se je utiril 5. avgusta.
Pristanek v kraterju ob južnem polu
Po pojasnilih Roskozmosa za Reuters bo Luna 25 do cilja prispela v petih dneh, od pet do sedem dni naj bi potem krožila v orbiti, nato bi sledil pristanek. Po tej časovnici bi Rusi prehiteti Indijce, vsekakor si odpravi ne bosta »nagajali« oziroma ni možnosti za trk, saj sta lokaciji pristanka povsem različni.
Luno 25, ki naj bi na površju, če ji bo pristanek uspel, delovala eno leto, bodo izstrelili z raketo sojuz 2.1b z vesoljskega izstrelišča Vostočni na skrajnem vzhodu Rusije. Izstrelitev so večkrat zamaknili, med drugim so lani odkrili težave s sistemom za nadzor hitrosti. »Dela pri ustvarjanju plovila Luna 25 so končana,« so julija oznanili v podjetju Lavočkin, kjer so ga izdelali. »Načrtovano je, da bo to prva odprava na svetu, ki bo pristala na južnem polu Lune in tam opravila raziskave prsti ter pri tem iskala vodni led,« so dodali.
Pristajalnik (odprava ne vsebuje roverja) bo predvidoma pristal v kraterju Boguslawsky (imenuje se po nemškem astronomu Palmu Heinrichu Ludwigu von Boguslawskem) na južnem polu, ki je zanimiv torej tudi za Indijce, pa seveda za Američane – Nasa namerava tam pristati s posadko v odpravi Artemis 3. Tam je tudi največ možnosti, da odkrijejo vodni led, ki je pomembna surovina pri načrtih, da bi človeštvo na Luni postavilo stalna raziskovalna oporišča. Tudi Rusija si seveda, kot še številne druge države, želi v prihodnjih letih na Mesecu pristati s posadko in tam zgraditi stalno oporišče.
Luna 25 je od predhodnice kajpada povsem drugačna, vendarle je minilo že skoraj petdeset let. »Sonda temelji na izključno ruski izdelavi in na zadnjih tehnoloških dosežkih v vesoljski industriji,« so pojasnili pri Lavočkinu in dodali, da je bila njihova glavna naloga »razvoj tehnologij za mehek pristanek v polarnem območju in za tamkajšnjo raziskovanje«.
»Sovjetske lunarne odprave so pristajale v ekvatorialnem območju, nova odprava pa bo pristala na precej bolj zahtevnem terenu,« so dodali. Sonda je sestavljena iz pristajalnega podnožja s štirimi nogicami in motorji za zaviranje, na zgornjem delu so solarni paneli, komunikacijski sistem, računalniki in vsi znanstveni instrumenti. Pristajalnik ima 1,6 metra dolgo robotsko roko, s katero bo pobiral vzorce, koplje lahko do globine 25 centimetrov. Na roki je 4,7 centimetra dolga cev z notranjim premerom 1,25 centimetra, v katero lahko nabere vzorce. Pristajalnik je opremljen s šestimi znanstvenimi instrumenti: Adron-LR je spektrometer za gama žarke in nevtrone, ki bo preučeval regolit, Aries-L bo zaznaval nabite delce v eksosferi, LIS-TV-RPM je infrardeči spektrometer za zaznavanje vode, Lasma-LR pa masni spektrometer za preučevanje sestave regolita, PLM bo preučeval prah v ekosferi, STS-L pa je kamera.
Pri odpravi Luna 25 je sodelovala tudi Evropska vesoljska agencija, ki je za pristajalnik izdelovala kamero Pilot-D, ki bi snemala samo pristajanje, vendar je Esa, kot je znano, z Rusijo po napadu na Ukrajino prekinila sodelovanje. Največja žrtev te prekinitve je bil seveda evropski marsovski rover Ex Mars, ki pa jim ga je vseeno nekako uspelo rešiti, da ne postane le muzejski eksponat – zdaj velja, da bo rover poletel, a ne pred letom 2028.
Esa je sodelovala še pri pripravi odprav Luna 26 – gre za orbiterja – in pristajalnika Luna 27. Kamera Pilot-D je bila po pojasnilih Ese že nameščena na Luni 25, vendar so po prekinitvi sodelovanja Roskozmos prosili, naj jo vrnejo Esi. Za Luno 27 pa je Esa razvijala instrument Prospect, s katerim bi preučevali hlapne snovi, Esa je instrument nato ponudila Nasi in pa tudi japonski Jaxi. Za letos je načrtovanih še nekaj odprav na Luno, po ruski bo predvidoma 26. avgusta že poletela japonska odprava Slim, o kateri pa več v prihodnjih izdajah naše rubrike.
