V nadaljevanju preberite:

Svetovna razstava, tokratna je v puščavskem Dubaju v Združenih arabskih emiratih, je svet – svet v malem, kakor vselej dokaj nenavaden, saj se države na njem predstavljajo kar se da lepo: kažejo, kaj najboljšega premorejo in kaj izjemnega zmorejo, o čem premišljajo za prihodnost. Bahanje je splošen diskurz (samopromocije), univerzalno razumljiv za vsakega obiskovalca, ne glede na to, s katerega konca planeta prihaja in v kaj verjame.

Vsak paviljon, v katerega radovedno vstopi, je zanj svojevrstna učna ura: denimo iz sodobnih tehnologij in vizij, iz interaktivnega igranja, iz različnih kultur in zgodovine, tudi priložnosti ter ne nujno nazadnje iz geografije. Po ogledu megalomanskih paviljonov svetovnih velesil, tudi paviljonov posebno ljubih držav, kot so Slovenija, Francija in Portugalska, ter še uničene Sirije in nekaterih drugih družb je bilo za odraščajočega otroka in nič manj za otroka jugoslovanskega socializma zanimivo videti, s čim se leta 2021 hvali Zahodni Balkan, vsaj nekatere nekdanje jugoslovanske republike.