Ludwig Wittgenstein in zakladnica zakoncev Schedlmayer
Na prelomu 19. in 20. stoletja, v obdobju belle époque, je bil Dunaj eden od najbolj turbulentnih družbenih biotopov na svetu. Bil je glavno mesto Avstro-Ogrske, takrat druge največje države v Evropi, ki ji je vladal dolgoživi cesar Franc Jožef. Po eni strani je bila to okostenela monarhija, ki je vrela pod cesarskim pokrovom iz različnih razlogov, ne samo nacionalnih. Konec 19. stoletja je Dunaj izredno zrasel in bil nekaj časa po številu prebivalcev šesto največje mesto na svetu. Tukaj so sobivali aristokrati, industrijska in trgovska buržoazija, množica revnih delavcev, priseljenci iz različnih delov monarhije: Čehi in drugi Slovani, Judje, Madžari ... V tem heterogenem okolju je cvetela umetnost modernizma.
Posebni razstavi v dunajskem Muzeju Leopold sta dodatno ogledalo kalejdoskopa umetnosti s konca 19. in začetka 20. stoletja ter njenih sodobnih odsevov: Zbirka Schedlmayer: Odkritje!
(na ogled do 20. februarja 2022) in Ludwig Wittgenstein: Fotografija kot analitična praksa (do 6. marca 2022).
Je nejasno jasnejše od jasnega?
Nov način umetniškega izražanja so večinoma financirali bogati industrialci. Eden od finančno najmočnejših podjetnikov tedanje Avstro-Ogrske je bil Karl Wittgenstein. Bil je tudi umetniški mecen in oče enajstih otrok. Njegova najbolj znana sinova sta bila Paul Wittgenstein, ki je izgubil roko v prvi svetovni vojni in postal najslavnejši enoroki pianist v zgodovini, ter Ludwig Wittgenstein, eden od najpomembnejših filozofov 20. stoletja. Hčer Margareto Wittgenstein, poročeno Stonborough, lahko vidimo v Novi Pinakoteki v Münchnu na odličnem portretu Gustava Klimta. V tretji dunajski mestni četrti je Hiša Wittgenstein, mojstrovina moderne arhitekture.
Filozof Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je umrl pred sedmimi desetletji, pred natanko sto leti, leta 1921, pa je objavil svoje prvo veliko delo Tractatus logico-philosophicus. Razstava Ludwig Wittgenstein: Fotografija kot analitična praksa ga ne prikazuje kot avtorja filozofskih del, ampak fotografijo opazuje skozi njegove oči. Wittgenstein je zbral in imel v lasti številne fotografije, o njih je pisal komentarje in jih veliko tudi sam posnel. »Ali je neostra fotografija lahko posnetek ene osebe? Ali je neostro sliko bolje vsakič nadomestiti z ostro? Ali ni prav neostra slika tisto, kar pogosto potrebujemo?« je zanimalo Wittgensteina.
Filozof Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je umrl pred sedmimi desetletji, pred natanko sto leti, leta 1921, pa je objavil svoje prvo veliko delo Tractatus logico-philosophicus.
Kustosa razstave Verena Gamper in Gregor Schmoll sta šla po stopinjah Wittgensteinovega odnosa do fotografije. Velik del eksponatov so fotografije (in nekatera druga dela) 46 sodobnih umetnikov mednarodnega kova. Med njimi so Vito Acconci, John Baldessari, Hanne Darboven, Olafur Eliasson, Nan Goldin, Peter Handke, Birgit Jürgenssen, Mike Kelley, Sherrie Levine, Sharon Lockhart, Inés Lombardi, Sigmar Polke, Gerhard Richter, Cindy Sherman, Hiroshi Sugimoto, Andy Warhol, Gillian Wearing, Peter Weibel, Heimo Zobernig itd.
Čeprav obiskovalcu, ki se ne poglobi v Wittgensteinov odnos do fotografije, ni vedno jasno, zakaj njegova filozofija odmeva na nekaterih razstavljenih fotografijah sodobnih umetnikov, ki spodbujajo drugačne načine razmišljanja in interpretacijo motivov, ujetih v fotografski objektiv.
Nova generacija zbirateljev in mecenov
Od marca 2019 je v Muzeju Leopold stalna razstava Dunaj 1900. Nekaj več kot 1300 eksponatov prikazuje dosežke tistega časa na področju likovne umetnosti, arhitekture, oblikovanja, glasbe, plesa in drugih področij človeškega duha: medicine, psihologije, filozofije, prava, ekonomije itd. Razširitev na to temo je posebna razstava Zbirka Schedlmayer: Odkritje!, ki kaže, da tudi v novejšem času obstajajo zbiralci, ki strokovno zbirajo umetnine določenih umetnikov in umetniških obdobij.
Fritz Schedlmayer (1939–2013) in njegova žena Hermi (1941–2018) sta bila uspešna poslovneža, ki sta že imela otroke iz prejšnjih zakonov, ko sta se spoznala v sedemdesetih letih 20. stoletja. Leta 1989 so kupili vilo Rothberger v Badnu pri Dunaju, ki jo je leta 1912 obnovil Otto Prutscher. Med obnovo vile sta Hermi in Fritz Schedlmayer odkrivala različne vidike Prutscherjevega opusa, se vse bolj navduševala nad tem umetnikom ter sistematično preučevala njegovo življenje in delo.
Otto Prutscher (1880–1949) je bil eden od najbolj vsestranskih umetnikov dunajske moderne.
Otto Prutscher (1880–1949) je bil eden od najbolj vsestranskih umetnikov dunajske moderne, podobno kot na primer Josef Hoffmann, ki je bil Prutscherjev profesor na dunajski Šoli za umetnost in obrt, prav tako je bil njegov profesor slikar Franz Matsch. Prutscher je preživel obe svetovni vojni, od preloma 19. in 20. stoletja do druge svetovne vojne je igral pomembno vlogo v vseh reformističnih umetniških gibanjih, od dunajske secesije do nemškega Werkbunda.
Bil je arhitekt hiš in interierjev, oblikovalec razstav in ploden dizajner vsakdanjih predmetov, od pohištva do tekstila. Kot arhitekt je zasnoval 50 stavb in oblikoval približno toliko razstav ter 170 interierjev zasebnih hiš, kavarn, trgovin ..., oblikoval je tudi več kot 200 kosov pohištva. Ustvaril je veliko natančnih risb in skic, tudi za projekte, ki niso bili realizirani. Več kot 200 podjetij je izdelovalo predmete, ki jih je oblikoval Prutscher, med njimi legendarna proizvajalca pohištva in drugih gospodinjskih predmetov Thonet in Wiener Werkstätte (Dunajske delavnice), stara manufaktura porcelana Augarten pa tudi znano tekstilno podjetje Backhausen.
Leta 2017, nekaj let po smrti Fritza Schedlmayerja, je njegova vdova Hermi dunajskemu Muzeju uporabnih umetnosti (MAK) podarila veliko Prutscherjevih risb in predmetov iz srebra, stekla in keramike. Ko je umrla tudi Hermi, je MAK Prutscherjeva dela pokazal na večji razstavi, ki je bila odprta od jeseni 2019 do jeseni 2020. Hkrati je objavil dvodelno monografijo o Prutscherjevem opusu, ki jo je Hermi natančno preučevala nekaj desetletij.
Zdaj v Leopoldovem muzeju Prutscherja spet doživljamo kot izjemno ustvarjalnega umetnika. Eksponati so njegovo pohištvo, stekleni predmeti, svetilke, ure, keramika, porcelan, dela v kovini, tekstilu, usnju, pa tudi nakit. Vedno je bil pripravljen prisluhniti željam zasebnih naročnikov in podjetij, za katera je delal. Vsa njegova dela odsevajo izjemno kreativnost, skrbno izbiro materialov, ki so prilagojeni obliki in funkciji izdelka, ter premišljen dizajn in visokokakovostno ročno izdelavo.
Strokovna javnost še pred kratkim ni vedela, da sta zakonca Schedlmayer zbrala tudi pomembno kolekcijo slik nemškega ekspresionizma pa tudi avstrijskega modernizma. V zbirki Schedlmayer so tudi dela Karla Hoferja, Christiana Rohlfsa, Maxa Pechsteina, Ernsta Ludwiga Kirchnerja, Broncie Koller-Pinell, Jeana Eggerja, Antona Koliga in nekaterih drugih vodilnih predstavnikov teh umetniških gibanj, ki so imela širok in velik vpliv.
