Sladoled na najbolj samotnem ferskem otoku
Nenavadna antropološka knjiga Mi, hominini, ki smo jo pravkar dobili v slovenskem prevodu, vsebuje pogumen zapis: »Človek je odklon. Le da je samega sebe razglasil za normo.« Na Kalsoyu, najbolj samotnem od vseh Ferskih otokov, ni razloga, da te definicije ne bi upoštevali kot preverjeno dejstvo. In kar je najlepše – v tem ni nič slabega. Pravzaprav je dobro, da je tako.
Adrenalin divje odmaknjenosti je tisti, ob katerem življenje domačinov res ne more biti povsem običajno. Tujce, ki ovešeni s fotoaparati vdiramo v njihovo zasebnost, sprejemajo hladno in ne posebno prijazno. Vse gre na način, podoben tistemu, ki jim ga ponuja njihov svet. In ta svet je takšen – njegov veter je mrzel in osamljenost brezkončna. Je prazen, tih in pozabljen. Trud je potreben za vse. V tem svetu ni zlatih sončnih zahodov brez črne tesnobe noči.
Proti otoku
Ferski otoki že sami po sebi niso v središču zanimanja množičnega turizma. Avtobusno skupino na vsej dolgi poti po otokih srečaš le redko. Večino obiskovalcev še vedno sestavljajo individualni popotniki in pustolovci. Lokalci so postavili mejo, kaj je zanje še sprejemljivo. Samo dva odstotka bruto domačega proizvoda dobijo od turizma in s tem so povsem zadovoljni. Nobenega pohlepa ni v tem. Kljub temu pa ostaja neodgovorjeno vprašanje, kaj bi se zgodilo, če ne bi praktično vsega preostalega dohodka – in tega ni malo – prinesle srečne okoliščine življenja sredi bogastva, ki ga še omogoča Atlantik, veliki ocean.
Kalsoy, ta piščal, kot ga kličejo zaradi njegove ozke in podolgovate oblike, se naskoka turistov uspešno ubrani že takoj na začetku. V Klaksviku, drugi največji vasi na otokih, je majhen pomol. Avto zapelješ tja gor in nato šteješ, kateri si v vrsti, kar ti ne vzame posebno veliko časa. Ko pripluje Sam, majhen trajekt, rjast in star, ti je jasno, zakaj vsi to počnejo. Častitljivo hropeči petdesetletnik sprejme natanko dvanajst vozil. Za tolažbo – nekoliko pozneje izpluje še enkrat. Kapitan v tanki beli srajci v mrzlem vetru osebno nadzira vkrcanje, šele nato se umakne v majhno kabino za eno osebo, od koder upravlja plovilo.
Recimo, da ti vkrcanje uspe in še ne razmišljaš, kako se boš pozno popoldne spopadel z istim ali morda – vendarle gre za povratek – še hujšim problemom. Zdaj pluješ. Skozi Pollur – ozek prehod, ki ga spredaj in zadaj zapirajo piramide ogromnih gora. Na fjord sije sonce in Kalsoy se kmalu prikaže v tem soncu, ki ni črno sonce van Gogha, ampak velika svetloba severnoatlantskih geografskih širin. Prizor je tudi zabaven, ko edina kitajska turista delujeta izgubljeno in prestrašeno ob pogledu na vso ponujeno samoto in veliko praznino povsod naokoli.
Predor za predorom
Pristane v Syðradalurju, eni od štirih otoških vasic, ob širokem betonskem pontonu. Gora nad pristanom je tako visoka in strma, da skoraj zakriva sonce. Vseh dvanajst avtomobilov se s trajektnega krova v spontani karavani zapodi po edini ozki obalni cesti v edino možno smer, ki poteka od južne do severne konice otoka. No, če smo natančni – avtov je enajst, eden od njih vendarle ustavi v pristanišču, potnika izstopita, ker nenadoma so na nebu čez sonce oblaki in preostalo okno njegovih žarkov pada prav na naslednjo vasico ob karavanski cesti – Husar je njeno ime – in pokrajina tam iz zelene postane rumena. Moč te svetlobe je tolikšna, da vse preostalo izgine, le okno z vasico ostane v njej, kakor v okvirju velike umetniške slike. Ko se sonce vrne nazaj, je fotoaparat že pospravljen in dvanajsti avto se po zdaj povsem prazni cesti odpelje za vsemi drugimi. Naprej.
Kot vse otoke v Ferskem arhipelagu so zaporedni tektonski premiki in erozija vitki Kalsoy zmečkali v harmoniko visokih vrhov, posebnih in nenavadnih oblik, ločenih z vmesnimi sedli. Samo 75 ljudi živi izolirano v štirih majhnih vasicah in le zaporedje štirih rustikalnih, divje neobdelanih in strašljivo neosvetljenih predorov omogoča, da avto doseže zadnjo – najbolj severno ležečo – med njimi. Vožnja skozi tunele je kot vožnja v središče Zemlje. Na cestišču je vsakih dvesto metrov majhno izogibališče, in če ga zamudiš, ti ostane le vožnja vzvratno, kar ni posebno zabavno. Edina sreča je, da velja zakonitost, pri kateri avtomobili turistov dopoldne vozijo proti severu in popoldne obratno. V redu – toda tudi lokalci imajo avtomobile, in to običajno poltovornjake, za katere verjameš, da bodo zvozili predore šele, ko so res že zunaj, pa še takrat je videti, kot da so čudeži na Kalsoyu nekaj povsem vsakdanjega.
Tjulnjica v Mikladalurju
Predzadnji tunel te izpljune v tretji vasici. Ne hitiš. Veš, da gredo proti končnemu cilju na grebenu Kallurin zdaj vsi, ki jih je pripeljal trajekt. Namesto tega zaviješ navzdol v Mikladalur, kup hišic, ležečih v blagi dolini v obliki črke U. V spustu pripešačiš do obale, kjer na črni grožnji skal stoji Kopakonan, pol ženska, pol tjulenj, kip, posvečen eni najbolj zanimivih legend v državi.
Plima je nizka, morje nenavadno mirno, ni bele pene ob klifih, ki skoraj ves čas prebija obalo in zaliva postavo na skalni podlagi. Okolje je ustvarjeno za zgodbo, legendo, pravljico in vse, kar je še čudežnega ostalo na našem svetu. In zgodba? Mladenič na dvanajsto noč po božiču odide do obale, ker je po legendi to noč, ko iz vode prihajajo tjulnji. Odvržejo svoje kože in prevzamejo človeško obliko. Nato plešejo v mesečini vse do sončnega vzhoda, ko se vrnejo v morje. Zgodba spominja na trole iz norveških sag, ki jih svetloba spreminja v kamen, ker se ne skrijejo pravočasno po divjih nočnih zabavah.
Fant ukrade kožo ene od tjulnjic. S tem ji prepreči vrnitev in jo prisili v poroko. V času mladeničeve odsotnosti ujetnica najde ključ od skrinje, ki skriva njeno kožo. Preobleče se, dobi svojo prvotno podobo in se vrne k svoji družini v morje. Tako pravi zgodba, ki je seveda zgodba o nepremagljivi moči ferske narave.
Iz Trøllanesa proti Kallurju
Pridevnik zadnji nekako uvaja največjo zgodbo Kalsoya. Iz zadnjega tunela se po dobrih dveh kilometrih kapljajoče vode in teme v dveh dolgih okljukih spustiš v zadnjo vas v zadnji zeleni dolini. Trøllanes z rdečimi in črnimi hišami se pojavi na majhni terasi, stisnjeni v kotičku ob morju. Ena od kmetij je dom Johannusa Kallsgarða, možaka, ki je najbolj zaslužen, da so na grebenu nad vasjo posneli zadnji prizor zadnjega filma o Jamesu Bondu.
Pokukaš v obzidan nasad rabarbare, edine zelenjave, ki jo Ferci gojijo na prostem. Toda zdaj je pred tabo vzpon na svetilnik Kallur. Podeželska varnost vasice, ki jo čuvajo ferski ovčarji (vprašanje – pred kom?), ostane pod prvo teraso, doseženo kmalu. Nad prelomom pobočja vstopiš v travnato morje, ki se v bleščeče zelenih, z dežjem napojenih valovih vali proti megli, navzgor. Po planjavi se potikajo ovce, nekatere so sive, nekatere precej umazano bele, spet druge rjave in črne. Navajene so tujih (turističnih) vpadov na svoje območje, in ker hodiš sam (sopotniki s trajekta lovijo povratek v zgodnjepopoldanskem terminu), v upanju na priboljšek hodijo s tabo.
Vetrovno goljavo iz trav premaguješ, dokler ne najdeš najbolj samotne človeške sledi na otoku – rdeče-bele svetilniške hišice. Struktura poslopja kljub popolni izpostavljenosti navduši s svojo nepomembnostjo, vsa predana travnati in nazobčani skalnati in morski veličini okoliške pokrajine. Malo više na grebenu stopiš najprej do Bonda, toda ko dosežeš svetilnik, severozahodna konica Kalsoya, za katero je samo še morje k Arktiki, dobi odseke kopnega, ki vstopajo s črnimi navpičnicami v morje iz različnih smeri. Kljub temu da si tveganja vajen in si bral o nevarnostih na Kallurju, te vrtoglavi prepadi vendarle presenetijo. Majhen zaklon v zemlji ob svetilniku je kraj za razmislek o tem, kako neizkušeni turisti na tem mestu, ki je bolj del fantazije kakor resničnosti, ostanejo živi. Veter tuli, ni tako mrzel, a tuli. Megla prede, včasih se razpre, a prede. Teren z razmočeno zemljo in mokro travo drsi, sem in tja je bolj trden, a drsi. Spodaj v morju je smrt zanesljiva. Zapletene Kallurjeve meteorološke kaprice pomenijo, da se le izplača čakati. Lahko se vse spremeni v pol ure, lahko popoldne, lahko nikoli v dnevu, ki ga izbereš za obisk.
Sladoled v Syðradalurju
Ko se vrneš v Trøllanes, si sam. Iz hiš ne stopi nobeden od vaščanov. Samo tvoj avto še stoji na parkirišču. Pravzaprav si vesel, da te v Syðradalurju čakajo ure čakanja na večerni trajekt. Kaj je lepšega kot na takem kraju pod toliko severnega sonca v toliko morja sedeti in gledati, kako iz vode sem in tja izplava brkati tjulnjev obraz.
In potem zagledaš še nekaj. Premična sladoledna hišica, rožnata kakor Pink Panter, v kateri prodajajo točeni sladoled, je parkirana prav na obali. Dvoje ti je jasno. Nobene kepice sladoleda se ne morejo primerjati s točenim in še – najbolje ga je jesti v mrazu. Oba pogoja sta izpolnjena, pa še roza pobarvana hišica je na zelenem Kalsoyu prava sladoledna reklama. Ko spoznaš, da si pozabil na tretji pogoj – da dobiš sladoled, mora biti prodajalna odprta –, si žalosten. Ko pa se pozneje zvečer prevažaš na Samu in iščeš zavetje na njegovi palubi, ti je jasno, zakaj so 1. septembra sladoledarji končali sezono. Tisto sonce iz jutranjega prihoda na otok je zdaj mrzlo in črno kot pri van Goghu. Syðradalur izginja pod gmoto vrhov, ljubki Pink Panter je poslednja stvar, ki se na vse bolj oddaljujočem se otoku blešči v tem zadnjem soncu kakor pomlad.
