Prihajajo v Evropo, ker nimajo druge izbire
Iz Maroka, ki ga je nedavno prizadel uničujoč potres, po letošnjih podatkih prihaja najštevilnejša skupina prosilcev za mednarodno zaščito pri nas (po številu prihodov so drugi najbolj množični, za Afganistanci). Maroko z vidika EU velja za varno državo, prebežniki, ki prihajajo od tam, pa so označeni za ekonomske migrante, zato so njihove prošnje za azil večinoma zavrnjene.
Zakaj predvsem mladi Maročani zapustijo domovino in družino ter se podajo na nevarno pot proti Evropi? Na to vprašanje so odgovarjali prosilci za azil, ki prebivajo v ljubljanskem azilnem domu. Srečanje z njimi je pripravila nevladna organizacija Infokolpa v prostorih Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU).
»Slovenija in Evropska unija ne nudita rešitev za migrante iz Maroka in drugih severnoafriških držav. Za te ljudi obstajajo le negativizmi, kriminalizacija, deportacije, obsojeni so na življenje na črno, na delo na črno, potisnjeni so na družbeno obrobje, so brez osnovnih pravic. Ali zanje res ni alternative,« se sprašujejo v Infokolpi. Kot nadaljujejo, je Maroko uradno parlamentarna monarhija, dejansko pa ima maroški kralj Mohamed VI. zelo široka pooblastila, spada med najbogatejše monarhe na svetu, saj lastniško nadzira izjemno donosne rudnike fosfata, banke, zavarovalnice ter živilsko in gradbeno industrijo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v tej državi začela pospešena privatizacija javnega sektorja, pri čemer je izstopu države sledil vstop kraljevega holdinga. Maroška družba je razdeljena na peščico bogatih in množico revnih, delovanje države pa je prepredeno s korupcijo. V Maroku živi 37 milijonov ljudi, izseljenega prebivalstva je od 12 do 15 odstotkov.
V domovini ne vidijo prihodnosti
Med prebežniki iz Maroka jih je letos pri nas pokazalo namero za prošnjo za azil 5500, dejansko jih je za mednarodno zaščito zaprosilo nekaj več kot 3500, kar je velikansko povečanje v primerjavi z lanskim letom. Med njimi je tudi skupina mladeničev, ki je v ponedeljek zvečer v atriju ZRC SAZU spregovorila o svojih izkušnjah.
»Razlog, da si želimo začeti iz nič v tuji državi, je, da smo v to prisiljeni, saj pri nas vlada neznosna revščina. Maroko je postal zasebna lastnina. Tisti, ki plačajo, imajo vse možnosti, tisti, ki ne morejo, ne dobijo nič,« je povedal Ahmed Buladen. »Ne funkcionira ne šolstvo ne zdravstvo. V javnih šolah se izobražujemo v arabskem jeziku, izpite pa moramo opravljati v francoščini, kar je za večino velika ovira. Če potrebuješ bolnišnično oskrbo, v javnih bolnišnicah ni prostora in pravega specialista. Na pregled je treba čakati več mesecev, ob prihodu pa je treba najprej plačati varnostniku in po vrsti naprej drugemu osebju – do zdravnika. Delo je težko dobiti, ničesar ni mogoče urediti brez zvez. Plače so nizke, hrana in drugo blago je drago,« je opisal Jusef Elalaui.
Hamza Buazaui je pri dvanajstih letih odšel od doma. »Gledal sem, kako starši garajo in si komaj lahko privoščimo hrano ali pa še te ne. Odločil sem se, da bom odšel,« je pojasnil.
Adil Magni je na poti od leta 2021. »Če se rodiš reven, v Maroku nimaš nobenih možnosti. Tudi če končaš javno šolo, ne dobiš zaposlitve. Drugače je za tiste iz zasebnih šol, za katere so vedno dobre službe,« je pojasnil. Povedal je tudi, kako je pred leti padel z motorja in se poškodoval. »Ko me je neki mimoidoči pripeljal do bolnišnice, so mi rekli, da mi ne morejo pomagati, ker ni zdravnika. Ko sem prišel v Slovenijo in sem imel zdravstvene težave, so me takoj oskrbeli. Zelo sem jim hvaležen za to,« je povedal.
Mohamedu Hadžiju je oče umrl, ko je bil še majhen, odtlej je živel z mamo in bratoma, toda s prihodki niso mogli shajati. »Domovina ni ničesar naredila za nas, želim si, da bi bilo v Sloveniji drugače, da bi nas sprejeli in bi imeli možnost zaživeti normalno življenje, kot ga poznate tu,« je dejal. »Izvor vseh težav v Maroku je korupcija. Ta sega v čase, ko je bila naša država španska in francoska kolonija. Pozneje so si jo prisvojila zasebna podjetja, ki z vlado kujejo dobičke na račun preostalega ljudstva,« je ocenil Abdul Aziz.
Morali bi izkoristiti pravico do izobraževanja
Abdelhakim Asnabla ima prav tako izkušnje kot prebežnik. Pred desetletjem je Slovenija postala njegova nova domovina. Sodeluje s številnimi nevladnimi organizacijami ter se ukvarja s fotografijo in dokumentarnim filmom. »Prosilci za azil se morajo mrežiti in povezovati z okoljem. Imajo tudi pravico do izobraževanja in vpisa na univerzo, kar je dobro izkoristiti,« je svetoval.
»Želim si, da bi organizirali več takih dogodkov, ob katerih migranti povedo svojo zgodbo in širijo zavest o tem, kar prestajajo, med ljudmi. Obenem so njihove izkušnje pomembno področje družboslovnega raziskovanja in nova osnova mreženja, ki lahko vodi tudi v nova družbena in politična gibanja v smeri večje globalne solidarnosti,« meni Andrej Kurnik s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Napovedal je, da bo maroške prosilce za azil povabil tudi na druženje s študenti. Enako je menila Ana Sarah Lunaček Brumen s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Jure Gombač, raziskovalec pri ZRC SAZU, je povzel, da EU noče najti rešitev za migrante, kar nedvomno izhaja iz dosedanjih besed njenih komisarjev in državnih voditeljev. Te zanima predvsem hitra deportacija migrantov nazaj v domovino in pri tem hvalijo sodelovanje z maroškimi oblastmi. Kot svetlo točko, ki vzbuja upanje, je izpostavil marakeško deklaracijo iz leta 2018 – ta se zavzema za urejene, varne in zakonite migracije ter mobilnost ljudi z izvajanjem načrtovane in dobro upravljane migracijske politike.
