Obuditev Spitzerja, les magnolije in Saturnovi obroči
Obuditev Spitzerja?
Infrardeči vesoljski teleskop Spitzer je dokončno prenehal delovati januarja 2020. Izstrelili so ga avgusta 2003, maja 2009 mu je zmanjkalo hladilne tekočine za ohlajanje občutljivih infrardečih instrumentov, potem je delovala le še kamera v dveh kratkovalovnih kanalih. Teleskop je v orbiti sledil Zemlji, da se je izogibal njeni toploti, sčasoma se je razdalja le še povečevala, ob koncu odprave je bil za njo že toliko, da je bil na nasprotni strani sonca. Vsakič ko se je moral obrniti proti Zemlji, da bi z njo komuniciral, se je začel pregrevati. To pa bi bilo za instrumente usodno, zato so ga ugasnili.
Spitzer zdaj pluje v heliocentrični orbiti in zasebno vesoljsko podjetje Rhea Space Activity meni, da bi ga s svojo sondo lahko ujelo in obudilo. Kot pišejo pri Ars Technici, pri podjetju načrtujejo izstrelitev dober meter krat meter velikega plovila, ki bi ga lahko pripravili do leta 2026. Približno tri leta bi plovilo potrebovalo, da bi ujelo vesoljski teleskop, med tem časom bi opazovalo dogajanje na soncu. Z razdalje od 50 do 100 kilometrov bi »buditelj« nato opazoval Spitzerja in ugotavljal, ali je sploh še zmožen delovanja. Če da, potem bi »buditelj« postal relejni satelit za komunikacijo in raziskovalci bi lahko znova zagnali znameniti vesoljski teleskop. Ideja je drzna. Podjetje upa, da jo bodo investitorji prepoznali kot dobro, saj za financiranje odprave potrebujejo okoli 320 milijonov evrov.
Novi teleskopi za preučevanje gravitacijskih valov
Evropski južni observatorij je zagnal tri nove teleskope BlackGEM, ki bodo prečesavali južno nebo, da bi odkrili dogodke, kot so trki nevtronskih zvezd ali črnih lukenj, ki sprožajo gravitacijske valove. Te lovita observatorija Ligo in Virgo, vendar težko natančno določita lokacijo, prav tako z njima ne morejo videti morebitnega vidnega signala gravitacijskih valov – ta se pojavi ob trčenju nevtronskih zvezd ali nevtronske zvezde in črne luknje, ko se ob eksploziji v okolico sprosti močan curek svetlobe.
Trije teleskopi BlackGEM bodo v vidnem svetlobnem spektru zdaj hitro prečesavali nebo, da bi posneli te redko videne dogodke. Če bodo astronomi dobili podatke tako o samem gravitacijskem valu kot tudi o njegovem vidnem signalu, bodo lahko bolje določili lastnosti in lokacijo samega dogodka. Do zdaj so pravzaprav le enkrat zagledali vidne signale gravitacijskih valov, to je bilo avgusta 2017, ko so posneli zlitje dveh nevtronskih zvezd. Novi teleskopi imajo zrcala s premerom 65 centimetrov, lahko pa hkrati opazujejo različne dele neba, sčasoma želi konzorcij število teleskopov povečati na 15.
Les magnolije najprimernejši za vesolje
Raziskovalci z univerze v Kjotu snujejo lesen satelit Lignosat. V vsekakor zanimivem poskusu, ali je les sploh primeren gradnik za satelite, ki morajo kljubovati ostrim razmeram v vakuumu, so na Mednarodno vesoljsko postajo poslali več lesenih vzorcev. Astronavt Koiči Vakata je testiral vzdržljivost lesa in kristalno strukturo, nato pa so vzorce, ki so bili deset mesecev izpostavljeni tako velikim temperaturnim spremembam kot kozmičnemu sevanju ter nevarnim sončevim delcem, znova prenesli na trdna tla. Trije vzorci so se izkazali za še posebej vzdržljive, saj niso razpokali niti se ni spremenila njihova masa. Skupina je na podlagi testiranj zdaj določila, da bodo za izgradnjo satelita uporabili les magnolije, saj se da oblikovati, se ne krči in je močan. Satelit bodo predvidoma izstrelili prihodnje leto.
Mladi Saturnovi obroči
Saturn ima v našem osončju najlepše obroče, ki so, kot ugotavljajo astronomi, precej mlajši, kot so menili do zdaj. Poleg tega bodo planetu sčasoma »ušli«. Že leta traja debata, kako dolgo se Saturn že kiti s svojimi »prstani«, profesor Richard Durisen z univerze v Indiani je zdaj dognal, da so ti stari vsega nekaj sto milijonov let, torej precej mlajši od samega planeta, ki se je kot tudi vsi drugi v soseščini oblikoval pred okoli 4,5 milijarde let. Durisen pravi, da so se obroči morda oblikovali, ko so na Zemlji vladali dinozavri. S kolegom Paulom Estrado iz Nasinega centra Ames sta še ugotovila, da bodo tam le še nekaj sto milijonov let. Raziskovalca že dlje časa vztrajata pri tem, da so obroči razmeroma mladi, če ne bi bili, bi morali biti temnejši in erodirani zaradi vpliva medplanetarnih meteoritov. Njuno teorijo so podprli podatki sonde Cassini. Na podlagi teh sta tudi izračunala, kako hitro material pada na sam planet, sčasoma bo materiala vse manj in obroči bodo bolj podobni tistim, ki jih ima Uran.
