Danes se otroci igrajo z lego kockami, on pa je pri enajstih prelagal trupla
»Osemdeset odstotkov sreča, 15 odstotkov materina ljubezen in pet odstotkov spretnost otroka, ki so mu ukradli otroštvo,« je Oleg Mandić iz Opatije v torek na predstavitvi svoje nove knjige z naslovom Život obilježen Auschwitzom odgovoril na vprašanje, kaj mu je pomagalo preživeti v koncentracijskem taborišču. Knjigo je izdala založba Fraktura.
Mandić je bil leta 1945 dobesedno zadnji človek, ki je zapustil koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, kamor so ga dobro leto prej odpeljali z mamo in babico. Star je bil enajst let.
Urednik založbe Fraktura Seid Serdarević je na predstavitvi knjige v uvodu povedal, da gre za izjemno življenjsko zgodbo pravnika in novinarja, ki je na neki točki ozavestil, da je imel ogromno sreče, saj je živ prišel iz enega najhujših krajev na zemlji.
Potem si je za življenjsko poslanstvo vzel pripovedovanje zgodbe o Auschwitzu, vzrokih, ki so pripeljali do tega temnega poglavja človeške zgodovine. Mandić veliko predava otrokom in mladostnikom predvsem na Hrvaškem in v Italiji. Dvorane so, kot je zapisano tudi v knjigi, polne, še posebno najmlajši srkajo njegovo pripoved o tem, kako je kot deček preživel oddelke zloglasnega zdravnika Josefa Mengeleja. »Angel smrti«, kakor so mu pravili taboriščniki, se je na Mandićevo srečo bolj zanimal za dvojčke, na katerih je izvajal zloglasne in nehumane poskuse.
Knjiga ni klasična biografija – Mandiću, prihodnje leto bo dopolnil 90 let, jo je pomagal pisati hrvaški novinar Neven Šantić –, pač pa v prvem delu prinaša tudi svetovni nazor človeka, ki je preživel koncentracijsko taborišče, kar mu je oblikovalo pogled na svet. Mandić bi bil brez izkušnje Auschwitza gotovo drugačen človek. Sam je večkrat dejal, da v svojem življenju ne bi prav ničesar spremenil. V drugem delu sta s Šantićem izbrala nekaj več kot 20 intervjujev in jih strnila v en sam daljši zapis.
Če bi imel to možnost, bi vse ponovil, a z eno razliko – da bi bil Auschwitz čisto na začetku. Zaradi te izkušnje se je namreč vsako minuto dneva zavedal, kako srečen je lahko. V knjigi je objavljena tudi njegova korespondenca s prijateljem, ki priča o smislu za humor, ki ga premore Mandić. Na robu solz je bil, ko se je spominjal matere, in papirnatega cvetja, ki ga je sestavljal v taborišču. Zanj je bil to tedaj ves svet. »Sedem mesecev takrat nisem videl jasnega neba ali sonca, ptice, ki bi letala naokrog. Vse je bilo prežeto z lepljivim pepelom iz krematorija,« se je spominjal.
Predstavitve knjige so se udeležili hrvaška ministrica za kulturo in medije Nina Obuljen Koržinek, podžupan Zagreba Luka Korlaet, veleposlanik Italije na Hrvaškem Pierfrancesco Sacco in predsednik judovske občine Zagreb Ognjen Kraus.
Sreča, da so se izognili maršu smrti
Med na začetku omenjenimi osemdesetimi odstotki sreče, ki so botrovali preživetju, je bila tudi odločitev, da se z mamo in babico niso odločili iti na tako imenovani marš smrti, ampak so ostali v taborišču, je poudaril Mandić. Velika večina taboriščnikov in taboriščnic, ki so jih nacisti v ekstremnem mrazu nagnali na pohod, je namreč umrlo. Sovjeti so 27. januarja leta 1945 taborišče osvobodili – leta 2006 so Združeni narodi ta dan razglasili za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.
Rdečo armado je na območju taborišča pričakalo sedem tisoč taboriščnikov, med njimi približno 700 otrok. V največjem uničevalnem taborišču, ki je obratovalo med letoma 1940 in 1945, je umrlo približno 1,2 milijona ljudi, od tega 90 odstotkov Judov. Med žrtvami je bilo tudi 1331 zapornikov in zapornic iz Slovenije.
