Zaradi tihotapcev ljudi zapori pokajo po šivih

V slovenskem zaporniškem sistemu je trenutno več kot 1800 ljudi, največ v zgodovini samostojne države.
Fotografija: S kritičnimi razmerami v slovenskih zaporih se mora kot najbolj odgovoren ukvarjati generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Bojan Majcen. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
S kritičnimi razmerami v slovenskih zaporih se mora kot najbolj odgovoren ukvarjati generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Bojan Majcen. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Slovenski zaporniški sistem sestavlja 13 zavodov za prestajanje kazni, 12 moških in ženski na Igu, ter popravni dom za mladoletne v Radečah. V vseh je prostora za 1346 pripornikov in obsojenih. Ker je trenutno v njih več kot 1800 ljudi, največ v zgodovini samostojne Slovenije, je jasno, da so razmere kritične. Z njimi se mora kot najbolj odgovoren ukvarjati generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks) Bojan Majcen. Poklicno pot je začel kot policist, v zaporski sistem je stopil leta 2000, do leta 2019, ko je prevzel sedanji položaj, je pet let vodil največji slovenski zapor na Dobu.

Največja težava, zaradi katere zapori pokajo po šivih, ni povečanje kriminala kar povprek, ampak kršenje 308. člena kazenskega zakonika. To preprosto pomeni, da so zapore in še bolj pripore napolnili tihotapci ljudi, beguncev in migrantov, čez slovensko ozemlje. Teh je trenutno skoraj štiri desetine vseh stanovalcev zaporov. Ogromna večina med njimi, več kot devet desetin, je tujih državljanov. Če se bo trend nadaljeval, bo novi zapor ob ljubljanski obvoznici, ki ga bodo odprli čez slabo leto in pol, prinesel bore malo olajšanja.

Koliko ljudi je trenutno zaprtih v Sloveniji?

V tem trenutku [pogovarjali smo se v torek] 1802. Od tega jih je 717 v priporu. Številke se spreminjajo vsak dan, vendar na žalost le navzgor.

Je število zaprtih dejansko najvišje v samostojni Sloveniji?

Je. V preteklosti je bilo povprečno zaprtih do 1500 ljudi, v letih 2020 in 2021 je v času covida zaradi določenih ukrepov, kot sta bili prekinitev prestajanja kazni in nenastopanje novih kazni, število padlo. Zdaj smo visoko nad tem. Predvsem raste število priprtih. Pripornikov je bilo prej povprečno od 250 do 350, zdaj jih je več kot 700.

Kaj se je zgodilo po letu 1996, ko se je število zaprtih do leta 2001 podvojilo na več kot 1200, kar se ni ponovilo v nobenem podobnem časovnem obdobju?

Ni bilo nič specifičnega. Starejši kolegi so mi povedali, da je bila po osamosvojitvi amnestija, da so bili nekateri oddelki zaporov tako rekoč prazni. Potem so se razmere počasi vrnile v stare tirnice. Rad bi povedal, da trenutno število zaprtih ni posledica splošnega povečanja kriminala v Sloveniji, ampak predvsem kršenja 308. člena kazenskega zakonika [prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države]. Če ne bi bilo teh kaznivih dejanj, bi bile razmere v zaporih v okviru številk, o katerih sem govoril kot o povprečju v preteklosti. Poleg tega se je podaljšal čas, ki ga ljudje preživijo v zaporu.

Včasih je veljalo, da je največ ljudi za rešetkami zaradi kaznivih dejanj, povezanih z mamili. Je to mit ali resnica?

Po statističnih podatkih so od nekdaj na prvem mestu premoženjska kazniva dejanja, ropi, vlomi, tatvine. Klasična kriminaliteta, kot jo imenuje policija. Zdaj so na drugem mestu kazniva dejanja zoper javni red in mir, kamor sodi tudi 308. člen kazenskega zakonika (KZ). Na tej podlagi sta trenutno 302 obsojena in 410 pripornikov. Tretja največja skupina, zaradi katerih so ljudje zaprti, so kazniva dejanja zoper življenje in telo, se pravi telesne poškodbe, napadi, umori. Šele na četrtem mestu so zaprti zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogami. Tu so zadeve precej konstantne. Res pa je zdaj na sodiščih nekaj velikih postopkov proti preprodajalcem, najbolj znan je proti članom tako imenovanega kavaškega klana, in nekateri drugi, zaradi katerih bi se lahko število obsojenih na tem področju povečalo.

Zakaj so vsi zapori, razen oddelka Dob Puščava in Iga, več kot stoodstotno zasedeni?

Vzrok so predvsem omenjena kazniva dejanja po 308. členu kazenskega zakonika. Nezakonito prehajanje meje se je dogajalo vedno, vendar je tega konec lanskega leta in na začetku letošnjega res neobičajno veliko. Največji pritisk je posledično na Povšetovo v Ljubljani in zapor v Kopru. Na Povšetovi se je že zgodilo, da smo imeli dvakrat več zapornikov in pripornikov od zmogljivosti [135], zato jih premeščamo v Celje in Maribor, ki pa sta prav tako prezasedena. Iz manjših regionalnih zaporov zapornike premeščamo tudi v osrednjega na Dobu, kjer je sicer prostor samo za obsojene, pripora tam ni. Posledično je število zaprtih naraslo še tam. Omenili ste ženski zapor na Igu, vendar smo tudi tam blizu polne zasedenosti in število stalno narašča. Nekaj prostora ostaja samo v prevzgojnem domu Radeče, vendar ne smemo mešati mladoletnikov z drugimi skupinami. Zato tamkajšnjih prostorov ne moremo uporabljati za druge oblike izvrševanja kazenskih sankcij kot za namestitev mladoletnikov, ki prestajajo vzgojni ukrep. S premestitvami poskušamo razporejati enakomerno, vendar rezerv skoraj ni več.

Kje so razmere najbolj kritične?

Trenutno na Povšetovi, kar poskušamo omiliti s premeščanjem v druge zavode. Lokacija na Povšetovi je problematična tudi zaradi pogojev namestitve. Ker gradimo nov zapor v Dobrunjah, ki bo nadomestil Povšetovo, ravnamo kot dober gospodar. Projekt poteka že od leta 2016, zato na Povšetovi opravljamo samo nujno vzdrževanje.

Kaj boste s Povšetovo?

To bomo prodali. Kaj bodo tam zgradili, ni več v naši domeni.

Koliko prostora imajo zaprti?

Standard je devet kvadratnih metrov na osebo v samskih in sedem kvadratnih metrov v skupinskih sobah. To moramo zagotavljati in to zagotavljamo. Dosegamo pa zgornje meje. V preteklosti so bili že kršeni minimalni standardi, kot jih določa evropsko sodišče za človekove pravice, in Slovenija je zato morala plačati znatne odškodnine.

Katere so alternativne oblike prestajanja kazni?

Vikend zapor, v katerem je bilo lani v povprečju 45 ljudi. Potem sta še hišni zapor, v katerem sta bili lani v povprečju dnevno dve osebi, nadzor izvaja uprava za probacijo, ne mi, in delo v splošno korist. Tudi to je v pristojnosti uprave za probacijo.

Kakšni so pogoji za alternativno prestajanje kazni?

Za tako imenovani vikend zapor oziroma zapor ob koncu tedna, za katerega smo pristojni, so pogoji kazen, krajša od treh let, da ni šlo za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost in da so obsojenci osebno urejeni, se pravi, da jim lahko zaupamo. O tem, kdo je primeren, odloča sodišče, mi smo izvrševalci. Gre za to, da osebi s kaznijo ne prekinemo delovnega razmerja, izobraževanja in podobno. Za alternativno kazen dela v splošno korist je osnovni pogoj obsodba na do dve leti zapora, za hišni zapor pa do devet mesecev.

Kakšne so izkušnje?

Odlične. Zlorab pri zaporu ob koncu tedna je zelo malo. Tak način prestajanja kazni podpiramo. Na podlagi dogovora, ki ga obsojenci sklenejo z direktorjem zavoda, se dogovorijo, katere dneve bodo preživeli v zavodu. Poskušamo se prilagoditi potrebam dela in življenja obsojenega, dvakrat tedensko pa mora prespati v zavodu. Pomembno je, da ima stik s strokovnimi delavci, da vemo, kaj se z njim dogaja. Je pa res, da je za marsikoga vikend zapor problem, saj so skušnjave večje. Kot da bi pred alkoholika dali steklenico in mu rekli, da ne sme piti.

Kaj je največja težava slovenskih zaporov?

Ključni, tako rekoč izenačeni, sta prezasedenost in pomanjkanje kadra.

Ključni, tako rekoč izenačeni težavi slovenskih zaporov sta prezasedenost in pomanjkanje kadra, pravi Bojan Majcen. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ključni, tako rekoč izenačeni težavi slovenskih zaporov sta prezasedenost in pomanjkanje kadra, pravi Bojan Majcen. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zakaj je premalo paznikov?

Pravosodnih policistov – to je edino uradno ime poklica od leta 2008, ko se je spremenil naš krovni zakon.

Gre za večplastno težavo. Državna uprava in nasploh vsi delodajalci se ukvarjamo s pomanjkanjem kadra. Včasih je bilo delavcev dovolj, vendar jih nismo smeli zaposliti. Zdaj pa bi jih lahko zaposlili, a jih ne najdemo dovolj. Večina posameznikov med 20. in 30. letom je usmerjenih v študij. V glavnem zaposlujemo starejše od 30 let. Začnejo pa z minimalno plačo. Z leti napredujejo, plača narašča, vendar so najbolj problematična začetna leta zaposlitve. To je po mojem temeljna težava.

Lahko Ursiks kaj naredi sam?

Vezani smo na sistem plač v javnem sektorju. Saj vidite, kaj se dogaja v družbi. Vsi bi imeli višje plače. Živimo razmeroma dobro, vendar ni nihče zadovoljen. Seveda delujemo na tem področju. Osnutki novele zakona, s katero bi izboljšali pogoje za zaposlene, so zdaj v medresorskem usklajevanju. O tem, kaj bo na koncu, pa odločata vlada in državni zbor. Težava je neke vrste ljubosumje med poklicnimi skupinami. Ko ena nekaj pridobi, to hoče tudi druga, kar razumem. Do približno leta 2000 so bili uniformirani poklici približno enako nagrajeni. Potem so se začele parcialne spremembe, nekateri so izpogajali določene stvari, kar je povzročilo neskladja. Zdaj smo, kjer smo.

Pred leti so veliko govorili o tem, da bi lahko, ko bo Hrvaška stopila v schengenski sistem, vsaj del tako imenovanih schengenskih stražnikov preusmerili med pravosodne policiste. Zdaj je Hrvaška v schengnu, so se napovedi uresničile?

Niso, zaradi tega se Ursiks ni kadrovsko okrepila. Posamično se k nam prezaposlijo kolegi iz drugih uniformiranih poklicev, vendar gre za manjše številke.

V zaporskem sistemu niso zaposleni samo pravosodni policisti. Kakšne so razmere v drugih poklicih?

Pravosodnih policistov je največ, okvirno 550 od 900, kolikor nas je vseh skupaj v vseh enotah uprave na 15 lokacijah. Manjka pa približno sto pravosodnih policistov, premalo je tudi drugih profilov. Povprečna starost vseh zaposlenih je 47 let, se pravi, da je kar visoka. Imamo strokovne delavce – socialne delavce, psihologe, pedagoge. Potem so zaposleni še medicinske sestre, administrativno osebje, vodstvo. Borimo se za vsakega zaposlenega. Zavodi so na neki način kadrovsko samooskrbni pri kuhanju, pranju, te dejavnosti se izvajajo v zavodih, nimamo zunanjih izvajalcev. Delo vodijo in nadzirajo inštruktorji, delajo pa tudi zaprte osebe, za kar dobijo nagrado.

Omenili ste, da je v slovenskih zaporih veliko tihotapcev ljudi. Koliko je med njimi tujih državljanov?

Po 308. členu KZ je v zaporih 667 tujih državljanov. To je 94 odstotkov vseh priprtih in zaprtih zaradi 308. člena. Vseh tujcev v slovenskih zaporih je sicer 858 iz 62 držav. Največ jih je iz Romunije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Ukrajine in Moldavije, se pa vrstni red med njimi spreminja.

Bi tujci lahko prestajali kazen v svojih državah, kar bi očitno zelo omililo stisko v slovenskih zaporih, saj je skoraj polovica zaprtih tujih državljanov?

Bi lahko.

Ampak?

Mogoči sta dve poti. Ena je s soglasjem osebe, vendar je takšnih primerov izredno malo. Druga pot je transfer po uradni dolžnosti, pravila določa konvencija Sveta Evrope o transferju. V obeh primerih odloča sodišče. Po uradni dolžnosti lahko damo na Ursiks pobudo za tiste, ki imajo stransko kazen izgon iz države ali so na begu. V zadnjem obdobju smo dali približno 30 tovrstnih predlogov, vendar se transferji še niso zgodili. Tovrstni postopki na sodiščih so dolgotrajni, dragi, težava so tudi tako imenovane eksotične države, saj moramo imeti z njimi sporazume o izročitvi. Predloge smo dali, vendar glede tega nisem preveč optimističen.

Ob ljubljanski obvoznici raste novi zapor. Kolikšna bo kapaciteta in kako bo vplival na delovanje sistema?

V njem bo lahko 388 ljudi. Moram priznati, da komaj čakam njegovo dokončanje in odprtje. Predvideni datum je junija 2025. Premestili bomo vse s Povšetove, tam bodo izobraževalni center, razpravne dvorane, kar bo poenostavilo nekatere postopke. V teh dvoranah bodo lahko zaslišanja in tudi sojenja.

V Dobrunjah ob ljubljanski obvoznici raste najnovejši slovenski zapor. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V Dobrunjah ob ljubljanski obvoznici raste najnovejši slovenski zapor. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Da bodo torej tja šli sodniki in na sodišča ne boste več vozili zapornikov?

Ja. To bodo najbolj varne dvorane. Glede na prostorsko stisko na sodiščih upam, da bodo dogovori o tem uspešni.

Novi zapor naj bi bil precej manj zaporniški od drugih. Kaj to pomeni?

Razmere za zaprte in zaposlene bodo bistveno boljše. V zaporu ne bo rešetk, ampak posebna stekla, kar je tudi trend v Evropi. Vendar to ne bo najpomembnejša sprememba. Bolj pomemben je drugačen režim izvrševanja kazni. Prehod v atrije, kjer bodo ljudje na prestajanju kazni lahko tudi med dnevom, bo lažji, zato ne bodo ves čas zaprti v majhnih sobah. Če je nekdo 22 ur na dan v sobi, je to zanj velika težava. Spremenjeni režim je korak naprej v humanizaciji izvrševanja kazni. V novem zaporu bodo fitnes, športne površine, telovadnica, delavnice, v katerih bo višji standard varovanja. Povšetova je zelo problematična, ker je treba zapornike na delo peljati čez zunanje površine. Zato delajo predvsem urejeni, ki so na odprtem oddelku. Zdaj bomo v novih prostorih lahko delo omogočili tudi obsojenim na daljše kazni in pripornikom.

Kako je potekalo načrtovanje novega zapora?

Leta 2016 so izdelali projektno nalogo, v njej so ocenili potrebe in kako bo potekalo izvrševanje kazni. To je bila podlaga, na kateri so različne strokovne službe izbrale izvajalca za projektiranje in na koncu za gradnjo. Graditi so začeli konec leta 2022.

Že imate načrt tudi za to, kako boste zagotovili dovolj ljudi za delovanje novega zapora, saj je klientela več kot zagotovljena?

Nove zaposlene poskušamo pridobiti na vse načine, tudi na kariernih sejmih, nazadnje smo bili na Informativi. Iščemo jih ves čas, vendar bomo začetne potrebe pokrili z zaposlenimi na Povšetovi in z odprtega oddelka Ig, ki je dislociran oddelek ljubljanskega zapora. Upam, da se bo zaustavil cunami odhodov, ki se zdaj dogaja predvsem zaradi upokojevanja. Če nam bosta vlada in državni zbor prisluhnila in sprejela novelo o izboljšanju pogojev za zaposlene, računamo na trend povečanja prihodov zaposlenih.

Kako težak projekt v evrih je novi zapor?

Investicijo sicer vodi pravosodno ministrstvo, ne naša uprava, vredna pa je 73 milijonov evrov.

V kakšnem stanju so drugi zapori?

Koper kot zadnja novogradnja bo letos star 20 let. Na Dobu, ki je bil zgrajen leta 1957, smo leta 2011 zgradili dva nova oddelka. Vse druge lokacije so stare in niso bile grajene za namen zapora, poskušamo pa jih razmeroma dobro vzdrževati.

Načrtujete še kakšno novogradnjo?

Imamo gradbeno dovoljenje za dogradnjo in obnovo gradu v ženskem zaporu na Igu. Prioriteta so Dobrunje, za oboje trenutno ni denarja.

Koliko je kaznivih dejanj v samih zaporih?

Govorimo o izrednih dogodkih. Gre za različne kršitve hišnega reda, vsak dogodek presojamo posebej. Obravnavamo ga po naših predpisih, lahko se odločimo za disciplinsko kaznovanje ali tako imenovano tretmansko obravnavo. Če ugotovimo znake hujših prekrškov ali kaznivih dejanj, obvestimo policijo in jih lahko obravnava kot podobne zadeve zunaj zaporov.

Za kakšna kazniva dejanja gre? Ali se dogajajo, na primer, umori?

Kje pa. Gre bolj za tihotapljenje droge, fizične konflikte med zaporniki. Neposredni napadi na pravosodne policiste so redki. Včasih se zgodi kakšna poškodba, ko posredujejo v konfliktih med zaporniki. V vsem času, ko delam v sistemu zaporov, se spomnim dveh hujših napadov na pravosodna policista.

Obstajajo zaporniške tolpe?

V vsaki skupini nekdo prevzame vodilno vlogo, a govoriti o tolpah bi bilo neprimerno. Bolj o subkulturnem delovanju, ki ga prepoznavamo in tudi ustrezno obravnavamo. Možne so premestitve teh posameznikov v druge prostore, v strožji režim in tako naprej.

Če gledamo ameriške filme in nadaljevanje, so zaporniška posilstva nekaj vsakdanjega. So res?

Gotovo niso nekaj vsakdanjega in slovenskih zaporov tudi po teh pojavih ne gre enačiti z ameriškimi. Tak primer se lahko zgodi, sam se spomnim enega. Ko smo zadevo zaznali, smo takoj ukrepali, obvestili policijo in ta je prevzela postopek.

Kako se odločite, v kateri zapor gre kdo?

Poziv za nastop zaporne kazni izda pristojno sodišče. Navodilo o razporejanju določa, da vsi, obsojeni na manj kot leto in pol, prestajajo kazen v regionalnih zaporih, čim bližje domu. Daljše kazni prestajajo na Dobu. Zaradi zasedenosti poskušamo čim več obsojenih premestiti na Dob, da sprostimo prostor za pripornike v regionalnih zaporih, kjer so trenutne potrebe zelo velike. Ženske pa so v priporu in zaporu na Igu.

Za vsakega obsojenca naredimo osebni načrt, s katerim določimo, kaj bo počel. Če spoštuje hišni red, pravila in ugotovimo njegov napredek, ga lahko čez nekaj časa z zaprtega dela premestimo v svobodnejši režim. To je lahko tudi preizkus pred pogojnim odpustom ali odhodom na svobodo. Ni pa nujno, da so vsi pred odhodom iz zapora v svobodnejšem režimu. Nekateri si celo želijo ostati na zaprtem delu.

Kdo si bo torej prislužil novi zapor?

Primarno bomo tja preselili Povšetovo, pripornike in obsojence. V Dobrunje bomo preselili tudi odprti oddelek ljubljanskega moškega zapora, ki je na Igu, seveda ločen od ženskega zapora. Potem bomo glede na prostor ocenili, koga še lahko razporedimo tja. Odločitve bomo sprejemali takrat, zdaj je zelo nehvaležno ocenjevati, kakšne bodo razmere leta 2025. Mogoče bo v zaporih ljudi manj, mogoče še več. Ključna naloga je razbremenitev vseh moških zaporov v državi. Moramo se zavedati, da je Slovenija že plačevala odškodnine za uspešne tožbe zaradi premalo prostora in neizpolnjevanja drugih pogojev za zaprte. Država se je zato zavezala, da bo razmere izboljšala.

Komentarji: