Erdoğan bo Turčijo vodil še naslednjih pet let
Recep Tayyip Erdoğan je v drugem krogu predsedniških volitev v Turčiji potrdil zanesljivo zmago iz prvega kroga, ko mu je za popolno zmagoslavje zmanjkalo manj kot pol odstotka glasov. Bitko s 74-letnim kandidatom združene opozicije Kemalom Kılıçdaroğlujem je 69-letni Erdoğan, ki vstopa v tretji predsedniški mandat, dobil s slabimi štirimi odstotki prednosti. Volitve so potekale brez pretresov.
Kljub temu, da raziskave javnega mnenja v Turčiji pred volitvami praktično nikoli niso pravilne, tokrat dosti dvomov o zmagovalcu ni bilo. Prednost Erdoğana, ki Turčijo – enajst let kot predsednik vlade in devet let kot predsednik države – skupaj s svojo Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) vodi že dvajset let, je bila preprosto prevelika že v prvem krogu predsedniških volitev, da bi se rezultat lahko »obrnil«.
Po 99 odstotkih preštetih glasov je Erdoğan prejel približno 52 odstotkov glasov, Kılıçdaroğlu pa okoli 48 odstotkov glasov.
Razlika med kandidatom je bila ob koncu dneva celo manjša, kot je bilo mogoče pričakovati. Prevedeno: turška opozicija je zapravila svojo zgodovinsko priložnost. In to v letu, ko bo Turčija obeležila stoto obletnico ustanovitve republike (29. oktober).
Potem ko je nekaj dni pred drugim krogom podporo staremu-novemu predsedniku dal tudi tretji predsedniški kandidat, skrajni nacionalist Sinan Ogan, je postalo jasno, da Kemal Kılıçdaroğlu praktično nima nobenih možnosti več. Pregovorni umirjeni in zmerni kandidat šestih opozicijskih strank (Nacionalna zveza) in vodja republikancev (CHP), največje opozicijske stranke, je po boleče visokem porazu v prvem krogu krenil v frontalni, docela neprepričljivi napad. To mu je prineslo nekaj dodatnih glasov, ne pa zmage.
A ne toliko na svojega predsedniškega tekmeca kot na begunce in migrante – s širjenjem sovražnosti in obljubami o takojšnji deportaciji skoraj štirih milijonov sirskih beguncev, je na svojo stran želel pritegniti (dejansko številne) glasove skrajnih nacionalistov. S tem je vnaprej oslabil tudi svoj del kurdskega volilnega telesa, ki je opozicijskega kandidata volil zaradi pričakovanj krepitve demokracije. In ne – nasprotno.
Opozicija je porazila samo sebe
Drugega kroga turških predsedniških volitev se je udeležilo dobrih 85 odstotkov volivcev od 64 milijonov volilnih upravičencev. Približno štiri odstotke manj kot v prvem krogu. Že pred dvema tednoma je konservativna Stranka pravičnosti in razvoja skupaj s svojo nacionalistično koalicijsko partnerico (MHP) zanesljivo osvojila večino v 600-članskem turškem parlamentu.
Recep Tayyip Erdoğan, ki je v zadnjih letih močno okrepil svoje avtoritarne težnje in poskrbel za erozijo demokratičnih procesov, je svojo oblast okrepil prav z – demokratičnimi volitvami. Te so potekale praktično brez pretresov.
Zdaj se bo moral stari-novi predsednik posvetiti spopadu s hudo, večletno gospodarsko krizo, ki je vzporedno z erozijo demokracije dodobra ogrozila turško zgodbo o uspehu. Izjemno visoka inflacija, nizka vrednost turške lire in visoka brezposelnost bi morali biti po mnenju predvsem zahodnih analitikov dovolj velik razlog za zmago turške opozicije, a to se, predvidljivo, ni zgodilo. Ne le zaradi katastrofalne opozicijske predvolilne kampanje, neprepričljivosti, vseprisotne kognitivne in moralne disonance ter, predvsem, usodno napačne izbire predsedniškega kandidata. Večnega političnega poraženca brez kančka vsebine.
